MARJANA CMAGER – IZVIRNE BUTALSKE ZGODBE FRANA MILČINSKEGA V PREPROSTIH VERZIH

Slovenska pesnica Marjana Cmager je pri Mariborski literarni družbi objavila pesniško zbirko z naslovom Izvirne butalske zgodbe Frana Milčinskega v preprostih verzih (2021). Knjižni prvenec je uredil in spremno besedo napisal Marjan Pungartnik. Avtoričina skromnost, ki tiči v besedni zvezi preprosti verzi, je odveč, saj so stihi umetniško dognani, slogovno izvirni in ritmično zvočni.

Marjana Cmager v uvodu popiše svojo ustvarjalno pot, po kateri se je odpravila in jo je ta privedla do prepesnitve Butalcev. Slikovit prikaz njihovega življenja je želela napisati tudi v verzih ter v njih izraziti pisateljevo šaljivost in sporočilnost. Srečanje z Milčinskim in njegovimi Butalci se je je močno dotaknilo, občutila ga je osebno in čustveno obarvano. Ustvarjanju se je posvetila z vso vnemo in predanostjo nečemu velikemu.

Pri branju prepesnitve zgodb iz Butalcev slovenskega humorističnega pisatelja Frana Milčinskega se lahko vprašamo, ali so Butalci kratko malo Slovenci in Slovenke ali pa gre še za kaj drugega, večjega in zgovornejšega. Odgovor je morda preprost: spoznanja bi se lahko nanašala nanje, hkrati pa je v humorju Frana Milčinskega mogoče odkrivati nekakšno univerzalnost, morda bičanje človeških nravi, norčevanje iz človekovih zmožnosti in nezmožnosti ter njegove poniglavosti in nečimrnosti. Vse skupaj nima prav nič opraviti z moralizmom. Pisatelju gre za to, da bi svoje bralke in bralce spravil v smeh in jih zabaval, vseeno pa je v njegovem pisanju kar precej modrosti in življenjskih naukov. Veliko ima povedati na račun človekove neumnosti, toda njegovi literarni liki niso moteni ali kakorkoli drugače umsko omejeni, temveč imajo svojo lastno logiko, s katero delujejo in potrjujejo svoj obstoj na tem svetu. Le redko se pisatelj pomakne v skrajnosti črnega humorja, večinoma vztraja pri blagem posmehu in razumevanju za človeško majhnost in neznatnost. Milčinski v svoji duhovitosti združuje domnevno nezdružljive pomene, domiselno pretirava in pogosto vse skupaj privede do nesmiselnih, vendar vsebinsko prepričljivih in literarno učinkovitih skrajnosti. Butalci niso samozadostni, temveč so prikazani v dvojnosti s Tepančani. Prebrisanci jim kažejo ogledalo, se norčujejo iz njih in se jim posmehujejo, in vendar potrebujejo drug drugega.

Pesnica Marjana Cmager ohrani zvestobo izvirnim Butalcem, ne dodaja skoraj ničesar novega in v verze oblikuje iracionalno dogajanje v Butalah, vseeno pa je treba poudariti, da njena pesnitev zveni izvirno, lahko bi celo rekli, da pripoved Milčinskega nekako nadgradi in dopolni. Domisli se slikovitih izrazov, rima ji gladko teče, Butalci postajajo še bolj zabavni, igrivi in razbrzdani. Rime uporablja v različnih zaporedjih, formalno so svobodne, skoraj ves čas pa je ohranjen ritem. Iz pesmi je mogoče prepoznavati pesničino očaranost nad pisateljem in občudovanje njegove literarne ustvarjalnosti. Zadnja leta je več založb ponatisnilo njegova dela – očitno njihova vsebina še vedno nagovarja naš kaotični čas in dogajanje v njem.

Pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik v spremni besedi pravi, da je upesniti Butalce del pripovedovalske tradicije, ki se navezuje na stare popotne pripovedovalce in sploh pripovedovalce, ki so izginili iz evropske kulture. Omeni utopično misel o drugem svetu, v katerem ne vlada razum, temveč sta očitna humor in drugačna razvrstitev vrednot. Pisec namigne na nepoštene volitve – občinske uši si pač izberejo take predstavnike, kot jih potem imamo. Omeni krivo vero in druge butalske poniglavosti. V Butalcih odkriva prvine judovskega humorja in zlasti vpliv, ki ga ima na Češkem in je znan kot značilni »češki humor«. »Iz tega okolja pa izhaja družina Milčinskega, katere priimek v obliki Mielczynski je pogost na Poljskem, domovini helmskih zgodb.« (str. 112)

Marjan Pungartnik zapiše, da je Marjana Cmager Butalce upesnila v preprostih, skoraj ljudskih verzih in z značilnostjo tonskega verza, se pravi menjavanja štirih ali petih poudarkov, le-ti pa včasih zdrsnejo na tri. Namesto rime uporablja asonance, a tudi ne dosledno, kakor pač nanese, meni Pungartnik, a tako vseeno nastaja spevna pesniška govorica, ki jo je mogoče brati brez zatikanja. »Pomembno je, da je ohranila besednjak Milčinskega, da se ne spušča preveč v umetelno premetavanje besed.« (str. 112) Prepis Butalcev je namenjen glasnemu branju, morda v kaki krčmi, če butalski župani seveda ne bodo ukinili krčme, kar je tudi mogoče, se pošali.