Samo tišina
in bela sled na jeklenem nebu;
moje razparano srce.
Sonce krvavi na ostrih stolpih
neke tuje dežele.
Vsi prijetni zvoki zamirajo
v meni.
samo tišina.
RAVEL
Korakajo zelene vojske;
slišati je flavto,
bobne,
jok daljav...
Prihajajo;
o, prihajajo v ritmu
svojih korakov,
v ritmu bobnov.
v ritmu flavtine
slavčkove pesmi,
zelene vojske prihajajo!
Korakajo;
vihrajo prapori,
prapori visoko vzdignjeni,
zeleni prapori zelenih vojska;
in opija glasba
in rojevanje
in prihod
in bat!
Korakajo zelene vojske
in pred njimi se vrata sama
odpirajo.
Vsa vrata sveta!
Korakajo zelene vojske;
ihti bolečina v prsih.
Zaželim...
Koraki...
Naj še traja!
MOJE ŽIVLJENJE HUASKARAN
Moj grob, Sahara.
To nisem več jaz.
Tukaj vetrovi drugače vlečejo;
polni prahu, stiskajo in vrtinčijo
kamen, človeka, pesek,
zemljo samo.
Moj grob, Sahara.
Kratka je zora pred nami.
Moj sen Ganges.
Ko me deževje uspava,
ko me bogovi kličejo,
me Indijančeva roka
trosi vsako noč.
Tako s staro zavezo obstoja
smrtniki kronajo neko prvotno ljubezen
do večnosti.
Nosijo me reke,
potoki;
nosijo me sejavci v dlaneh,
sejejo...
Postajam nesmrten
z vsakim zrnom
in ostajam v vsaki kaplji,
v vsaki iveri...
Raznesen s svetlobo,
stopljen, zdrobljen, raztreščen...
in slišim zateglo psovko,
molitev,
kletev Velikega čarodeja;
kot da bi tudi on rad z mano.
Moj sen Ganges.
Kratka je zora pred nami.
Moje življenje Huaskaran.
Ne, nikoli ne bojo ukradli
tvoje velike ptice...
Poslušam, kako gre čas mimo mene,
zaprem oči in začutim;
tako je nastopil čas obreda
Sle in Ponosa,
čas novega porajanja na palubi
neke ladje smrti, ki plove...
Pritaknili so baklo
in me počasi sežigajo
na grmadi prihodnih ploditev.
Je kdo srečnejši od mene?
In ni solza
in ni tožbe
in ni žalosti...
Samo sreča
in ščepec pepela v stegnjeni
Indijančevi dlani.
Moje življenje Huaskaran.
