Lahko bi rekli, da je gospod Jože, sam se rad predstavi z imenom Jožef, češ da tako piše v krstni knjigi, spravljeni v starem župnišču, nekoliko čemeren samski moški, ki se ne zmeni kaj dosti za svet. Uslužbenec kot uslužbenec, vesten, v svoji mali pisarni preračunava bilance, se krega z mlajšimi uslužbenkami, ki slabo poznajo zakonodajo, kljub temu, da je vse dostopno na internetu. Ampak ne, gospod Jože, on je vse naštudiral, si zapisal na listke, ki jih včasih nosi tudi s seboj, in če je treba, takoj postreže z zahtevanim podatkom, členom, amandmajem, s številko uradnega lista. No, star še ni, nekaj čez štirideset let mu je. Bil je oženjen, pa ... Žena ga je zapustila, ker da je preveč nedružaben. Tak je res bil, nikamor ni hotel, na nobeno slavje, na noben ples, še na morje ni hodil, češ da lahko zboli za kožnim rakom. Strašno se je bal vseh bolezni. In prav sistematično si je zapisoval simptome in potem na internetu študiral, kaj bi lahko bilo. Ne, k zdravniku si pa ni upal, ker je domneval, da če greš k zdravniku, si pa res bolan. Skrbel je za prehrano, celo postil se je nekajkrat na leto, navadno na pomlad, potem sredi poletja, ko je tri dni pil samo vodo in še na jesen, da si telo okrepi za zimo. V pisarni je skrbel za zračenje. Če je že moral na sestanke k vodji oddelka, si je prej privoščil globoko dihanje pred odprtim oknom. Kavo si je prinašal v termovki, ni zaupal avtomatu na hodniku, ne. Sumil je, da v kavo namenoma spuščajo še kakšna poživila, da jih na ta način vodstvo podjetja drogira, z namenom, da se poveča agresivna storilnost. In z robčkom je prijemal kljuke, češ da se bakterije najraje lepijo prav tja in potem človek pomotoma prenese v bližino ustnic, nosu ... In če je katera od mlajših kolegic prišla k njemu v pisarno po listine, ki jih je urejal, je zahteval, da ostane v predpisani razdalji, če tudi je kovidni čas že zdavnaj mimo. Tak je bil. In če si ga videl na hodniku, je bil vedno urejen, kravata, srajca, suknjič je ostajal na obešalniku; poleti pa samo srajca s kratkimi rokavi, zlikana seveda in vsaj nekoliko ohlapnejše hlače iz lahkih materialov. Čevlji pa vedno, tudi poleti, očiščeni, moderni in udobni. Na obrazu je imel nekaj tiste prijazne svetlobe, dali bi se celo reči, da je zmogel šarmanten nasmešek, s privihanimi brki; te si je natančno negoval - vse je tako kazalo, da je nanje zelo ponosen. In kolegice so zatrjevale, da je gospod Jože še kar lep, eleganten, samo tako zelo zadržan, pust ... Še posebej Minka, ta je prav rada silila v njegovo bližino, ga klicala v pisarno za tak in tak podatek, za tak in tak predpis. Med malico je že poskrbela, da je šla v isti lokal, pa nikoli ni pokazal pretiranega zanimanja. Minka je bila sicer dve leti mlajša od njega, poročena, se je zdelo, da ne prav srečno poročena. Kolegice so vedele, da nosi v torbici antidepresive, da je včasih tudi malo na skrivaj pila, zdaj da je to zamenjala z antidepresivi. Poznalo se ji je to, poredila se je, zabuhla je bila v obraz, no, ne pretirano, le toliko, da so se ji gube utapljale v zabuhlini. Ni se dalo zvedeti, če gospod Jože sploh še goji kakšno zanimanje za ženske - nikoli ga ni pokazal, prav nikoli. Vedelo se je, da živi sam v vrstni hiši, ki sta jo z ženo kupila, ampak on se je preselila k ljubimcu v drugem kraju - tisti ima svojo veliko hišo in malo obrtno delavnico. Zdaj zanju vodi račune, prej pa je bila sodelavka - no, tako jo je tudi spoznal, pred dvajsetimi leti. Kot mladenič je seveda kazal razkošno zanimanje za ženske. Vabil jih, vozil v dobrem avtu - tega še zdaj vozi, redno jih menjuje, to pa. Mora biti novejši model, če tudi se nekoliko zakreditira, to pa. In kako pazi na avto, oh, to je cela znanost. Vsako soboto dopoldne ga pelje v avtopralnico, kjer doplača tudi notranje čiščenje. To največkrat naredi zgodaj, takoj ko odprejo avtopralnico, ker potem, potem je čas za njegovo strast; bolšji sejem. Ne da se natančno ugotoviti, kaj ga žene med strine - saj malo kupi, najbrž tudi zato, ker ima visoke higienske standardne. Če že stvari otipuje, ima s seboj rokavice. Pregleduje stare knjige, razne predmete; no, edino, kar je doslej kupil, je stara namizna svetilka, taka, ki meče zelenkasto svetlobo. In tisto si je dal doma v kabinetu na pisalno mizo. In pod svetilko je postavil ženino sliko. Na ta način je naredil mali oltarček, da je lahko občudoval mlad nasmeh, takrat še študentke, njegove bivše žene Anite. Spominjal se je, da se je slikala z rutko, ki ji jo je kupil v neki indijski trgovini v Londonu, ko je šel za nekaj dni, takrat še sam in celo zaljubljen - moral je iti, ker ga je povabila teta, že dolgo tam živeča, delala je na univerzi. Predvsem bi rad preizkusil znanje jezika in izgovarjavo, ker je moral po službeni dolžnosti komunicirati tudi s tujimi partnerji. Njegovi jutranji obredi so pač nekaj tako zelo njegovega. Ko iz usnjene torbe izvleče prenosni računalnik - sicer v službi uporablja službenega - ga da na sosednjo mizo, kjer je bila včasih tajnica, že pred leti odpuščena, ker ni več potrebe po papirni pošti in kar sam spravlja dokumente v fascikle; vladar je svojega reda. Potem poišče skodelico, si iz termovke nalije kavo - omenili smo že, da ne zaupa avtomatu na hodniku. Pri odprtem oknu stoji in srka kavo, ne glede na letni čas. In potem je pripravljen za spopad z bilancami in računovodsko zakonodajo. Malo po osmi začnejo kolegice pošiljati elektronska sporočila; le malokatera si upa osebno do njega, ker je včasih tako nasršen in hladen, da jim je neprijetno. Hvalijo pa njegovo brezhibno urejenost, modno obleko, svežo kožo - o, zato je pa res skrbel, saj je začel uporabljati kreme za moške, in tudi v salonu je že bil, si dal zmasirati obraz in hrbet, da. Stremel je k neki popolnosti, da bi v sebi našel harmonični mir, a zdelo se je, da je nemir vendarle prevladal, ker se je tako zaletavo zaganjal v delo. Če pa se le ni kaj ujemalo, so morale sodelavke osebno do njega. Mlada, novo pečena pravnica, si ni bila na jasnem v zvezi z nekim predpisom; seveda se je vedelo, kdo v hiši ve vse o podzakonskih aktih, pa so jo poslale v njegovo pisarno, brez najave, kar tako. Sreda je bila, dela čez glavo, ampak gospod Jože je imel sistem, zato ga delo nikoli ni prehitevalo. In potem se je oglasilo plaho trkanja. V trenutku se je zdrznil, dvignil glavo iznad nekega papirja, ki si ga je natisnil - raje je dokumente preverjal še na papirju kot na ekranu. Z neko ihtavo ležernostjo je rekel:
»Naprej« Hip za tem so se vrata počasi odprla, v stežaju je zasijala mlada nameščenka, s papirjem v roki. Njena obleka je bila usklajena, lepa bluza, krilo, lepo počesani rjavi lasje, skromna šminka, poudarjene trepalnice in vonj, vonj - ta ga je takoj prevzel, njen parfum je nosil neko pradavno sporočilo harmonije. Tudi sam je prisegal na dobro izbrano dišavo. Dolgo je rad izbiral moške parfume in vodice, tiste za po britju. To jutro si je natrl lica z novim parfumom. In je vdihnil, enkrat, dvakrat, zamižal in potem pogledal damo. Vedel je, da so pred dvema mesecema zaposlili mlado pripravnico pravne stroke, to je vedel.
