PINK, BELA, ČRNA

ROŽNATO OKO IN ORANŽNA LUNA

Ko me je Stane zaprosil, da povem nekaj besed nekakšen pozdravni nagovor in voščilo današnjima slavljencema, ženinu in nevesti, sem najprej mislila odgovoriti, saj nisem jaz bratranec ampak ti in potem je Stane rekel, ti študiraš primerjalno na filofaksu (kako zoprno mi je to ime, a mu še tako pravijo?), jaz sem geometer, jaz sem geometer, ja, pa kaj, sem rekla, ampak on je potem rekel, Žuža bi rada, mi je rekla sama, Žuža si želi slišat tvoj pozdravni svatovski nagovor.

Moram priznat, da ne spadam med kakšne posebne ljubitelje ceremonij in dolgih praznovanj, sem bolj volkulja samotarka, ampak sem vesela, da sem prišla in zdaj tukaj in lahko skupaj nazdravimo ženinu in nevesti v tej ogromni gostinski dvorani, saj me je takoj navdušil ta vaš način praznovanja, obenem svečan pa tako neverjetno prisrčen in domač.

Najprej prav lepo pozdravim vse povabljene v pričakovanju, da se bomo luštno imeli, proslavljali in se veselili in igrali razne igre, poslušali tale vaški ansambel, jedli svečan meni te poznane gostilne in veliko pili in na koncu preplesali nekaj ur v prijetni družbi družine, sorodnikov, prijateljev in znancev, podprti z okusnimi jedmi in dobrim vinom, da bomo vsi plesali(no, skoraj vsi), celo noč do jutra in si zapomnili to poroko Žuže in Janija, kot najboljšo poročno slavje, ki smo ga doživeli.

Nazdravimo zdaj vsi skupaj, praznujmo in se veselimo sreče mlado poročencev , vsi ,od najmlajših otrok, ki še kobacajo za mamo, do tistih srednjih let, ki že poznajo življenje, pa še starejših, (da ne rečem starih), ki že vse vejo in že poznajo, kako teče življenje.

Pozdravimo ženina in nevesto, nazdravimo vsi mlademu paru, dvignimo polne kozarce za zdravljico.

vsi: družina, sorodniki, prijatelji, znanci, sovaščani in sovaščanke …

Pozdravljena, ženin in nevesta, vso srečo v dolgem skupnem življenju, in, da ne pozabimo na naš narod, še veliko majhnih Žužk in Jankotov!!

Je rekel Stane, da Žužo zanima, kaj jaz pišem, napisala sem nekaj zelo kratkega, za Žužo in Janija, za naša današnja slavljenca, za srečo našega lepega para …

Rožnato oko in oranžna luna
(Pink eye and orange moon)

Karkoli pogledam vidim samo
tvoj obraz in tvoje telo
Kamorkoli grem najdem
samo tvoje sledi
Kjerkoli sem
slišim tvoj glas
na tebe mislim ves čas

Nate mislim sladka moja mala
Moja mala rožnata punč tortica
jaz sem rožnato oko
in ti si moja oranžna luna

BELA BELA

Uvodno pojasnilo

Zato se bomo zdaj iz družinske sfere premaknili v službeno. Predstavljajte si sestanek, na vrsti ste za nagovor, (poročilo), točko dnevnega reda, ki pa je skrajno pomembna, ampak neprijetna. Lahko se tiče kolektiva, dela, ampak vsekakor ljudi, ki jim govorite (sodelavci), poznate (!),zato si lahko tudi več privoščite.

Ampak je še vedno govor, z uvodom, jedrom in poanto na zaključku(???)

Tole je zdaj najnovejše navodilo bele Bele. In kaj bomo zdaj s tem?

Uvod

Ja kaj, sem rekla Marjanu, poslovnih govorov nisem imela kar dosti v življenju.

Bil je kar tiho, grizel je jabolko.

Ja, mogoče kakšen političen govor, to bi se še spomnila, ko smo še nastopali na predvolilnih shodih.

Pa to napiši. Saj bo v redu, a ne?

