IZ TELEFONSKE GOVORILNICE

Počutijo se varne v tisti veliki, debeli hiši. Skrijejo se vanjo, se zaprejo v svoje brloge in zadovoljno ždijo v njih.

»Halo?« neprijazno, brezosebno.

»Dober večer. Ste sami doma?«

»Kdo kliče?« nezaupljivo, grobo.

»Jaz.«

»Kdo jaz?« zdaj že jezno

»Jaz vendar.«

In se veza prekine.

Pa sem vendar bil tam, v tistem tujem stanovanju, v tisti veliki hiši. Nekdo je moral stopiti do telefona. Zaradi mene. Ne pozna me. Moj glas je vstopil v neko predsobo, se za trenutek spotaknil ob neznančevo neprijaznost in se spet umaknil. Živi sam? Ima ženo in otroke? Hja, gotovo ima družino. Prepiral se je z nekom in bil zato tako neprijazen. Ali pa sem ga zmotil pri kakem pomembnem opravilu. Se je jezil, ker se mu nisem predstavil? Le čemu bi se? Tako in tako me ne pozna. Pa me res zanima, če ima družino.

»Prosim?«

Tuje, hladno. Spet isti glas.

»Oprostite …«

Odložil je slušalko. Verjetno je pričakoval, da bom ponovno poklical. Lahko bi kričal name. Takoj bi vedel, kakšen človek je. Nekateri ne znajo prikriti svoje narave. Včasih kdo spusti celo salvo kletvic skozi slušalko v moje uho. Kak neotesan prostak, ali malomeščan, ki je v javnosti zgleden, nevidnemu neznancu pa spusti v slušni center vso svojo zadržano umazano notranjost. Drugi spet besno odvržejo slušalko. In potem verjetno kričijo v svojo družino, kako huliganski je današnji svet, barabe, ki nimajo kaj početi pa se norčujejo iz delovnih ljudi. Koleriki! Ogromno jih je. Ne vem čemu tak izbruh jeze, ko pa nikomur nič nočem. Sam sem, pa bi se rad včasih s kom pogovoril.

»Halo?«

Ta vprašujoči, pričakujoči halo imam rad. Njo pogosto pokličem. Sama živi, ali pa s sinom. Odraščajočim sinom. Včasih, redko, se oglasi fantovski, ne več otroški in ne še moški, glas. Na isti način zavije ta svoj halo? kot ona. Moški se nikdar ne oglasi. Po tem sklepam, da si prijatelja nikoli ne povabi domov. Verjetno zaradi sina. Seveda pa ima prijatelja. Zagotovo ga ima. Tako topel, poln glas.. Včasih zaprem oči in si zamišljam kakšna je.

»Povejte mi, zakaj vendar potrebujete toliko drobiža. Ceneje bi bilo kupiti mesečno vozovnico, pa še z drobižem ne bi bilo problema.«

Prijazna bančna uslužbenka misli, da potrebujem drobiž za avtobus. Naj kar misli. Pogosto prihajam in že vnaprej ve, da sem prišel bankovce menjati za kovance. Morda bom kdaj tudi njo poklical. Do zdaj je še nisem. Vedel bi. Spoznal bi jo po glasu.

Nekatere je strah. Verjetno živijo same v svojih varnih stanovanjih. Take rad pokličem večkrat. Ne oglasim se jim. Kar tiho sem, one pa:

Kdo je? Marjan, spet nekdo kliče in se ne oglasi.

Seveda je ta igra smešna. Nobenega Marjana ni v njenem stanovanju. Nobenega drugega diha, nobenega kašlja, posmrkavanja, glasu. Strah jo je, da preverjam, če je sama. In bom potem, mogoče, ponoči prišel in jo, že zdavnaj razdevičeno in uvelo, na njeno veliko grozo (in srečo) ponovno razdevičil.

Vem, skoraj vedno vem, kaj si mislijo. Ženskam se velikokrat ne oglasim, pa od njih največ izvem. Saj bi se rad tudi z njimi kaj pogovoril, vseeno kaj, pa mi glas obstane v grlu. Nočem jih strašiti, res ne. Ko pa sem tako sam. V mestu pa je, v tistih velikih, debelih hišah toliko različnih ljudi. Hinavsko, bojazljivo se zapirajo za brezosebne zidove in jih ne briga ali ve svet kaj o njih ali ne. Dvakrat obrnejo ključ v ključavnici in zataknejo verigo na vratih. Potem se udobno zleknejo na kavč in berejo. Ali pa gledajo televizijo. Sami so. Kot jaz. Sami s sabo in svojim tisočkrat premletim, tisočkrat spoznanim družinskim krogom. Kakšno hudičevo, pokozlano zadovoljstvo!

In potem zazvoni telefon. Ne skozi zaklenjena vrata, skozi zastrta zaprta okna, ne, tu ne more nihče k njim. Tudi nikogar nočejo! Koga pa briga, kako živijo in kaj počno, ko se umaknejo v brloge.

»Želite?«

»Jaz sem, dober večer.«

»Dober večer. Kdo pa kliče?« Narejena vljudnost. Da se ne bi slučajno zamerila kakemu znancu.

»Jaz.«

Umolknem. Tudi na drugi strani je tišina.

»Kdo je? » Iz ozadja moški glas.

»Ne vem, nekdo se zafrkava,« vzdihne ženska in odloži slušalko.

Ni zadovoljna z možem. Želi si avantur, popestritev. Pričakovala je, da jo bo nekdo poklical. Ali pa je samo upala, da je bila nekomu slučajno všeč in je izbrskal njeno telefonsko številko.