»No, kaj pa bo dobrega. In, oprostite, mlada dama, kako vam je ime. Vidim, da še nimate službene značke. Niso vam je še dali, kaj?« je Jože rekel in si mimogrede popravil kravato, ki ga je kar malo tiščala.
»Jaz sem Lia, diplomirana pravnica. Zaposlili so me v pravnem sektorju, pripravnica sem. Trenutno delam na pogodbah za finančne aranžmaje, pa mi nekaj ni jasno. Ta pogodba se mi res zdi sporna. Rekli so mi, da vi poznate to področje, pa če bi hoteli pogledati to pogodbo. Nameravala sem jo Vam poslati po elektronski pošti, pa so mi kolegice v pisarni svetovale, da naj kar stopim do vas, da bo tako hitreje urejeno,« je Lia gostobesedila in kar stala, ne da bi zaprla vrata.
»Lia ste torej. Moderno lepo ime. Zaprite vrata in sedite, da bova miru preštudirala to reč. No, dajte sem,« je Jože zmehčano rekel.
Ko mu je podajala papir, je videl njene lepe, urejene nohte, dražestno pobarvane z ne preveč kričečo, temnordečo osnovo, z majhnimi bleščicami. In prsti, lepi, beli. Potem je dvignil pogled, se zagledal v njen sveži obraz, poln mile zadrege, v zelenih očeh pa je spala milost zrele ženske, ki vidi svetlobo zakrknjenega samca, polnega iluzij, da je svet ukrojen po načelih, ki se jih ne smejo kršiti. Na kratko se je odkašljal in se resnobno lotil pogodbe. Mrščil je čelo, dvakrat odkimal, se zašobil, potem pa papir odložil na mizo.
»Veste kaj, draga gospodična, to mi pustite. Čez kakšno uro, da bova natančna, zdaj je devet pa petnajst, ob pol enajstih pridite spet sem - takrat bom že imel izdelano mnenje in ga vam bolj dal tudi v pisni obliki. Takole na hitro, najmanj dva člena sta sporna. Tisti, ki je to pogodbo sestavljal, je površno prebral zakonodajna dopolnila za letos, zdaj smo že v maju. No ja, boste že ugotovili, da so v našem podjetju tudi taki, ki sicer imajo diplomo, ampak bi jim bilo treba dati še eno, tako, za površnost. Včasih sem še rohnel po hiši, zdaj pa vestno naredim svoje delo in sem tiho. Vodja službe je tisti, ki mora to urediti, žal pa nima vseh niti v rokah. Tako je to. Zdaj lahko domnevate, da pljuvam v lastno skledo. Vodja finančne službe bi moral stvari urejati, pa jih ne, ker ... No, ni pomembno. Moje je, da skrbim za bilance in tozadevno zakonodajno predpisanost. Saj so že predlagali, da bi bil jaz vodja celotne finančne službe, veste. Ne, rad imam svojo rutino, svoj mir. Delo opravim, potem pa,« jezavzdihnil. Nenavadno zgovoren je bil. Tega kolegice niso bile vajene. Po navadi jih je odpravil s kratkim: bom pogledal, dobiš napisano.
»Najlepša hvala gospod Jože. Se vidiva,« je Lia lahkotno rekla in oddišala. Ko je zaprla vrata, se je naslonil nazaj, prekrižal roki na kravati, globoko vdihnil, razmišljal in si šepetal: O Bog, ta vonj, ta vonj. Vprašal jo bom, kateri parfum uporablja. Pa je to spodobno, je pomislil. Ne, ne spodobi se, takole, za začetek. In obraz, oči, boki, lasje, vonj, ga je še kar vznemirjalo. Sunknil je stol nazaj, se energično dvignil in odprl okno. Gledal je zelenilo onkraj upravne stavbe, kjer je bil majhen park, zdaj bohotno zelen in nekaj rož je opazil ob žičnati ograji, kjer se ni dalo pokositi. Usedel se je in vestno prebral pogodbo še enkrat. S svinčnikom si je izpisal slabosti. Potem si je pritegnil tipkovnico in napisal mnenje in napotek, kako bi bilo treba pogodbo redefinirati. Tak je bil, najraje je opravil takoj in se potem spet posvetil svojemu delu. Neka rahločutna vznemirjenost ga je odtegovala od stolpcev s številkami; kar naprej je videval tiste zelene oči, ki so skakale med stolpce in ga mamile. Jezen je bil sam nase, da se je pustil takole sprovocirati. Zavedal se je, da je še vedno moški z vsemi potenciali. Bilanca življenjske energije, si je včasih dopovedoval, se mora na nek način uravnotežiti, ampak ... In tisti ampak se je tkal med bilančna stanja. Pogledoval je na uro, kakor da komaj čaka, da se spet pojavi Lia. Zdelo se mu je, da je čas kar obstal, da se nič ne zmakne. Uspelo mu je sestaviti bilančno poročilo za upravni odbor, več pa ne, če prav je imel v dnevnem načrtu, da bo še postoril to in ono. Ni zmogel, bil je odtegnjen sebi in svojemu delu. In spet se je naslonil nazaj, si pogladil kravato, jo še dodatno zrahljal, da je lahko odpel zgornji gumb srajce; rad je bil takole zapet, da je skrival poraščene prsi - samo enkrat je bil hudo razpet, tik pred avgustovskim dopustom, ko je že misli, da je večina sodelavk na dopustu. In prav takrat je v pisarno prišla s šopom dokumentov gospa Minka. In takrat mu je rekla, da ima lep ljubezenski tepih za srajco. To ga je ogorčilo. Nič ni rekel, le papirje je z možato jezo pograbil in si jih dal čez tipkovnico. Zdaj pa ta nervoza, zakaj, zakaj, se je spraševal in kar gledal po pisarni. Zaprl je oči, vzdihoval in se skušal osredotočiti, kaj bo še počel v tem drugem tednu v maju. Ja, bolšji sejem bo, spet bo. V soboto bom šel, tokrat takoj po osmi, ko začnejo. Zrcalo, zrcalo hočem. Tip iz Celja je rekel, da ga pripelje, da ima doma starinsko zrcalo