Da bi slišala kaj dosti poslovnih, se sploh nikakor ne spomnim, pa da bi imeli v naši cvetličarni kakšne poslovne govore, to je smešno, seveda smo se kar naprej pregovarjali, ampak poslovnih govorov nisva imeli, jaz in naša mama. Smo bolj delali, kar je bilo pač potrebno in donosno.

Ni me poslušal, pognal je avto za enim agresivnim izzivalcem v rondo, pospešil, da me je na zadnjem sedežu, kjer zdaj sedim kot tisti slavni črni pianist v filmu The green book, vrglo na levo med vso tisto robo oblek, hrane in stvari za v Koper.

Ja, sem imela poslovne nagovore na otvoritvah svojih razstav … zahvaljujem se prirediteljem, ki so omogočili postavitev in predstavitev mojih slik iz ciklusa Rožnato življenje, zahvaljujem se obiskovalcem, ki ste prišli v takšnem številu, (zelo majhnem), zahvaljujem se igralki gospe Bertoncelj, ki je tako izjemno doživeto predstavila moje pesmi, zahvaljujem se učencem glasbene šole, za glasbeni vložek iz Hoffmanovih pripovedk.

A ja, ni rekel.

Še en hec, da ti povem še nekaj smešnega, se ti malo pohvalim, kdo me pa bo, če se ne bom sama.

Sem imela predstavitev svojega pravkar natiskanega romana Zgodba leta, to je bilo leta, to je tisti moj tekst, izšel je pri Apokalipsi v Ljubljani, 2012, ki ima največ pravopisnih napak, žal, ampak kriv je pa Primož, moj založnik, je rekel, da bo on popravil. Predstavitev je bila v knjižnici Šivčeve hiše v Ribnici, in potem je bil en incident, v intervjuju za lokalno TV postajo, me je napadel grozen neustavljiv smeh, ki ga nisem mogla ustavit … heheha, še zdaj se moram smejat, če se spomnim … no, ta moderatorka, novinarka, me vpraša, po uvodnih besedah, ko me z nekaj besedami predstavi in predstavi moje delo, me vpraša:

Gospa Bahovec, naše gledalce in poslušalce bo gotovo zanimalo, če odgovorite na vprašanje:

Zakaj pišete?

In jaz v smeh, režanje, in nisem se mogla ustavit, to je kar trajalo.

In to je bilo v dvorani pred publiko in moderatorji in meni je bilo res nerodno, ampak kaj sem hotela, smejala sem se in smejala in stekla ven na hodnik, ampak se še nisem mogla nehat smejat, na ves glas in nisem vedela, kaj naj naredim, bilo mi je tako smešno, vse mi je bilo tako smešno, to moje delo, ki nikogar ne zanima.

Ki nikomur ni mar in meni sami se je zdelo … no sem tekla po ozkem stopnišču Šivčeve hiše tri nadstropja niže, kjer sem vedela, da je stranišče, in sem se še vedno krohotala, in potem … Jedro

No ti bom povedala še nekaj smešnega. Ko sem bila v Benetkah na Akademiji sem naredila en tak fin linorez, črno grafiko v visokem tisku, dve glavi, portreta dveh šimpanzov. Bila sta mi tako všeč, da sem jih obesila v izložbo naše Cvetličarne Eve:

Malo umetnosti med rožami, to ne škodi nobenemu, sem rekla, pa pride po desnem pločniku navzdol po Miklošičevi do Frančiškanske cerkve moj brat, prečka cesto in vstopi v cvetličarno. Zagleda obešeno grafiko, ki visi v čistem centru izložbe.

A niso fine, vprašam te opice, pašejo tu not, a ne?

Šefica in podšefica, je rekel.

Smo se smejali vsi, jaz, mama, brat in naša lepa blond prodajalka, Ida, takrat je imela še frizuro kot Pika Nogavička, take kratke svetle kitke, pa še ene stranke, ki so to slišale, so se nasmihale zraven.

