Bila sem majhna, gledala sem skozi okno in sanjala, da bom postala pisateljica. Med sanjami in uresničitvijo sanj, je mnogo dejavnikov, ki zavrti in še naprej nenehno zavrti življenje, kot se jim zdi in zaradi teh ni vedno lahko svoje življenje usmeriti kot hočemo.
Svojih sanj nisem nikakor uresničila, toda nič za to. Zame to ni nikakršna frustracija. Nikakršen problem. Imam vse od življenja: tebe, sina, dom, tople odeje, tople obleke pozimi, lahke obleke poleti, hrane dovolj, vse sorte.
Hvala bogu ne doživljam ekonomske stiske. Delam prostovoljno in to me neizmerno gratificira. Nekaj let sem poučevala nemščino na srednjih in višjih srednjih šolah. Prisluhnila sem zelo pazljivo in pozorno učenkam, učencem, dijakinjam, dijakom in na podlagi njihovega znanja in kompetenc, skušala nadgrajevati bogastvo, ki ga je vsak izmed njih imel že v sebi. Ocene sem dajala, ker je to zakonsko potrebno. A najlepša ocena je bila za moje učence in dijake dejstvo, da sem nadvse cenila vsakogar, še posebno tiste, ki sem jim pač morala dati negativno oceno, petico ali štirico, ker nisem na noben način uspela doseči niti minimalnega razvoja zaklada, ki ga je negativnim ocenam navkljub vsak že imel v sebi.
Včasih mislim, kako v življenju včasih stremimo po nečem, hočemo absolutno nekaj doseči (saj je to prav!), hkrati pa izgubimo druge možnosti, ki so nam bliže in lažje izvedljive ter lažje dosegljive. Nič za to. Vse spada v življenjsko izkušnjo.
Kako je lepo živeti. Hvala.
OLIKA
Mama me je učila olike. Ne spominjam se, koliko sem bila stara, najbrž sem bila osnovnošolski otrok, ko me je stalno vabila k temu, da moram biti vljudna. Vljudnost in ponižnost sta bili v moji družini zakona. Če si ju kršil, je pomenilo to zame neizmerno velik občutek krivde, ki mi ni dal miru. Svoji družini sem bila vedno zelo hvaležna, da me je k temu vzgajala, čeprav sem včasih v razvojni dobi imela velike dvome o učinkovitosti teh dveh elementov, ki spadata pod oliko in ki se jih je treba trdno držati v življenju, če hočeš kaj doseči. Žal ni tako. To sem spoznala kasneje. Je pač tako. Prideš do spoznanja, da to, kar ti je vcepila v tkiva družina, ni absolutno nikakor veljavno in bistveno, da dosežeš v življenju svoje cilje.
Gospod Marcel Petkovšek je bil učitelj in je redno, vsako nedeljo, hodil k slovenski maši v podlonjersko cerkev. Tudi jaz, mala deklica, sem hodila k maši, slovenski. Vedno sem občudovala gospoda Petkovška. Bil je pred mojimi otroškimi očmi poseben gospod, ki je imel svojevrstno gosposko eleganco; visok, postaven, resen, vedno zelo skrben, da pri slovenski maši vse poteka v redu. Kot deklica sem ga neizmerno občudovala. S svojo družino je tudi on stanoval v Podlonjerju, kjer sem na šanci v stanovanju ljudskih hiš bivala s svojo mamo, svojo nono in svojim nonotom. Imeli smo tudi ptička, rumenega, lepega kanarčka v kletki, ki je poznospomladi radostno čivkal in s svojim pogumnim in odločnim čivkanjem ustvarjal enkratno melodijo mojega otroštva, ki mi je nihče ne more odvzeti. Gospoda Petkovška sem morala vedno vljudno pozdraviti, ker tako pač dela olikana oseba. Skušala sem to storiti, toda mi je bilo zelo težko. Bila sem zelo sramežljiva, polna bojazni, da kaj narobe storim, da pozdrav napačno povem. Po zaslugi gospoda Petkovška sem kot starejša najstnica razumela, kako je enkratno potovanje z vlakom iz Trsta na Dunaj, v tem prekrasnem mestu delati in šudirati nemščino, ležati s prijatelji na krasnih travnikih v toplih avgustovskih mesecih.