s pozlačenim okvirjem. Tako, večje, okroglo, ki da je bilo včasih v znameniti meščanski hiši. Tistega hočem, si je rekel. Potem pa spet pogledal na uro, komaj deseta. Nejevoljno je odprl nekaj dokumentov in prelagal podatke v svoj sistem, da jih bo kasneje elektronsko arhiviral. Roka se mu je lahno stresala, kazalec miške je zaplesal. Kaj pa malica, ga je obšlo, mogoče bi pa ... Ob dvanajstih hodim v lokal, dobro kuhajo, zdravo in zelenjava je na izbiro. In kam hodi Lia? Zakaj pa se zdaj to sprašujem, ej. Tja hodim že peto leto, ker sem se prepričal, da držijo higieno na nivoju, tam, malo naprej, je sicer večja izbira, ampak ... Ne, ne tja me ne spravijo več. Enkrat je natakarica kar pretresla kruh v mojo košarico, ne, tega si ne dovolim. Kaj pa veš, kdo je kihal v tisti kruh, kdo ga je otipaval. In kozarci so bili vedno malomarno pomiti. Tukaj mi prinesejo mineralno vodo v steklenici, plačam pa kolikor jo popijem. Tako sem si izboril. In kruh prinesejo v mali vrečici, da, da ... Cena, ta me ne briga. Na srečo nobena od kolegic ne hodi sem, no Minka, ona ja, malo zaradi cene, malo zaradi rituala - vse se odvija bolj počasi. Zadosti časa je, vzamem si tričetrt ure. Itak imam preveč ur, nihče mi jih ne bo plačal, to že vem. Danes je na jedilniku rižota z morskimi sadeži in motovilec s fižolom, odlično. In če bi ... Kaj se grem, ej, kaj se grem. Če bi povabil Lio. Taka dama, zagotovo že zaročena. No, saj bi bilo le kolegialno vabilo, samo malo družbe. Ne, ne, ne, Jožef, tako ne gre, ne gre. Dama je mlada in ... A zdaj bi pa kar mlade dame osvajal, ja Jožef, daj no. Imel si ženo, pa je nisi znal zadržati. Mogoče bi pa vendarle, kaj? Jožef, kaj se greš. Obljubil si, da ... Pa tiste oči in relativna mladost. Če računam, potem jih ima tam 26, največ 27 let, kaj takega. Jaz pa krepko čez štirideset. Pa kaj. Ne, ne! In se je nemirno premikal s stolom od prenosnika do tipkovnice službenega računalnika. Zasebne vsebine je imel samo na prenosniku. In potem je spet potrkalo. Živčno je pogledal na uro, komaj dvajset čez deset, pa menda ne ... Možato reče, naprej. In v vratih se je pojavil direktor podjetja, zagrizen šestdesetletnik v eleganci in zatohli ukazovalnosti.
»Gospod Jože, bi mi prosim dali bilančno stanje za april. Veste, za kredit spet kandidiram. Vem, vem, dali ste ga že, vem, obravnavali smo ga na upravnem odboru, ampak potrebujem ta izpis kot verodostojen dokument. Pač, banka zahteva, saj razumete, kaj?« je direktor namlel in še kar držal za kljuko - ni v celoti vstopil; kar med vrati je opravil. In zakaj ni poslal tajnice, zakaj mi ni napisal na elektronski naslov. Me kontrolira!? ga je obšlo.
»Takoj, takoj, počakajte minuto,« je Jože rekel in že klikal po svojem arhivu. Sprožil je in printer je vdano natisnil zahtevani dokument, nekaj listov. Zložil jih je in jih spel. Vstal je in jih dal direktorju. Ta jih je le bežno preletel, kimal, si nekaj zamrmral, potem je pa le dvignil obraz in rekel:
»Vi ste pa res ekspert. Ja, odklonili ste vodstvo finančnega sektorja, škoda. Mogoče si boste še premislili. Na jesen bomo imeli reorganizacijo, dve delavki bomo odpustili, ker se je informacijska tehnologija posodobila in ni več toliko golega pisarniškega dela. Saj veste, da smo veliko vložili v to digitalno pisarniško tehnologijo. Tako to gre, v proizvodnji se stvari robotizirajo, morajo se tudi tu, kaj?«
»Bi se strinjal, gospod direktor. Na mojem področju smo maksimalno optimizirali programsko obdelavo podatkov. Saj veste, na začetku je bilo malo odpora, kolegice so s težavo sledile novim in novim programom, ampak tako je. Diploma je samo potrdilo, da si se sposoben učiti,« je Jože delal vtis.
»Hja, res, ja. Čas je tak, da se moramo kar naprej izpopolnjevati. Tako to gre. No, hvala, in razmislite, razmislite. Stavim na vas,« je direktor rekel. Slišal ga je še, kako je kašljaje odhajal po hodniku. Pokukal je za njim in videl, da prihaja Lia. direktor jo je samo ošinil in ji pokimal. Potem pa se je le ozrl za njo, saj ... Govori se, da je velik ženskar, no ... In je čakal Lio. Gledal jo je, kako stopa. Neka sladka mršavica ga je obšla. Na hitro sta uredila, skoraj hladno. Vprašala ga je, če je tisto bil direktor.
»Ja, to je naš direktor, ja. Neko bilanco je prišel iskat. Torej, gospodična Lia, imate vse napisano. Preštudirajte papir, če pa kaj ne bo jasno, me kar pokličite na interno 273. Mejl pa imate, v registru podjetja ga najdete, če ne. In ...« je premolknil.
»Ste hoteli še kaj reči,« je bila Lia mehko prijazna.
»No, mislil sem, če bi, mislim, kam hodite na malico?« je šel v napad.
»Na malico, saj ni še ura. Ob pol enih grem navadno, ko pridejo kolegice nazaj. Tja čez hodim, je najbližje. Rada imam solate in včasih špagete s paradižnikovo polivko. Vegetarijanka sem,« je prostodušno priznala. O, vegetarijanka, v mojem lokalu imajo vedno meni tudi za vegije, je premleval.
»In če vas povabim v moj lokal. Tam imajo meni tudi za vegije, veste,« je bi Jože naprezljiv.
