Sreča ima srečno in nasmejano lice. Srečno otroštvo … Ima zdrave zobe, sestro in brata, mamo in očeta. Ima vsako bitje na zemeljski obli, k igre za njo.
Sreča ima vse petke v šoli in trenira gimnastiko.
»Trenira« znane in neznane športe, igre na srečo. Vabijo jo na vse rojstne dneve, na vsa mogoča dogajanja. Sreča ima vedno sladoled in kino v četrtek. Sreča ni nikoli brez sreče.
Nikoli ne zamudi na avtobus in nikoli ne stopi v lužo. Toliko vsega najde, a ne izgubi nič.
Sreča ne živi tam, kjer ji mi določimo, da živi, ona se rada naseli, pojavi tam, kjer se jo najmanj pričakuje, a tako težko jo je zadržati tudi kot podnajemnico. Deložiramo jo po hitrem postopku, če ne gre vse po načrtih, sreča je na ulici, kot bi trepnili o očmi, z vsemi svojimi stvarmi: nasmehom, razpoloženjem in poletom.
Srečo vedno čakamo, namesto da bi jo vabili sami. Vedno mislimo, da se vsi kazalci na vseh urah sveta morajo pokriti, da bi prišla, a resnica je drugačna – rada se oglasi in rada se druži.
Morate jo klicati.
Moja sreča živi v moji družini, v njihovi brezpogojni ljubezni in podpori, prepiru in šali …
Moja sreča živi v mojih prijateljicah in prijateljih, v naših skupnih izhodih, razgovorih, deljenju koščka pizze …
Moja sreča živi v izpolnjevanju ambicij, živi tudi v trenutki, ko grem na predavanje, na ulici pa ni nikogar, dišijo jutranja peciva in slišim samo svoje korake in kamione za dostavo.
Včasih življenje poruši vse mostove prijateljstva med srečo in življenjem, a je treba vedeti, da sreča vedno lebdi nekje v bližini in sramežljivo čaka na naš klic.
S svojo pristopnostjo se nam zdi še bolj daljna.
A moramo se opogumiti in jo povabiti pa četudi na kavo, kdo bi vedel, morda od znanke nastane prijateljica za vse življenje.
HO JONDRE MOJ, NE BI KARKOLI
Jondre je bil kočijaž … Njegov gospodar je takšen, kakršen je. Nekoč je Bog pogledal tudi na grešne duše, za gospodarjevo pa si tudi vrag ni lomil nog … Jondre in njegov gospodar Ile, vas Kijevo med njima kot velikanska dlan stegnjene roke, ki ne daje, ampak jemlje, v figo krči prste … Služil je Jondre v precepu za kače, za kapljo življenja, zaživa mu je sonce trgalo kožo, gospodarju pa malo. Lačne oči niti polnih ust niso nahranile.
– Ho Jondre moj, ne bi karkoli!?
Nič se ni spreminjalo. Jondre je opuščeni most.
Edino voda se pod njim premika, teče …
– Ho, Jondre moj, ne bi karkoli!?
Prišla je Jondru velika noč. Pride okrog gospodar ponudit mu roko. A roka je bila … prazna.
– Danes imam veliko noč, gospodar!
– Je, Jondre moj, zate, ni pa zame!
– Ho, Jondre, ne bi karkoli!?
Raztegoval je Jondre dolgočasno mršave dni, z robom, kjer se dotikajo sprte obale dneva in noči, dokler ni kljusal konji čin z zadnjim trzljaje prevrnil skodelico noči. Raztegoval je Jondre tisto malo duše, ki je zaustavila v grlu, zavrela je kriv njem, reka je ponikalnica, ki sanja vroči poljub sonca … Razvlačil je Jondre … In prišla je velika noč tudi za gospodarja. Prinesel mu je Jondre lepo besedo, ki mu tukaj vrat ni odprla.
– Gospodar, danes imaš veliko noč!
– Imam, Jondre moj, imam, ampak ti ne! Ho, Jondre moj, ho ho! Ne bi karkoli!
Med veliko nočjo in veliko nočjo je v prostoru uokvirjen Jondre. Bolezensko suh konjiček, je senca, ki mu jo sonce za hrbtom meče. Med besedo in besedo, kjer se pričakujejo besede, glad usta zapira. Goltajo se dnevi, ljudje in muka ostajajo v grlu, in bolijo …
– Ho, Jondre moj, ni bi karkoli!?
POETIKA ŽIVLJENJA TEŽAKA
V slani osami senčnega otočka, burjastih sprememb – temnih burij davnih časov, harmonija dežele – težakov, trte in otočka.
Poetika življenja s trto in tekočim kruhom – vinom, z žejnimi sodi.
Kapitan zasidranega broda – otoček. Bodul. Posadko sestavljajo trta, oljka, osel in koza. Otrdelih rok, upognjenega hrbta. Gre na polje. Gre na morje z očmi, zakritih s težaško dlanjo, zaobsega s pogledom vsakdanjih, z dvignjenim prstom prisluškuje vetru, z bolečinami v kosteh čuti spremembo vremena.
Tek časa z mladimi, starimi, bolnimi in zdravimi oljkami. Žuljava roka otipava veje, rane … išče zdravilo. Prime se za hrbet, pod oljko poklekne, pogleda v nebo, vejam krošnje določa življenje, ker je oljka ustvarjena za rojevanje plodov.
Zvonjenje cerkvenega zvona gre skozi lino po otočku. Po morju. Brezglas motike. Vesla ne grizejo rok. Roke težaka v molitvi. Človek, Bog, Kamen, Polje in Morje … čipkam podobna krajina suhozid, brazde zaoranega morja. V znakih časa zgodovina življenja in obstoja. Vzdržuje ga Cerkev – duhovno hranišče, žila utripalnica. Poljedelec, olje in vino. Olje na krožniku – olje v leščerbi. Dim ognjišča se brani smrti.
Živi preteklost, bojuje se sedanjost in prosi za jok otroka na otočku. Gasi se dim za dimom ognjišč, in kakšna hrabra duša prižge nov ogenj, ko ji dajo moč dedje. Trma pred celim svetom, iz vrča pije vino, stiska svoje olje prvo mletje oliv in potiho poje:
