Sonce včasih vzide že ob štirih.
Svežina modrega zraka
steče v pore praznih cest,
obsijane z jutrom.
Jasnina počasi pronica
skozi stekla oken in
redki nespeči
zbiramo njene trenutke,
kapljico za kapljico.
SNEGULJČICA
Še zmeraj sije sonce
skoz listje dreves --
ko se ostro lomi
na betonskih ploščah,
zloženih v šahovnice
v majhnem parku,
kjer sem se spotikala
ob korenine,
rastoče kot valovi
skozi težka siva tla
okoli vodometa –
kjer mi je starka
z dobrimi nameni
davno podarila breskev
in sem potem videla, da je črviva.
Iz krošnje, kjer je zrasla,
je zazvenelo ptičje petje,
polno želja,
iz gnezda na njeni veji
polni breskev –
medtem ko je sonce sijalo
skoz listje dreves.