»Kje pa je ta vaš lokal?« se je odsmehnila in se nervozno prestopala s papirjem v roki.
»Na koncu ulice desno, ob malem trgu. Seveda se peljem tja. Jaz si dovolim, da si vzamem malo več časa za kosilo. To mi moj status dovoljuje. Predvidevam, da je v vaši pisarni drugačen red. Poznam vašo predstojnico, brez skrbi, če bi zamudili nekaj minut, bi to jaz pojasnil. Verjemite, v upravi imam zadosti argumentiran status, da me ne napadajo,« se je kar bahal.
»No ja, malo spremembe bi mi koristilo. Kdaj bi pa šla?« je bila zdravo vdana in nemirna.
»Po vaši časovnici, ob pol enih bom na parkirišču. Moj avto je skoraj nov črn BMW, tretji na desni. Tam bom počakal,« je bil Jože povsem razdražen in že poten.
»Pridem,« je pokimala. Kačasto se je odzibala skozi vrata.
Minka ni mogla priti do sape, ko je zvedela, da je ta mlada, ta ... Strmela je v ogledalo na toaleti in si na novo nanašala šminko. Ugotavljala je, da ima še več gub v kotičku očes in podbradek se je odebelil - to bo od piva, se je tolažila. Vsak dan grem z Joži na pivo. Ona pije tako no, rekreativno, ker ... Saj, ti dedci. Tudi njen ga lomi. Že od jeseni, ko je obnovil domačijo staršev in vozi tja ljubico. Se je razvedelo, se je. In ta Jože, ta, dve leti sem mlajša od njega, pa ... Vedno tako zakrknjen, zdaj pa ... Kot vsi ostali, mlado pa mlado. Pa sploh ve, da ima ta mlada že izbranca, mladega politika, ki je visoko v tej novi stranki. A on to ve, da jo takole povabi na malico. Ah, v tisti restavraciji je vse tako sterilno, in ja, ja, za vegije imajo meni. Lia je vegetarijanka, bog se usmili. Meni pa tekne krača, pa pečenice, pa pršut, o ja, pa teran. V soboto grem spet na Kras. Marina me je povabila, ah, bo žur. Na, pa sem mislila, da bi jaz in Jože lahko vsaj seksala, če že ne bi gradila kaj večjega. Saj mu nič ne manjka, dedec in pol. In denar ima, hiško. K sreči nista imela otrok. Ampak njegova, ah ... To je bila zgodba, to. Zdaj pa ti pelje to zelenko na malico, joj. Mene ni povabil, ne. Jaz sem ga vabila, jaz, pa ... Oh Minka, tudi šminka ne bo več pomagala, konec je, konec. Joj dedci, dedci. Ko lezejo proti petdesetim, se jim pa spet meša, spet hočejo biti fantje. Ja, ja. Pa se boš kar vdala, daj no, si je govorila pred zrcalom in si popravljala pristrižene lase. Poiskala je kolekcijo pudrov, ki jih je tovorila s seboj, v veliki rjavi naramni torbici. Počasi si je nanesla plasti, jih skrbno razmazala, tako kot ji je svetovala kozmetičarka. In zmogla je celo nasmeh, za katerega je menila, da je še vedno vabljiv, da razoroži moškega, da je namig. Na hodniku je bilo zatišje. Kot da bi čakala v zasedi, kdaj bosta prišla mimo. Pa je bila ura že krepko čez eno, pa ju še ni. Samo da ... Da bi Jože kar peljal damo kam v predmestje v senčko ... To dela direktor, avtomobilski seks, ah ... Ne, ne Jože zagotovo ni tak, ne. Ja nikoli ne veš, skriva kača noge, skriva. Pa ju najbrž slišim. Lia se smeji, no ... In potem ju zagleda. On stopa sproščeno, brez suknjiča, malo zavihane rokave ima. Kaj takega, je Minka pomislila. In tudi kravata je zrahljana, vrhnji gumb razpet. In Lia zavije v veliko pisarno pravne službe. Jože pa gre proti njej, jo gleda in ji reče.
»Minka, kaj pa vi, še vedno na odmoru?«
»Ne, ne, samo malo sem bila na toaleti. Pa je bila dobra malica, vam je teknila, kaj. V taki družbic,« je bila Minka zbadljiva in se pri tem živčno prestopila. Sama j3e bila v drugem lokalu7,k kot da bi vedela ...
»O ja, rižota z morskimi sadeži in motovilec s fižolom in kozarec vina, pa kava, in celo omleto sem si privoščil, gospodična pa je bila osrečen s kosilom za vegetarijance. Ti mladi, kaj vem, vegetarijanstvo. Nisem za. Ampak vsak ima pravico, da si najde svoj način prehranjevanja, seveda, če nimaš kakšne diete. Jaz moram malo paziti zaradi žolčnih kolik, tako mi je rekla zdravnica po zadnjem pregledu z ultrazvokom. Baje ima malo šodra v žolčniku. Ja no, stroj se obrablja, se,« je bil Jože nenavadno zgovoren.
»Ah, dajte no, saj ste še mladenič, no. Ja žolč ja, jaz ga nimam več. So me že operirali. Pol leta sme bila na strogi dieti, na, pa sem zdaj spet prava požeruhinja. Se mi vidi, ne,« je Minka rekla in se pogladila čez obilne boke.
»No, če vam je tako prav, se ne ozirajte na druge. Bistveno je, da ste vi osrečeni, to je bistveno,« je Jože navrgel in že hotel oditi.
»Slišala sem, da se strastno zanimate za starine. Veste na Krasu so Italijani izropali te stare stvari. Zame, kjer je bila moja babica, nona smo ji rekli, je pa ostalo še veliko tega, kredence, stara miza, omare in veliko zrcalo v spalnici v češnjevem okvirju. In stenska ura, zelo stara, še teče, še. Vnuk jo navija, moj brat, ker živi tam v vasi. Moj ni vnet, da bi stvar obnovila, brat ima novo hišo, druga sestra pa živi v Kopru,« je zadihano nametala Minka.
»Zrcalo pravite, zrcalo vpeto v češnjevino. Veste kaj, če greste na Kras, ga fotografirajte kar s telefonom in mi sliko pošljite na moj mejl. Lahko to naredite? Ampak, kdo vam pa je povedal, da sme ljubitelj starin?« ga je zmedlo.
»Vaša soseda v vrstnih hišah. Pri frizerki vse izveš. Naneslo je tako pa tako, da delam tam pa tam. In potem je takoj navrgla, da vas pozna. Da vas videva, kako občasno nesete v hišo, kakšno staro reč. Nazadnje da ste nesli zelo star gramofon,« se je Minki razpiralo.
