v nočeh
ko je luna
polna in grabežljiva
me je strah
potem ga ujčkam
v jasli mu pokladam
skovike in zavijanje vetra
v želji omiliti nasičenost
proti jutru pridenem
oglašanje slavčka
in ščepec svita
popolnoma budna
se nasmehnem
in si voščim
dober dan
VABILO
Jutro se sramežljivo
tihotapi v sanje.
Z vonjem akacij nasičen
zrak podrhteva.
Brenčanje se stopnjuje.
Lokvanj na sosedovem ribniku
odpira rožnate cvetove.
Ptice naenkrat preglasijo
melanholičen refren
komaj zaznavnih sap.
Ob odprtem oknu se pretegnem.
V prsni žep zatlačim strahove
in sprejmem vabilo samotne poti,
ki me razmočena vodi
med zelenilo baržunastih trav.
JESEN
Ko krošnje postanejo rumene
preproge, si ulica nadene kisel
nasmeh.
Za kuhinjsko mizo na
popečene kruhke mažeta:
ona maslo, on marmelado.
Ob kavi se (po stari navadi) prerekata
o nepomembnih stvareh.
Na šipe potrkajo kaplje. Veter
zaječi sredi golih vej.
Od nekod se priplazi preteklost in
razgalja slabo zaceljene rane.
Leta zamolčane besede prestopijo
okvirje. Podrsavanje moških čevljev
izginja za vogalom.
BELOUŠKA
Haibun
Ženski hodita le nekaj korakov pred mano. Poznam ju, nerazdružljivi prijateljici sta, sosedi, doma spodaj v vasi. Kljub prekoračenemu abrahamu mladostnega videza. Oblečeni v kratke hlače. Njuni koraki v mehkih copatih iz blaga so skoraj neslišni.
Kramljata, smejeta se, tu in tam utihneta in se zazreta navzgor po pobočju. Med kratkimi premolki zaslišim žuborenje potoka Lajšča, ki se skrit v zelenje vije v dolino.
oglušujoč krik
belouška izginja
pod robidovje
VRANE
Haibun
Zdaj sem tu, sredi vrveža – v prestolnici. Po pločniku se vali množica pešcev, ki brezbrižno hitijo drug mimo drugega. Niti v križišču, ko stopicajo na mestu in kot lipovi bogovi čakajo na zeleno luč, se ne pozdravijo, še nasmešek redko komu uide in skupaj z morebitnim virusom obtiči za masko.
Skrbi me pregled, na katerega sem naročena za ob devetih. Še več. Strah me je. Potne roke mi trepetajo. Usta imam suha. Ne vem, kaj naj s cmokom, ki se mi, že odkar sem doma sedla v avto, razrašča v grlu.
Poklapano zavzdihnem. S pogledom se sprehodim po lepo vzdrževani zelenici, ki se razprostira na desni strani ulice, in se za nekaj trenutkov pomudim med drevesi.
prihod v Ljubljano
votlo krakanje v krošnjah
dobrodošlica
DOBRODOŠLICA
Zdaj sem tu, sredi vrveža – v prestolnici. Po pločniku se vali množica pešcev, ki brezbrižno hitijo drug mimo drugega. Niti v križišču, ko stopicajo na mestu in kot lipovi bogovi čakajo na zeleno luč, se ne pozdravijo, še nasmešek redko komu uide in skupaj z morebitnim virusom obtiči za masko.
Skrbi me pregled, na katerega sem naročena za ob devetih. Še več. Strah me je. Potne roke mi trepetajo. Usta imam suha. Ne vem, kaj naj s cmokom, ki se mi, že odkar sem doma sedla v avto, razrašča v grlu.
Poklapano zavzdihnem. S pogledom se sprehodim po lepo vzdrževani zelenici, ki se razprostira na desni strani ulice, in se za nekaj trenutkov pomudim med drevesi platanami.
