1. maj 2022Letnik XXVI
Ujet v to žico smrti preklet si, preklet. Z okusi lakote si – izstradan in izžet.
Zažrla se v drobovje, kot slak ovija vrat. Čuk odmeva v noči, ti vedno boš njen svat.
So misli pajčevina. in svinčeni koraki. Si malo počinejo v prekleti tej baraki.
Pretep spet za grižljaj – plesniv je košček kruha. On je že preko, sedaj. V oko mu sede muha.
Krvniki žgejo vate, da nisi vreden diha. Na robu pa prepada glej, droben up še niha.
* Stavek iz dokumentarnega filma »Človek, ki je videl preveč« o Borisu Pahorju
Slutnja bila je neusmiljena, groba, v zraku bilo nobenih ni sozvočij. V grlu žalost izpraznjenih naročij, v krču nemir, ki vrtinči se iz roba.
Vidi tam v daljavi krakajočo vrano, zrela polja, nakopičena semena. Sonce sprašuje, katera še bremena nosil bo, še bo kdaj lahko prijel za brano...
Čudna teža mu spet sede na ramena. Nebu, glej, grozi najtemnejša obroba, v črto izginjajo obrazi, imena.
Zemlja nemo golta roke, grozo droba. Jame premnogih izgub, urok semena. Bele rute. Molitev v senci kril goloba.
Lajež psa napolnil je ušesa, v ustih trpka lakota sameva, megla vpija pust obris telesa, ni v koraku polnosti odmeva.
Hladno sonce se nad žico skriva, v vetru pleše suha trepetlika, žalost siva s solzo se preriva, ustne so negibne, ni premika.
Svet zavit še vedno v molk besed. Tujec nam v Evropi je odveč! Tam, glej, kjer res vsega je preveč, za drugačne – up zamrznjen v led.
Jutri zmešal karte bo – hudič. Plen brezsrčni lovec bo postal, v strahu sočutje zaman iskal, videl, kaj je biti manj – kot nič.
Gledam te obraze. V njih ni več življenja – mrki so in sivi, grd odsev trpljenja.
Revščina, bolezni, bombe, strah in beda... V nič oviti dnevi. Kam naj želja seda?
Joka v noči starec. V glavi pajčevina. Mlahave so roke. Duša – roževina.
Nam godi se dobro, smo vodljive ovce. Brigamo se zase, štejemo si novce.
Zlo ima semena, hodimo med njimi. Res se nas ne tiče? On je vedno v zimi!
Gledamo otroke – jutrišnje krvnike. Vrata so priprta, vidim naše krike.
Roke – vroča lava. Koža v rosi zore tipa sonce, gore. Se prebuja trava.
Čuti luno v sebi, lase dolge češe, v željo se izpleše, nežno poje tebi.
Mala sreča joka, tipa, liže kožo, išče mehko rožo. Čaka v soncu loka.
Sreča opoteča. Prvi zvončki. Prvi zobki. Kriki prvi. Bombe. Solze. Sveča.
Jezdec osame. Pesem ti daje, pesem te vzame.
Misli so sinje. Puščaš kri, solze, puščaš stopinje.
Rineš iz srede, rineš z bodico. Stopiš iz črede.
Spravljaš v zadrego. Stran te podijo. Stran s to nadlego!
Rime od včeraj – rime za jutri. Bodo za zmeraj?
Piha spet veter. Mirno odideš, mirno greš v eter.
Jezdec osame. Kdo naj te sodi, da te ne vzame?
* Črni Peter – naslov pesmi Marka Breclja
Dolgo, dolgo ni bilo dežja. V mojem srcu so lišaji suhi. Zemlja je razpokana, trda. Ždim zazidana v sobi gluhi.
Trava ožgana moli k nebu, mesec nemo je zgorel v sušo, Medle želje kar tavajo v vetru, jaz sem sedla v prazno dušo.
Žeja se zagrizla je v veje, ptica nosi vso težo dneva. Zarežem v trpko bolečino, skurim ogenj črnega gneva.
Stare spomin izpljune vraže, kost postaja gost in siv pepel, v temi gibov nori so vrtinci, v dež labod rojen srebrno bel.
V soncu zadišijo mrtva še drevesa. Maje se visoko stara ta cipresa.
Duše v sebi nosi, skriva jih, ne kaže... mnogi mislijo – stare so le vraže.
Nežne se meglice, v noči, ko vsi spijo, iščejo pozabe, v plesu prebudijo.
V čipkast dih tišine, pojejo brez zvoka. Temo spije zora, ni več roke loka.
Te ne prepričujem, da verjameš vanje. Sem nabrala leta – zame niso marnje.
Vrtinčijo se bele pike v zraku, hip večnosti razlit je po dobravi, izginja čas v neznani mi prestavi, počasi peljem se v nevidnem vlaku.
Začutim vonj najnežnejše miline, s priprtimi očmi strmim k oblaku. Še sama nežno se vrtim v somraku, globoko sidrana v odmev tišine.
Kot da za vedno bom tako plesala, ovita v snop eterične svetlobe, mehčala z rahlo se belino šala.
Za meni drage, izginule duše sprejemajoča, varna bom obala, srebrne ptice lok, odblesk kristala.