»O bog, saj to je huje kot obveščevalna službo. Ja res je, to je bilo v marcu, ja. Kupil sem ga na bolšjem trgu. Ja, seveda, soseda skrbi za vrtiček. Jaz sem po odhodu žene dal vrt zravnati, zdaj imam samo travo, to pa mi pokosi robotska kosilnica. Rad imam samo travo pred hišo, nobenih rož. Ne rečem, lepo je, če so, a jaz nimam potrpljenja, da bi jih gojil, nimam. No, pa poslikajte tisto zrcalo. Resen kupec sem, velja.« je Jože rekel in se zrahljal.
»Prav, prav,« je Minka zmehčano pomislila in se nasmihala na vroč, erotični način. Dečko, ti še ne veš, kaj zamujaš. Mlada ti tega na more dati v postelji kot stara levinja, ne. Če bi me enkrat okusil ... ji je pelo v očeh.
»No, zmenjeno. Se bova slišala, videla, kakorkoli. Kdaj greste na Kras?« Je Jože vprašal.
»V soboto. Vaš zasebni mejl še imam, pa vam pošljem. Bo prav tako?«
»Odlično, zdaj me pa čaka delo,« je trdo rekel. Spet je bil tisti stari Jože, trd, mračen in zavozlan. V pisarni je dolgo nemel v stolu in živčno trkal s prsti po mizi. Tale Minka, kakšna bi bila v postelji, je premišljal. Taka obilna, zagotovo vroča. Saj se ve, da je imela ljubimce, lovska koča, vikendi, tudi v kombiju s skladiščnikom - slišal sem te zgodbe. Ampak Lia - nje si ne predstavljam, za zdaj ne, da bi legal z njo. Zdi se mi krhka. Govorila mi je o neredu s pravnimi dokumenti, da bo rabila veliko časa. Sektor, ki so ji ga dodelili, je prej vodil Boštjan, ki se je popolnoma zapil, za seboj pa pustil to, kar je. Direktor ga je odstavil. Kar prišel je v njihovo pisarno, Boštjana poklical na hodnik in mu rekel, da je odstavljen. Da, da, tako to dela naš stari, tako. Vse nas lahko doleti. Lia je na poskusni dobi. Zagotovo jo bo vabil v predmestje, še vsako je. In v nos mu bo šlo, ko bo zvedel, da sem jo jaz prvi povabil - to je ja njegova predpravica. Vedno je bilo tako, vedno. No, upam, da se iz tega ne bo razvil kakšen neljub škandal. Vabljenje kolegic na malico je sicer splošen bonton, ampak.!? Jožef, kaj delaš, Jožef, ga je še kar nemirilo. In kozarec vina, zakaj sem si naročil kozarec vina. Poredkoma pijem, samo ob nedeljah, polovičko buteljke, včasih pa samo kozarec, danes je pa sreda in … In zrcalo. Zdaj sem pa v dvomih. Naj čakam na tisto iz Celja ali to. Bom videl, kako bo. Če bi bilo res lepo ohranjeno, potem. Ampak, kako bi izpeljali prevoz. Bi ga Minka sama pripeljala? Kaj pa če bi me vabila, da grem z njo, s to … In če bi … Tako, za vajo, spet … Koliko časa že nisem bil z žensko, že pol leta. Odkar je šla … In tako se mečem proč. Ne, ne, stanovitnost duha, stanovitnost duha Jožef. In če bi šel spet k maši. Mogoče bi me to umirjalo. Ko sme bil še otrok, s staro mamo, tisti njen, v usnje vezan molitvenik, dišeč po, saj ne vem, po čem je dišal. Še zdaj ga imam na nočni omarici. In notri so tri vijolice in list štiriperesne deteljice, že ves preperel, ampak je še. Naša stara mama je verjela, da nosi srečo. Mama, ona, ona je rekla, da se ne gre zanašati na sodbe naše Mire, stare Mire, ki smo jo oddali v dom, tam pa korona in konec … Pa jo bom verjetno še pogrešal, čeprav je že, kar tri leta je že. Kuhala je odlične mineštre, njen pire krompir … Kaj bo zdaj s tisto staro hišo. Starine … Mogoče mlinček za kavo, tistega bi vzel, pa morda svečniki. Ja, svečnike je pa imela, to pa. Šele kasneje sem izvedel, da jih je imela kot pripravo, če bi jo doma dali na pare, tako kot so to delali pred desetletji. Zdaj že dolgo ni več take navade, ne. Zdaj je samo žara v mrliški vežici, fotografija, cvetje in tišina. Cankarjansko vzdušje … In zrcalo, tisto … V Izbi, že polno črnih odrgnin, okvir pa napokan. Ne, ne bom ga vzel, tam naj bo. Bi bila pa lepa počitniška hišica. Ni mi jasno, kako so lahko bili v tisti hiši trije otroci in dedek in babica. Drugi časi so bili, drugi. Druga babica, Jana, ona je pa meščanka, še je živa. Ona pa je bila zaljubljena v mojega očeta, mlajši sin od dveh. In morda je zato tolikokrat šel k njej na kosilo, namesto na malico v samopostrežno restavracijo. Zdaj je v pokoju, ta, ta mali tiran. In kako je zdržal v tisti vasi, dokler nisem šel šolo, potem je najel stanovanje v mestu in začel graditi to hišico. Vse je moralo biti na svojem mestu, en sam red, računalniškega zanesenjaka. Med prvimi je bil, ki si je sestavljal računalnik, kasneje je resno delal programe, skrbel za obdelavo podatkov v veliki firmi, v nekdanji Iskri, kjer so razvijali tudi računalnike. Oh, kakšna zgodovina. In zdaj me vleče v spomine. Nič, delati bo treba. Še nekaj tabel moram spraviti v krožni prikaz za poročilo, ker bomo imeli v juniju veliko zasedenje vsek delničarjev in lastnik podjetja pride, gospod Arnold. O, ja, njemu gre, poleg tega ima še eno podjetje v Italiji, pa mislim, da je nekaj kupil tudi v Srbiji. No, ja … Namigoval mi je že, da bi jaz prevzel podjetje v Italiji, ker da dobro obvladam italijanski jezik in sem sposoben finančnik. Pa ja, v Torino bi moral, pa ja. Pritiskal je name kmalu po tistem, ko je zvedel, da sem se ločil. Ja, preprosta logika, sposoben, sam, brez zapletene družine, morda željan kariere. Figo pa kariera, moja hišica, moj mir, to je moja kariera, to! Ne, ne nikamor, na noben položaj, prav na noben. Jožef bo lepo oddelal svoje, popoldneve pa lepo na balkonu, malo branje, malo dremanje, zvečer pa kakšen film, sprehod, morda pivo v bifeju, to, to. In stoletje se bo obrnilo. Gremo delat.