Tri, ena, osem nič … .Zdaj se bo oglasila. Stopila bo k telefonu, dvignila slušalko …

»Halo?«

Kako rad imam ta njen halo. Ne jezi se preveč, ker kličem. Moral bi ji nekaj reči.

»Halo?«

Samo trenutek še in odloži slušalko.

Kmalu ji bo dovolj teh klicev. Kaj bom potem? Ta njen halo je tako prijeten, tako božajoč. Ponoči sanjam njen glas. Počasi se izvija iz dolge in še daljše žice, kot duh iz steklenice. Samo glas je, potem meglica in potem dobi svojo obliko. Le kakšna je v resnici? Morda bi bil razočaran.

Domov bom moral. Samo še v nekaj brlogov bom pokukal. Zdaj so ljudje najbolj zanimivi. Počasi se odpravljajo spat. Naveličani vsega drsajo s copati po preprogah in se delajo, da so zadovoljni.

»Prosim?«

Moški glas je zaspan. Ni več mlad. Žena ga že čaka v postelji. Ali pa še vlaga papriko, ki jo je dopoldan kupila na tržnici. Otroci so nekje zunaj. Bodo že prišli.

»Kdo je?«

Ni jezen. Samo zaspan in naveličan vsega je. Če bi znal spremeniti glas, bi mu natvezil, da sem ženska, ki ji je neznansko všeč. Verjel bi mi. Taki, v teh letih, vse verjamejo. Nič več ne pričakujejo, razen kratkega valjanja s plačano žensko. Pa verjamejo.

»Kdo je?«

Žena v kuhinji je utrujena in se še komaj drži na nogah. Saj ne bodo pojedli vsega, kar je vložila. Nekaj bo dala znancem. Ampak rekla bo pa le lahko, jutri v službi, koliko kozarcev je vložila.

»Daj, povej, če imaš kaj, ker bom drugače odložil.«

Le kaj pričakuje? Že zdavnaj bi lahko odložil. Upa, da mu bo nekdo preko telefona popestril ali spremenil to njegovo zdolgočaseno življenje, smrdeče po kislih, vloženih paprikah.

»Pa nič.«

Žal mu je, da je moral odložiti. Lahko bi mu kaj rekel. Pa saj ga ne bi zanimalo. Takoj, ko bi slišal moški glas, bi odložil. Razen, morda, če bi ga povabil na kozarček?

Soparen večer je danes. Brez zvezd. Mestne luči dajejo nebu čudno barvo. Kot da se je redka kava polila po njem.

Čuden občutek imam, kadar tako dolgo hodim na obiske iz te majhne govorilnice. Gledam trebušaste hiše, prisluškujem spuščanju žaluzij in imam občutek, kot da sem sam ta majhna steklena hiška, stisnjena med velikanske termitnjake, polne mravelj. Tam, nekje za drevesi, je njena hiša. Vsak dan grem mimo in iščem v oknih. Najprej sem njo poklical. In naslednjič spet. Počutil sem se prijetno ob njenem ušesu, tako, čisto blizu. Potem me je njen glas poljubil na uho.

Naslovi v imeniku mi nič ne pomenijo. Razen njenega. Čeprav se bojim,da bi jo kdaj srečal pred hišo. Pa saj je ne bi prepoznal. Tam za drevesi, za njenim osvetljenim oknom …

V krošnjah drevesnih je misel obstala,
Da se spusti k tebi na tla,
Ko boš slučajno, v dnevu poletnem,
Vsa sončna in topla tam mimo prišla.

Lahko bi jo poklica in povedal pesem. Pesem zanjo.

Domov bom moral. Spotoma še hitro zvrnem vrček piva, da vidim nekaj osamelih obrazov s pijano svetlečimi pogledi, jokajočimi vase. Sami so. Čeprav jih doma nekdo čaka. Nekdo, ki še poglablja njihovo samoto.

Tako čudno mi je danes. Zaradi sopare? Zaradi barve neba? Danes bi rad vsem vse povedal.

»Jaaa?«

Kar planila je po slušalki. Verjetno pričakuje, da se javi mož in pove, zakaj se je zadržal.

»Kdo je? Peter si ti?«

Lahko bi bil on. Prav bi bilo, da bi bil. Ni prav, da jo pušča samo.

Odnehati bom moral za danes. Samo njo še enkrat pokličem. Jezna bo, ko se ne bom oglasil. Morda je že v postelji. Morala bo vstati…

»Prosim?«

Kdo je to?! Moški? Zdaj, tako pozno zvečer? In kje je sin? Menda ne bo kar pred odraščajočim sinom…? Saj ne more!

»Kdo, za vraga ste? Nihče se ne oglasi.« Zadnje je veljalo njej.

Kako si drzne? Ob tej uri, sam z njo v stanovanju! Kje za vraga je ta prekleti mulc!?

»Kar odloži. Nekdo zafrkava. Očitno je nekomu prišlo v navado, da me gnjavi s tem.« Njen glas je prišel iz drugega prostora. Ni ob njem. Gotovo jima pripravlja posteljo. Ali pa ga že čaka v njej. Psica pokvarjena! Sin samo odnese pete, pa že… Vsaj sama bi lahko dvignila slušalko. Da bi slišal njen »halo«. Zdaj bi že lahko vedela, kaj čutim ob njenem glasu. Lahko bi čutila tudi ona. Skozi te neskončne žice. Ki jo prinašajo tako blizu. In odnašajo tako daleč. V neskončnost. V neresničnost. V nejasen jutri.