Spet je nekaj preklinjal prehitevajočega šoferja, mislim, da me sploh ni slišal, pa nisem nič rekla, če imaš brezplačen taksi, se ne splača preveč vtikat v vožnjo, sploh, če ti diha za ovratnik smrtonosni virus.

Še zdaj vidim tisto fino grafiko, lahko ti jo narišem.

Kaj pa je to grafika, je vprašal.

Dve glavi orangutana, ena večja, druga mala manjša, opičja portreta v tri četrt profilu, dva izstopajoča, naprej štrleča, zobata, orangutanska gobca, dva orangutana z drobnimi črnimi očesci strmita iz teme, takole filozofsko razmišljata o življenju, najbrž o življenju v cvetličarni.

Ali o življenju, ki je cvetličarna?

Marjan ni rekel nič, če bi kaj rekel, bi rekel, zdaj smo že v Kopru, a zavijem v luko, bi vprašal, in jaz bi rekla, ne, luka ni luka, ampak pristanišče. To je srbizem ali nekaj podobnega, mi smo vedno imeli pristanišče, v Opatiji nikoli ni brat rekel tega, ampak je zmeraj rekel, grem v pristanišče gledat ladje.

No, a ti povem še naprej to zgodbo iz naše Cvetličarne Eve, dobro bi bilo … a me poslušaš..

Moram gledat promet, je rekel.

No poslovna točka moje šefice je bila, pusti cene, cene bom jaz nastavljala …

Ampak, če pogledaš te cene …

Pusti mene, jaz že vem.

Ampak – a nimam jaz nobene besede, potem pa ne bom tukaj, pa grem …

Enkrat takrat pridem tako okrog poldneva v cvetličarno in vprašam mamo, kje pa so moje opice?

Sem jih snela, je rekla šefica, ne pašejo med poročne šopke.

V prehodu med plavimi vazami polnimi raznobarvni rož je stal brat in se škodoželjno posmehljivo kremžil.

Zaključek- poanta

No, Bela, kaj boš zdaj rekla, a me boš povabila na kavo, no, kolegi pisatelji, kaj boste zdaj rekli, a me boste povabili na pijačo v prvi bar za vogalom, je to poslovni govor ali črtica (vinjeta?)

Ampak, kdo rabi poanto, črno na belem? Naj si najde vsak svojo, to je demokracija.

ČRNA ČRNA

In memoriam

Bil je zelo mrzel dan v sredini aprila, najbolj mrzel, odkar merijo in beležijo temperature zraka. Ponoči je snežilo in trte in sadno drevje in po deželi, ki se je prej v izjemno v toplem vremenu za april že razcvetelo, je čez noč pomrznilo. Ob cesti iz Ljubljane v Komendo se je razprostiralo zeleno Kamniško polje do vznožja temnih gmot hribov pod Alpami, slemena so bila posejana z ledeno belimi sijočimi lisami snega na skalnih stenah.

Pihal je mrzel veter, nekje iz Sibirije bi najbrž rekli včasih, in nad prometno lokalno cesto se je obesil zelo nizek velik črn oblak, kot goba pokril pokrajino, izpod njegovega roba pa so uhajali mali svetlejši oblački, obsijani od žive sončne svetlobe in bežali v smeri vetra, proti zapadu, mogoče.

Ko ti takole pripovedujem, se sploh ne spomnim, kako in zakaj sem prišel tja.

Takrat sem še delal v uredništvu, torej je najmanj dvajset let od tega. Mislim, da je Bela rekla, na pogreb moram, moj sosed v Suhadolah je umrl, sem sosedi že izrekla sožalje in mi je povedala, kdaj je pogreb, a boš ti peljal s tiguanom …

Mislim, da sploh ni rekla tega, ampak je dala vedeti, da si spodoben človek ne more privoščiti, da ne bi šel na pogreb, jaz sem si mislil ena sama kovencionalnost, ampak sem rekel, ja, grem s tabo, greva z mojim tiguanom, je večji … kdaj pa je pogreb, ampak mislil sem si svoje, in to je, zakaj hudiča vsi dajo toliko pomena zunanjemu videzu … razen tega pogrebov sploh ne maram, saj si lahko predstavljaš zakaj, a ne?