V soboto okrog enajste je prišel domov. Lahko si mislite, koliko časa je spet zapravil za prebiranje na bolšjem sejmo. Seveda je tudi tokrat imel modre rokavice, prijemal predmete, se pogajal in skušal najti najugodnejšo ceno. In končno je prišel do Celjana z zrcalom. Pogodila sta se za dvesto evrov. Pomagal mu ga je omotati s kartonom, oblepiti – v ta namen je s seboj prinesel širok, rjav lepilni trak. Soseda ga je gledala, ko je iz zadnjih sedežev črnega avta previdno vlekel kartonasti zavoj. Počasi ga je dal na tla, nežno zaprl vrata, avto zaklenil in se razgledoval. Sosede ni mogel videti, ker je bil s hrbtom obrnjen k njej. Drugi sosed je ropotal s kosilnico. Pograbil je omot, ga z obema rokama nesel do vrat, tam ga je spet odložil na tla, da je v žepu poiskal ključe vrat. In je izginil. V mali veži si je oddihal in intenzivno razmišljal, kam z zrcalom, za začetek. Odločil se je, da ga bo dal na balkon v zgornjem nadstropju, kjer je bila spalnica in ne prav velika dnevna soba. Vestne se je preobul in si nadel natikače; na pomlad in celo poletje je v hiši nosil natikače brez nogavic. Nogavici si je seveda tudi sezul, jih privzdignil in ovohal – ta njegov čudna navada. Potem ju je nesel v kopalnico in pustil v lijaku, da bi jih kasneje prepral in posušil – tak ritual je pač imel.
Balkon je bil kar velik, širok; dovolj širok, da je bila tam okrogla bela kovinska miza in dva stola, v kotu pa stojalo za sušenje perila. Dokler je bila žena, so bile še rože na kovinskem trikotnem stojalu in tudi na ograji balkona. Vse to je počisti in pustil samo mizo, ograjo je tudi prebarval v belo, prej je bila zelena. Namenoma je izbral belo barvo, da se je vse ujemalo s stoloma in mizo. Na mizi je bil tudi prt, vaza; včasih je tja dal rože, ki si jih je kupoval v nakupovalnem centru, običajno ob sobotah. Previdno je prinesel zrcalo na balkon. Šel je po nož in počasi rezal trak in karton. Ko je bilo zrcalo osvobojeno embalaže, ga je dolgo samo gledal in sebe v njem. Jaz Jožef, si je rekel, tak, malo zgaran, bled. O ne, treba bo nove akcije, ja. Dolgo je razmišljal, kam z njim? In potem je dobil idejo: Na stojalo za rože ga bom začasno obesil. Spalnico bom letos prebelil, potem bi ga lahko dal tja ob omaro za obleke, tam je prostor. Šel je po čistilo in krpe. Vestno ga je očistil in ga pomirjen občudoval. Preveril je če ima zanko za obešanje, če prav je to že naredil pri prodajalcu; ugotavljala sta, da je to še star, trden način. In ga je dvignil, previdno nesel k stojalu, ga zataknil in se gledal. O, lepa dekoracija, lepa, si je v mislih rekel in se utrujen usedel na stol. Kakšna pozicija, kakšen okvir, kako odseva svetlobo. Ja, dobra stara reč, dobra. Kakšnih pet metrov oddaljenosti je na balkonu stepala preprogo soseda in švigoma pogledovala k sosedu. Vsi sosedje so zagradili balkone, da ni bilo moč gledati, kaj se dogaja, samo on ne, če tudi ga je žena nagovarjala, da bi zasteklili vzhodno in zahodno steno, on pa je bil vedno proti, češ, da mora biti pretok zraka in da ga en klinc briga, če sosedje firbcajo. On da je povsem normalen človek, in da so normalna vedenja pač normalna, da ne rabi skrivalnic. In je videla, ko se je sklanjala čez ograjo, da je obesil zrcalo. Začudena je obstala z iztepalnikom in si zašepetala: Oh, kdo je še kaj takega videl, zrcalo na balkonu. Čemu le? Potem je nadaljevala z udarjanjem, da je silovito tleskalo. On pa je kar sedel in si odpočival. Potem moram še v nakupovalni center, hladilnik je prazen. In kosil bom kar tam, nekaj bom že izbral, si je prigovarjal.
Ustrezalo mu je, da se je nakupovalni center okrog dveh že polagoma praznil. Sit in zadovoljen je hodil po razsvetljenem hodniku. Ni se mogel odločiti, kam bi najprej stopil. Imelo ga je, da bi kupil tudi novo trenirko in copate za tek – nameraval se je spet lotiti teka, tako kot pred leti, tik po študiju, ko je strastno skrbel za kondicijo. In pred športno trgovino je obstal. Nekaj ga je prikovalo. Če to ni Lia in njen … Glej no, pa sta, ona je, ona, nezgrešljivo ona. In jaz cepec sem imel iluzijo, da … Proti meni gresta, o bog, sem sta namenjena. Kaj zdaj, naj se obrnem in grem. Ne, to bi bilo strahopetno in nekolegialno. In sta prišla. Lia ga je pozdravila in mu predstavila zaročenca. Moral se je rokovati s tem človekom, z nadutim dolginom, oblečenim v kavbojke, v popisani majici in nek usnjen telovnik ali kaj.
»Kupujeva pohodne čevlje. Jutri nameravava v gore, prvič letos. Oba sva vneta pohodnika,« je Lia zgovorna.
»Tako. Jaz pa običajna sobotna rutina, nakup nujnega, pa na kosilu sem bil, ne da se mi kuhati,« je v zadregi rekel.
»Ja saj, za enega, ja. Meni se tudi ne bi dalo. Z Matejem sva si na hitro naredila špagete, on z mesno omako, jaz, saj veste, ne, samo s paradižnikom,« se je Lia nasmehnila in se prestopila.
»Ampak za pot v hribe je treba kaj krepkega,« je Jože rekel in se pri tem držal kot nekdo, ki so ga zalotili pri intimnih opravilih.
»Ja, jo bom že natreniral, brez skrbi. Počasi bo jedla tudi suhe klobase, bo,« se je oglasil gospodič Matej. V glasu je bilo čutiti arogantno samozavest in mlado moč gamsa.
»No, osebno menim, da že vsako telo ve, kaj mu prija. So energijski pripravki, ki zadostujejo, so. Spremljam to, kolesarji na primer,« se je Jože delal poznavalskega.
»Ja, ja za ekstremne napore so pripravki, so. Ampak za naju bo čokolada kar dobra pa vitaminski sok in veliko vode. Saj tura ne bo zahtevan, dve, tri ure, kaj takega za začetek. Je šele maj, v gorah je še sneg ponekod,« se je Matej razgreval in pri tem še bolj dokazoval svojo ponosno slokost.
»Srečno pot. In dobre čevlje izberita, sploh za take poti, ja,« jima je Jože rekel.
