Stanka Devjak, slovenska pesnica in mladinska pisateljica, dobitnica več nagrad, je pri založbi Salve izdala novo pesniško zbirko z naslovom Igra v kotu (2022). Uredil jo je Ivan Mohar, spremno besedo je napisal Marjan Pungartnik. Na naslovnici je fotografija pesničine matere Marije Krajnc, rojene Ploj, posnete okrog leta 1920.
V pesniški zbirki Igra v kotu je mogoče opaziti dvojnost: liriko v najboljšem pomenu besede na eni strani ter poezijo kot pripovedovanje zgodb in obujanje spominov na drugi. Lirične pesmi izreka subtilna pesnica in razgrinja svoje videnje in občutenje tega, kar se dogaja pred njenim pogledom. Narava ni danost, temveč je dogajanje, ki ga avtorica oblikuje v pesniške podobe; verzi tako ne odsevajo stvarnosti, ampak so nekaj čisto novega in domiselnega. Pesnica spleta simboliko dreves (nanje je mogoče splezati, se vzpeti navzgor in sedeti na njih), bikov, belih konj, ptic in menjavanja letnih časov, zre okrog sebe in ponuja posebno lepoto, splet čarobnih zaustavitev in razkošja slikovitega dogajanja. Njeno videnje se podaljšuje v nagovor, pobude, zastavljanje vprašanj in ohranjanje skrivnosti. Kdaj pa kdaj so verzi odeti tudi v pravljičnost. Pesnica ohranja spomine iz preteklosti; kava ji na primer v zavest prikliče ljudi, ki so že odšli onkraj, in doživetja z njimi. Poetesa se včasih vpraša, kaj bi bilo, če bi platane mogle govoriti, in si odgovori, da bi nekateri ljudje ob poslušanju njihovih zgodb okamneli, drugi jokali, tretji bi se nasmihali; morda pa njihovi zadnji pripovedi nihče ne bi verjel. Stanka Devjak namreč ves cikel pesmi nameni drevesom ter pri tem njihovo pojavnost in rast pooseblja. Lovorjeve veje bodo nekateri odnesli domov.
Tam jih bodo
podarili
dobrim
ljudem,
ki so veseli
drobnih
reči,
kot so
vršički
lovorja
z drevesa
slovesa.
Na navzočnost dreves se ne ozirajo samo ljudi, marveč se bodo tudi same odzivale na uro slovesa in tedaj se bo zgodilo, da bodo zajokale, zahlipale, zaječale in še zadnjič završale. Prišli bodo drvarji in stoletnim sirotam zavdali; človek bo tisti, ki bo neusmiljeno posegel v naravo. Obsodbo tega, da je brezobziren, pesnica vtke tudi v pesem o ptici, ki ji nekdo uniči gnezdo. Njena ekološka naravnanost je posredna, zato pa pesniško toliko bolj učinkovita. Ne zaustavlja pa se tedaj, kadar je treba izraziti sočutje, na primer do bikov, ki morajo dirjati med množico
sem in tja,
med režečimi
nasmehi
opazovalcev.
Stanka Devjak piše pesmi na različnih koncih in krajih, odpotuje v Provanso, zaustavlja se pred sakralnimi poslopji in si zastavlja teološko obarvana vprašanja. Kamorkoli gre, povsod ohranja zvestobo sami sebi in moči svojega pesniškega snovanja. Prav dobro ve, da zaustavitve ne morejo povzročiti ničesar usodnega, življenje zna zaobseči s poetičnim zarisom in izrekati tudi besede občudovanja. Kadar pripoveduje zgodbe, bralkam in bralcem ponekod prepusti, da ugibajo in sami izberejo konec ter predvidevajo ali si zamislijo razplet čisto po svoje; ohranjanje skrivnosti in možnost razvozlavanja sta načrtni, estetsko privlačni in prepričljivi.
Naslov pesniške zbirke je izbran po pesmi Igra v kotu. V njej avtorica pravi, da je igra v kotu čas med enajsto in eno, med včeraj in jutri, danes pa je skrit nekje vmes. Na zračni preprogi je slišati ščebet lastovk, na levo in desno sipljejo peščene trenutke. Nekatere pobere nekdo, ki pestuje prazno naročje.
Ko se odenejo
v lastovičja peresa,
zgodnja daníca
objame izpuščene čase
v kotu neba.
Ljubezenskih pesmi ali, bolje, pesmi, v katerih je nakazana naklonjenost med žensko in moškim, ni veliko, so pa zato toliko glasnejše in odmevnejše besede moškega, ki se dotakne dlani ženske in dahne:
»O, moja Mila,
poglej:
kako lep,
lep je ta svet!«
Tudi Stanka Devjak je pesnica lepote. Spoznala je, da se lepota lahko dvigne iz tišine, poraja se med petjem, plesom in celo v glasu žalostinke. Pojavi se in se dotakne poslušalk in poslušalcev, kadar nekdo igra na tamburin ali kitaro. Morda bo ples poslednji, toda zaradi slutnje konca ima toliko večji pomen. Včerajšnjih dni bo sčasoma vse več kot prihodnjih, vendar pa je danes njen in z njim lahko napravi karkoli: v starodavno mehkobo lesa prične dolbsti pripoved; če hoče, se zagrne v molk kot varen pristan, stopi čez prag ali pa na uhojenem brunu sledí slehernika. Zadnji verzi v zbirki se glasijo:
Kam boš šel,
kje ostal?
Dvoje prostranosti,
ena neskončnost.
V mističnih stihih se nakazuje transcendenca.
Pesmi so napisane v svobodnem verzu, ločila so po večini ohranjena, nekatere pesmi so sestavljene iz kitic, pesnica ohranja ubran ritem. V pesmih, v katerih prevladuje liričnost, je veliko razkošnih metafor, pesmi, oblikovane kot zgodbe, so preproste, včasih z odprtim koncem, drugič s poanto ali nostalgičnim prebliskom. Stanka Devjak zaradi večje estetske učinkovitosti kdaj pa kdaj ponavlja besede, včasih s stopnjevanjem metafor, to stopnjevanje pa videnje dogajanja napravi še bolj prepričljivo in literarno kakovostno.
Marjan Pungartnik, tudi sam odličen pesnik, pred nedavnim dobitnik nagrade čaša nesmrtnosti, v spremni besedi z naslovom Večglasno petje o svetu in duši zapiše, da je pesniška zbirka večglasna. V njej je v vsaki pesmi prisoten visoki glas brezkončnosti, a tudi glas tukajšnjosti, glas končnosti, več glasov končnosti. Notranji glas je svečan in pomeni subtilno dojemanje narave; zdi se, kakor da je v poezijo Stanke Devjak vdrla arabeska in ji podarila nežnost doživljanja. Pesnica subtilno zaznava predmete, simbole, zgradbe in prostore v povezavi s krščanstvom, vendar to ni vera, prej je dotikanje s prsti duše, globoka prežetost s samim duhom Mediterana, s katerim je krščanstvo usodno povezano. Ena od ključnih je po Pungartnikovem mnenju pesem Ti, pesem, ki govori o samotnih potnikih po svetu ali v času za nečim, za kar je metafora svetloba, sonce ali nevidni plesalec. V nekaterih pesmih je opaziti verze o krhkem in razpršenem bivanju, sestavljenem iz prihodov, odhodov, podarjenih predmetov in drobnih doživetij. Marjan Pungartnik omeni tudi nekatere elemente socialnega pesnjenja, v pripoved vdirajo vojna, pomanjkanje, novi časi, običaji, svečanosti, samota in brezposelnost.