In zdaj sem se, po enem takem čudnem naključju znašel na tem pogrebu, na Belinem vrtu, polnem modrih muskarijev, njihova majhna akvamarinsko plava grozdičja socvetov pokrivajo ves del vrta pred njenim vhodom, pred tistim trapastim asfaltom pred vhodom v hišo.

Te muskarije je posadil še moj mož, ni rekla moj pokojni mož, nikoli ni rekla moj bivši ali pokojni ali moj umrli mož, samo enkrat, ko je bila že zadeta, je rekla moj mož se je ponesrečil z avtom, tovornjak mu je zaprl pot.

Ne govori dosti o njem, kadar pa kaj reče, pa vedno reče: bil je lep. Ampak, če jaz pogledam tisto njegovo fotografijo, ne vidim nič takega, kar bi potrdilo to njeno izjavo.

Vsi občudujejo moj vrt, je rekla Bela in hitro premaknila glavo, da so njeni dolgi rdečkasto rjavi lasje mahali v vetru, kot bi se mi hoteli posmehovat, ker še vedno nisem ugotovil ali so naravni ali si jih Bela barva.

Glej, kako cvetijo pomladne rože, je rekla Bela, in res je bilo polega modrih muskarijev, polno trombonov in tulip, in še polno takih majhnih cvetk in cvetočih grmičkov, ki jim nikoli nobeden ni dal imen, no ja, ki jim jaz do smrti ne bom vedel imena, in to me moti, pa saj tudi nikoli ne bom izvedel, kako je z Belo in menoj.

Vsi občudujejo moj vrt, je rekla Bela, in se šla po šestnajstih zunanjih stopnicah v prvo nadstropje hišo preobleč za na pogreb, v dostojno obleko, tako je ona govorila, v tisto njeno v vse vetrove in iz vseh vetrov pozidano in dozidano hišo - meni je ta hiša ko Dickensova velika zgradba, tista, ogromna pusta hiša, ki sem jo enkrat videl v filmu kot otrok in od takrat me preganja njena podoba. Hiša, kjer se razočarana zapuščena nevesta po neuspeli zaroki doživljenjsko zapre med štiri stene z zapahnjenimi oknicami, v temo in umazanijo in prah in pajčevine in samo služabniki ji nosijo hrano in vrt preraste goščava in plevel …

Bela ima v hiši, ki mimogrede smrdi po zatohlem starem pohištvu in prašnih zastorih, po nepovratno preteklem, vse polno malih bricabracov, takih majhnih pogrošnih zatohlih spominčkov, pa katoliških obeležij.

Ampak najbolj me motijo fotografije njenega pokojnega moža, take vztrajnosti v potapljanju v preteklost še nisem videl, niti pri svoji materi ne: Tisti njegov bebav, črno beli šablonsko pozirani nasmeh, čisto takšen uraden posnetek, vsepovsod ga je nastavila, v sprejemnico, ki ji pravi dnevna soba, pa je samo taka velika čumnata s prenizkim stropom in prevelikim lestencem, nad predolgo staro leseno mizo z oblazinjenimi dvanajstimi stoli, ne vem če je kdaj sedelo dvanajst ljudi na tistih stolih, ampak zdaj jih sigurno ne bo nikoli več. Ne vem, če je kdaj ta portretna fotografija pametno govorila. Črno bela fotografija formata A 3, v rjavem rezljanem lesenem okvirčku, ki je zdaj na vseh policah in poličkah v hiši: v predsobi, kuhinji, vseh sobah, na kaminu v drugi dnevni sobi, ob televiziji, v kopalnici in seveda na nočni omarici ob veliki zatohli zakonski postelji.

Zato z Belo v tej postelji nisva nikoli seksala. Za take stvari pride Bela vedno k meni in je kar dobra s tistimi njenimi okroglimi prsmi in gibkimi nogami, ki jih postavlja na nenavadne načine.