»Bova,« je Lia prikimala. Gledal je za njima, kako sta utonila v svetlobi športne trgovine. Opustil je misel, da bi tudi sam šel tja in izbiral copate in trenirko. Pohitel je v toaleto, da si temeljito umije roke, ker se je pač moral rokovati. Napotil se je do trgovine z živil. Iz žepa je vzel listek in sistematično nakupoval, kar si je zapisal, Ustavil se je tudi ob ponudbi piv. Tega ni imel zapisanega na listku. Naložil je šest steklenic izbranega piva, zavedajoč se, da bo moral steklenice plačati. Pa kaj, si je rekel, danes imam zrcalo, pa kašno. Ves čas je premišljal o Liji. Taka, taka pa na poti v gore, suha, no … Oh, nikoli ne veš, kaj vse se skriva v ljudeh. Ne moreš soditi samo po videzu, ne. O ja, zmore, mlada je, vidi se ji, da je v njej paket energije, vidi. In tisti njen, no … Saj ne vem, kaj dela, tega ne vem, ampak izžareva brezpogojno samozavest. Takih se ogibam, ne maram jih. Taki so po navadi politiki, teh pa, ne!
Pozno popoldan, ko se je naspal, je sedel na balkon in si dolgo ogledoval sosesko. Povsod mir, le soseda je nekaj plela na vrtu. Lahko je videl njeno, ne prav majhno zadnjico in razgaljen bel hrbet. Slišal je, da si nekaj prigovarja, morda preklinja; to je včasih slišal. Taka je pač bila, priženjena iz neke oddaljene vasi, sicer zaposlen kot uradnica v podjetju, kjer je delal mož, inženir elektronike. Žena je rada šla k njej na kavo, pa tudi soseda je včasih prišla, celo sosed, gospod Ivo, tudi on. Zdaj ga je manj videti, ker veliko dela v novi tovarni, nekje na Štajerskem, kaj vem. Ampak soseda, ta informacijski biro. Radovedna je, vse ve in vse raznese. Biointernet, to je ona, to. Zdaj, ko sem sam, navrže kakšno besedo čez vrtno ograjo, sprašuje pa ne, ker ve, da nisem pripravljen odgovarjati. Saj je poskusila, a sem bil ledeno tiho. Potem je odnehala. Njej, da bi razlagal, zakaj sva se pravzaprav razšla, njej. Bog ne daj, cela ulica bi vedela, celo mesto, se mi zdi. Ne, saj ima sojo teorijo, da sem težak in imam principe, pa da nisem družaben. To sem slišal, ja. Vinka, ta, ta moja sestra, mi je to servirala, to … Da se tako pač govori, da je govorila tudi z Andrejo, da … Ženske … Kaj ji je pa manjkalo? Nič, po pivo si grem, se je odločil. Po tretjem pivu ga je prijelo, da si je nazdravljal in se gledal v zrcalo. In glasno je govoril. Ni bil čisto prepričan, da soseda spodaj na vrtu ne sliši tega, ne. Ampak to ga zdaj ni več motilo, ne. Vzel je novo steklenico in se kremžil, gledal svoje spakovanje v zrcalo in rekel:
»Vidiš Jožef, zdaj sva sogovornika, zdaj sva dva. No, nazdraviva. No, Jožef, si videl kaj, kakšno okno sem kupil. In ti si na drugi strani. Na zdravje stari. Pa bi ti rad zaupal, veš, da sem včasih že mislil, da bi … Ah, saj ni pomembno. Babe govorijo, sem bil težak, principi in to. Jaz pa mislim, da si vsak zasluži, da ima svojo osebnost. Zdaj, če je druga oseba nekompatibilna s tabo, to je pač tako, ne. Kaj ti meniš. Prikimuješ, tudi prav. No, vsaj ti mi daš prav. Glej ti si Jožef, jaz sem Jože. In midva se najbolj razumeva, kaj? No, no, le kimaj, le kimaj. Ti bom zaupal, dobro, zdaj sem že pri četrti pivi, pa kaj. Služim, delam, življenje pa teče. Ja, sprašuješ, kaj me žuli. Ah ja, to, z ženskami. Ena mi je ušla. In te dni sem videl eno, veš, iluzija, veš. Sodelavka, mlada, pa … Ne, ne me prepričevati, da sem kozel, da se na tako mlade nimam kaj obešati. Ne boš me prepričal, porka duš!« je zakričal in tlesknil steklenico na kovinsko mizo. Sosedo je to skoraj prestrašilo. Ozrla se je gor proti njemu in gledala, s kom se pravzaprav prereka. Pa je videla, da noro bolšči v zrcalo in da tja govori, zrcalu. Odkimala je z glavo, si popravila trenirko, se sklonila in zgrabila na kup pocufan plevel. Zagotovo si je mislila: temu se je pa čisto sfuzlalo. Se ne čudim, da je Andreja šla, se ne. In je šel po novo steklenico. Teatralno jo je odprl, drugo pa potisnil pred zrcalo in zelo na glas rekel:
»Na, Jožef, pij, porka duš, pij. A nisva a? Jebenti no. Kdo bo naju jebal, a. Babe!? Ma ni šans, ti rečem, ni šans. Evo, ko bom to spil, bom pa še v gostilno šel. Saj boš šel z mano, a? Tako je prav stari, tako. Boga ni, hudič pa je. In ta je naredil babe. Brez njih ne moreš, z njimi pa tudi ne. Mene da bi komandirale, ma ni šans, ej, ti rečem, ni šans. Možakarja sva, jebenti!« Je spet zakričal in tlesknil s steklenico. Pa je nadaljeval: »Ko bo cajt, si najdem eno. Agencije in to. Kaj, kaj praviš, da je treba babe lovit na drugačen način, da imajo danes druge finte. Ma ja, daj no. Vse se nalimajo na videz, denar, dober avto in to. A misliš, da v službi ne mečejo oči name. Saj nisem slep. Minka ta, veš, ta se kar ponuja, samo, kaj vem, ni moj idealni tip, če sploh obstaja kakšen idealen tip. Če je lepa, je hudič. Če je uspešna sta pa dva. Če je mlada, no, to je iluzija. Kaj, kaj si rekel? A ja, to, ja, da ni vse v letih, ja. Pusti to, proti petdesetemu lezem pa nisem več v taki formi kot nekdaj. A veš, da sem hotel danes kupit copate pa trenirko. Ne, resno, no, če ti rečem. Začel bom spet teči, boš videl, boš videl. Najprej malo, potem več in več, dokler ne bom prišel na deset kilometrov dvakrat na teden. Boš videl, boš videl!« je hudo glasno zatrjeval.
Soseda ga je zdaj zgrožena opazovala. Odkimavala in ni vedela, kaj naj naredi. Človek je znorel. Pa če bi poklicala sestro, gospo Vinko. Ja ne vem, mogoče si bo mislila, da zanalašč stojim na vrtu, ga gledam in poslušam. Ampak človek blazni, tam gor pije, buli v zrcalo in sam sebi nekaj dopoveduje. Če je to normalno, ej!? Nič, poklical bom gospo Vinko.