KRASNO MORJE V PEDOČINU
Kako mi diši in mi blesti po otroštvu žuboreča lepota našega Pedočina. Tja k morju me je peljala na kopanje moja ljuba babica, s katero sem odraščala. Bila sem zelo majhen otrok, uživala sem že ob tem, da sem bila tam, v kraju, kjer je bilo za moj vsakdan zelo nenavadno: voda lepega morja, niti tako bistra, temu navkljub pa zelo vabljiva. Nona me je z vso nežnostjo, ki jo je imela v sebi, vabila k temu, da se jaz morju približam in da pridem v prijeten stik z morsko vodo. Ni mi bilo lahko. Bila sem sama z nono, v nobeni družbi nobenih otrok. Morda če bi bila z menoj prijateljica mojih let, najbrž iz razreda osnovne šole, bi se morda bila hitreje opogumila. Ni pa bilo tako. In niti želje po tem ni bilo. Imela sem vse. Zame je bila nona tam, v Pedočinu, moje vesolje. Kot pravzaprav je bilo povsod moje vesolje, kamor sem hodila z babico. In to je bilo meni zadosti, da sem bila srečna. Morala sem se naučiti plavanja. Dosegla sem po noninem vabilu morsko vodo, kjer sem imela pokrito telo, do pasu približno. Nisem si pa upala, nikakor ne, niti po babičinem stalnem vzpodbujanju, zaplavati. Moja nona ni plavala. Ni znala plavati. Bila je tam z menoj, pri meni. Čutila sem njeno bližino, ki je tako neverjetno prijetno odmevala v moji otroški zavesti, tam v Pedočinu, kjer je bilo vse veselo in žuboreče. Ženske, pogovarjajoče se s svojimi otroki, nekatere med seboj povezane, ob prijetnem živahnem klepetanju, ki me je tako neizmerno oplajal, da še danes uživam, ko prisluhnem takratnim pedočinskim časom. Samo poleti. Nikakor ne ob delavnikih. Kdaj pa kdaj. Kakšno soboto. Ko si je moja nona privoščila kratek premor od trdnih, zahtevnih službenih obveznosti, ki jih imela v tržaških uglednih družinah kot družinska pomočnica. Predvsem pa utrujena od velikih skrbi, ki jih je imela vedno za mojo majhno osebo, za njeno sedanjost, za njeno bodočnost. Stalno si je prizadevala, da bi sedanjost izbrisala preteklost te punčke, ki sem bila jaz, težko preteklost. Prav sizifovsko se je pojavljala kot mora v njenih trudnih spominih in s premlevanjem težila njen že zelo zelo težek vsakdan. Pedočin je pomagal, in še kako je pomagal!
CINZIA (izg. ital.: čincija)
Na Šanci je bivala tudi Cinzia. Bila je moja velika prijateljica. Občudovala sem njen vitalizem. Bila je nenavadno spretna in gibčna, jaz pa sem bila mirna in sem se premikala, kot se giblje majhna vijolica ob nežni jutranji sapici. Cinzia je dosti govorila. Govorila je v tržaškem narečju, zvenel je enkratno ob njenem sočnem in odločnem temperamentu, ki ga je kazala v pogovorih z mano, v igri, v gibalnih spretnostih, ki sva jih urili na dvorišču. Bila je meni kot otrok res enkratna! Na Šanci so se družili fantje. Tudi medve sva se družili in se zelo radi igrali. Žogali sva se, tako da je žoga vedno zelo močno odbijala z zunanjega hišnega zida na tla. Cinziina zasluga! Jaz seveda sem z njo govorila tržaško narečje, slovenščine Cinzia ni znala. Spominjam se, ko sva se obe hkrati z rokama držali za drog, ki je obdajal čez in čez naokoli trato – pred hišo,v kateri smo bivali mi – in sunkoma, s porivom glave navzdol, naredili imenitne prevale, še in še. V neskončnost! Bilo je tako lepo, da se mi je zdelo, da se mi po opravljenem prevalu utrne v duhu in v telesu novo življenje. Igra. Igra, ki te prevzame in ti omogoča, da se prerojevaš, da prerojevaš, stalno v nenehnem razvoju, svojo dušo in svoje telo. S Cinzio sem se kot otrok vsakič, ko sem bila z njo v igri in v družbi, prerojevala. Vračala sem se domov in nisem zaznala nobene teže nobenih skrbi, ki jih je imela vedno moja nona. Nikakor ne, ker jih ne bi bilo, temveč zato, ker jih jaz po prekrasnih trenutkih, ki sem jih doživljala s Cinzio, vsakič nisem nikakor občutila. Sploh ne! Izginilo je vse morje naše družinske žalosti, našega družinskega trpljenja. Bila sem vsa odmaknjena v psihično dimenzijo, ki mi je po zaslugi Cinzie, odvzela hipoma vsakršne sposobnosti opažanja skrbi, zaskrbljenosti, kakorkoli že, teže, vedno otipljive in zaznavne v obraznih potezah moje ljube none. Igra s Cinzio mi je pomenila doživetje situacij, ki so mi omogačale pridobitev otroške harmonije, kajti doma sta kraljevala žalost in trpljenje.
Ob Cinzii sem bila popolnoma razbremenjena, v mojeh očeh je sijalo sonce in v mojih ustih so cvetele marjetice.