Najprej greva malo naokrog, na kakšen sprehod, včasih me ona zvleče celo teč po vaški gmajni, ona je tista, ki hoče vedno teč, le kje je to dobila na vasi, potem kosilo ali večerja, in potem …

In zdaj, ne boš verjel, sem pri njej v garaži, v tisti nemogoči hiši, kot bi rekel moj oče, našel knjigo Johnatana Franzena, Popravki, Beletrina 2005, iz opuščenega programa Mestne knjižnice Ljubljana, spremna beseda Andrej Blatnik, prevod Jure Potokar.

Ona ima same take knjige, kako bi rekel, popularne literature, še najbolj visoka literatura pri njej so njene kuharice in pa Pibernikov zgodovinski zbornik Komende in razen teh nisem nikoli nobene pogledal. Kot ne morem pogledat slik, ki jih ima obešene po stenah: ena sama plaža, a se reče tako?

Knjigo sem kar vzel, ležala je tam na tleh v garaži med še nekaj drugimi knjigami iz opuščenega programa knjižnice, (ali je ta prevod Popravkov v redu?), poleg enih orumenelih teoretičnih knjig o umetnosti, ena ali dve sta bili taki porumeneli in povaljani, o kreativnosti, ki jo razvijaš v skupini, le zakaj je imela te knjige v garaži, na tleh mrzle zaprašene prazne garaže, nekdo jih je prinesel, je rekla.

Ko ura v zvoniku prenovljene baročne cerkve na majhnem griču odbije tri, pride župnik in zmoli ob trugi obredne molitve za pokojnikom pred vaščani, zbranimi v polkrogu pred poslovilno vežico. Oglasi se moški kvartet in zapoje žalostinko Vigred pride, vse ozeleni, tebe pa več ni.

Pogrebnik prižge tri velike svetle sveče, katerih plamen pogasi piš vetra.

Ko pevci končajo, se sprevod prične pomikati proti cerkvi, zvonovi zazvonijo žalostno melodijo.

V cerkvi župnik daruje pogrebno mašo za pokojnega … rože, dišave in odmevajoči glasovi v cerkveni ladji me spominjajo na moje prednike.

Po končani maši sprevod krene proti pokopališču do izkopane jame.

Župnik poškropi grobno jamo z blagoslovljeno vodo in nosači spustijo trugo v jamo. Pred odprtim grobom vrže trikrat na trugo lopatko zemlje.

Zmoli očenaš.

Amen.

Prvič zasadi obredno lopatko, in reče, iz prsti si ga naredil, drugič reče, s kostmi in kitami si ga sklenil, in tretjič, prah si bil in v prah se povrneš, obudi ga o gospod, poslednji dan.

Vzemi ga k sebi o Gospod.

Zmoli očenaš. Amen!

Potem se poslovi z govorom od pokojnega še prvi načelnik PGD:

Spoštovani poveljnik našega prostovoljnega gasilskega društva Komenda.

Pretresla nas je žalostna novica, da našega Jožeta ni več med nami. Izgubili smo dobrega in sposobnega člana našega društva.

Pogrešali te bomo, tebe, kot tako tudi tvoje prizadevanje in delovanje v našem društvu, vedno si bil korekten do svojih sodelavcev, videl si kdo potrebuje pomoč, katero si brezmejno razdajal ob vseh prilikah, bil si član vse od pionirskih časov našega društva, potem pa si v članski ekipi sodeloval na tekmovanjih. In vedno je bila tvoja ekipa med prvimi , redno si se izobraževal in pridobljeno znanje podajal svojim sočlanom društva. Vedno aktiven član si bil in vedno dobre volje in nesebično si pomagal vsakemu, kdor je potreboval pomoč.

Dragi Jože, počivaj v miru. Spominjali se bomo tebe in tvojih dobrih del, hvaležni smo ti za vse ... naš gasilski pozdrav Na pomoč!

Iz prsti si ga naredil, s kostni in kitami si ga sklenil, prah si in v prah se povrneš, obudi ga, o Gospod, poslednji dan.