Jože pa je še kar vlekel pomenek z Jožefom, zdaj se je že rezgetavo smejal, mahal z rokama, si kimal in kazal s prstom v zrcalo, rekoč: »Evo Jožef, kmalu boš tak kot jaz. Ja, ja, ti se držiš, ja. Ti si krščansko vzgojen, pošten uslužbenec, diplomirani ekonomist in strokovnjak tudi za finančno pravo, za bilance. Ja, seveda si. Ampak pozabljaš, da sem tudi jaz v tebi, to pozabljaš dragi moj. Ko se boš zavedal, da sva dva, potem bo lažje, kaj. Veš kaj, sranje tole pivo. Prešla bova na domači sadjevec. Še ga imam v hladilniku, tisti iz naše vasi. Johan ga vari. Prekleto dobra reč. Saj se ga spomniš, kaj. Praviš, da bova nora od tistega žganja. Kaj bova nora, daj no, samo malo, kako naj rečem, narkotizirana bova, taka, ja. In potem bova lepo šla v gostilno, pa malo večerjice in, stari moj, sobota je. Mogoče bova parkirala mojega črnega jeklenčka pred kakšno nočno luko, tam se zbirajo ribice, pleh pičke, saj veš, ne. Si za stari, si ne. Dobro, grem po sadjevec.« In je res prinesel dva kozarčka, enega je dal pred zrcalo, ga natočil, druge pa sebi. Najprej je vzel tistega pred zrcalom, potem pa še svojega. Trčil je, svojega na hitro spil, potem pa še drugega. Pačil se je in iz sebe izpustil zelo glasen aaaah.
»Madona, a se spomniš, ko smo enkrat bili tam pri Johanu, a. Rezal je suhe klobase, kuhal en tak, kaj vem, čuden napoj. Mešal je ena zelišča vmes, čakaj, kaj je že kuhal. Iz drnulj, ja. Baje en star recept nekje z Idrijskih koncev. Ma ja, tista reč mi ni teknila, klobase pa. Pa pivo smo žlampali, ja. Se spomniš tega. No, no vidiš, nisva še utrgana, ne. In potem sem šel k tisti, k Marici, ja. Pravili so, da je vaška strežajka za … Ma ja, saj veš, kako gre to na vasi, vse vejo. Hotel sme pač malo poskusiti, kako je z drugo, ker sem bil že štiri leta poročen. Saj veš, doma je vse pri roki in ja, vse poznaš, vse je rutina. No, pri Marici, baba in pol, malo, kako naj rečem, divja, grize, hrope, madona, je pa mašina to pa. Johan mi je rekel, da jih imela že … No, saj je tudi on že bil pri njej. Punca je prava ja, na pošti dela. Ti, Jožef, a veš, da sem šel potem k spovedi. A sem ti to zaupal? Glej, glih taka sobota je bila, ko sva šla k Johanu, en kredit sem mu rihtal, ker je bajto popravljal, streha, fasada, nova okna, take reči, ne. Ja, k spovedi sem šel. Še vedno je bil isti župnik, kot takrat ko sva k maši hodila z babico, ja. Mož je bil že star, previden, vsega vajen. Madona no, Jožef. Kaj, kaj smeješ se mi. Kar daj, kar daj. Ja, vem, zjutraj sem se kesal. Šel sem domov, mislim domov, v našo staro hišo, se oprhal kar z mrzlo vodo, se razkužil tam spodaj, ker nikoli ne veš, ne. No, potem sem si naredil močan zajtrk, skuhal sem si kavo in … In sem šel k maši, po dolgih letih. Potem pa še k spovedi. Gospodu sem povedal, tako pa tako, pa amen. Nič ga ni osupnilo, prav nič. Vedel je, da je gospodična Marica vroča in nestanovitna. Rekel mi je samo, da naj se izogibam takim priložnostim. Malo je bilo krivo pivo, malo tista žganja pri Johanu, ponujal je to in ono, spil sem kar nekaj kozarčkov. In lepa poletna noč je bila, taka, s polno luno, porka duš. Saj se spomniš Jožef. Z Marico sva se že večkrat menila, da pridem. In tisti popoldan sem jo klical, kar gnalo me je v našo vas in k njej. Vidiš, k Johanu je šel Jožef, k Marici pa Jože. Na, pa dajva še enga.«
In tako je šlo do večera, ko se je res usedel v avto in čisto počasi speljal. Soseda ga je začudeno gledala in se prekrižala. Po navadi je speljal energično, da so gume zacvilile, nocoj pa počasi, skoraj slovesno. Ne, ne, to se ne bo dobro končalo, ne. Poiskala je številko gospe Vinke in ji na hitro povedala, kaj se dogaja.
Nedeljsko popoldne je mrmraje odhajalo, ko se je Jože zbujal v lokalni bolnišnici. Pogledal je v bel strop, v cevke, v soseda, tudi v cevkah in s kisikovo masko. Kaj, za boga se je zgodilo. Ja, ja, Jože je kriv, Jože jo je skuhal. Pa sem mu rekel, da žganih pa ne, na, zdaj pa sem tu. Le kaj se je zgodilo? Nič ne vem, nič. Samo to vem, da sem šel v gostilno, do tam še, pa v nek klub, kjer sem se mečkal z eno žensko, pa potem, potem sem naročil dvojno vodko in potem, potem tema, nič več ne vem. Sestra, menda ena od višjih, ker je bila vsa v belem, je prišla do postelje in preverila, če je infuzija pravilno nastavljena, če vse teče kot mora. Obrnil je oči k njej, k zajetni gospe, in jo vprašal, če ona ve, kaj je bilo? Pa mu je povedala, da je prišla zjutraj, da so ji poročali, da so ga reševalci pobrali na nekem parkirišču in da je nekaj kričal, bruhal, javno uriniral in take. Da ima pač zastrupitev z alkoholom. In je obešenjaško rekla:
»Gospod, pumpa je preveč vlekla, pumpa.«
Obnemel je. Zašepetal si je. Vidiš Jožef, v kaj naju je spravil Jože, vidiš.
Popoldan ga je obiskala Vinka. Zgroženo ga je vpraševala, zakaj se je pogovarjal z zrcalom pa kaj da mu je. Ni ji kaj dosti odgovarjal, prosil pa jo je, da mu za naslednjič prinese radensko in malo zrcalce, ker da bi rad nadziral afto na spodnji ustnici – res se mu je naredila. In drugo jutro, na viziti, so mu pojasnili, da bo še nekaj dni na opazovanju, ker da so jetrni trsti slabi, da ima tudi povišan holesterol, neurejeno bitje srca, kar da je posledica silne opitosti, in neravnovesje elektrolitov, klasika pri zastrupitvi z alkoholom. Popoldan je že smel vstati. Šel je na toaleto, kjer je bilo večje zrcalo. Ko je odtočil in si umil roke, se je pogledal v zrcalo in rekel:
»O, Jožef, lepo, da si prišel na obisk, lepo. Sva ga srala, kaj? Ja, zrcalo nikoli ne laže ne, in ti tudi ne, Kaj?«
