To razmišljanje, ki sledi, je, kot bomo videli čez trenutek, povsem nepolitično razmišljanje – tako rekoč münchenska lokalna zadeva – še manj: zasebna zadeva – v celoti gledano nič drugega kot razprava med umetnikom in goro vprašanj, pred katerimi so umetniki običajno nemočni. -- To razmišljanje pišem z gotovostjo, da sem še enkrat resno želel najboljše in da bom požel le smeh – neumen, nerazumevajoč smeh.
1.
V svojem atlasu najdem zemljevid: »Proizvodnja žvepla na Zemlji«. Kraji, kjer raste žveplo, so označeni z rumenimi in bolj rumenimi madeži. Izstopajo Sicilija, Havaji in Berlin.
Drug zemljevid: »Razporeditev plenilcev«. Cejlon je temno moder, skoraj črn, preostala Indija ultramarinska, Stellingen je komaj vidna pika. – Zgornja Bavarska sploh ni vključena, čeprav je to edina država na svetu, kjer levi še vedno živijo v divjini. -- Da, učenjaki!
Tretji list: »Grafična statistika ljubezni«. Glavna mesta: Odesa[B], Šanghaj, Buenos Aires; zvezde druge magnitude: Hamburg, Budimpešta; končno na triindvajsetem mestu: Paderborn, Hammerfest, Quebeck, München.
Kje so grafične statistike umetnikov? Če bi bile, bi bila Pariz in München na vrhu seznama. Večina najboljših nemških pesnikov, umetnikov in glasbenikov živi v Münchnu in okolici. Omenjam le Richarda Straussa (v Partenkirchnu), Slezaka (pri Tegernseeju) – v samem Münchnu: Samberger in Paul Klee (slednjega bi kot mojstra violine lahko omenili tudi med glasbeniki). – Ne bom več našteval münchenskih pesnikov. Med njimi je 133 z večno vrednostjo in 79 minljivih; Roda Roda, na primer, je kmalu tam, kmalu tam – večinoma tam.
Dovolj: kar zadeva umetnost, je München na prvem mestu.
Opomba:
[B] V Odesi: na prebivalca 0,5 zdravnik specialist.
2.
Včasih se zapletem v naslednje iracionalno hipotetično obdobje:
Predpostavimo, da bi se umetniki opogumili; kakšen bi bil njihov odnos do politike?
Sploh ne? Navsezadnje je politika največji problem današnjega časa. Politika je umetnost pretvarjanja energije skupin v veljavnost. Skupine so lahko države ali celo združenja držav (npr. antanta, ki jo je sestavljala Francija, ali centralne sile, ki jih je sestavljala Nemška ljudska stranka. -- Primer manjše politike: naš Kerschensteiner, Oberstudienrat, ki je v Reichstagu dolga leta zastopal münchenski okraj ~I~).
Bi se morali umetniki izključiti iz politike? Ali lahko? Nesmisel. Ali se ne veselijo in trpijo s svojim ljudstvom?
Vsekakor obstajajo nacionalne in nenacionalne umetnosti: glasba, slikarstvo, ples na eni strani in poezija na drugi. Kljub temu je sreča vsake umetnosti, da je vsaka umetnost povezana z blaginjo naroda: Wagner pomeni več Nemcem kot Francozom, Verdi pa predvsem Italijanom.
Homer, Shakespeare in John V. Jensen so nasprotni primeri. Vsekakor pripadajo celotnemu svetu. Toda ali bo Georg Queri Malgašem kdaj kaj pomenil? Tako spretno kot obvlada zgornjebavarsko narečje?
Lahko se oblikuje pravilo, ki dopušča vse vrste izjem:
Umetnik živi in umre s svojim narodom.
3.
Kdor se nikoli ni ukvarjal z astronomijo, kdor ne meri svoje usode nenehno, sekundo za sekundo, s širjenjem Mlečne ceste, je nezaveden.
Kdor se ne zanima za politiko, je osel – tudi če bi bil ezoterik.
4.
Pri vprašanjih evropske in svetovne politike mora umetnik slediti svojemu narodu. Če vidi, da so ljudje na napačni poti, lahko opozori, protestira. Na splošno mora biti v koraku s časom.
Ker nemški narod še ne vodi svojih zunanjih zadev, temveč ima le eno pravico: žalovati, ko gre spet kaj narobe, se bo moral umetnik na področju zunanje politike omejiti na goreče žalovanje. Hardens Zukunft izhaja tedensko; cena 2 ~M~ 50; ceneje z naročnino.
5.
Novo poglavje: Notranja, mala politika.
Vprašanje je, ali se umetnik počuti bolj kot človeško bitje, član celote, državljan – ali pa se želi ukvarjati z egoistično politiko svojega poklica, umetniškega poklica.
To je stvar okusa. Sem tujec in nisem pooblaščen, da bi se vmešaval v nemške zadeve, poleg tega pa sem, čeprav glede tega ne razumem niti najmanj, pripravljen ironično spoštovati načelo nevmešavanja.
Toda umetniki, ki imajo volilno pravico, plačujejo davke in so rezidenti? Menim, da bi se morali ukvarjati s profesionalno politiko, čeprav nekateri med njimi pravijo: »Počutim se kot človek.« (imen ne bom omenjal, saj so tako ali tako splošno znana).
Kakšno politiko mora umetnik voditi (pomagati voditi), če želi najprej uveljaviti svoje interese (in ne najprej interese ljudstva)?
Umetnost je razkošje. Umetniki so troti družbe. Kako odveč smo vsi, od Thomasa in Heinricha Manna do gospe Fourths-Mahler – o bi lahko takoj dokazali, če bi nenadoma stavkali eno leto; ves svet bi si oddahnil – zlasti založniki in gledališča. Vendar jim tega ne bomo storili. Jaz ne.
Umetnost je razkošje. V času gospodarskega upada je prvi na udaru, kar najbolj občutimo že nekaj let.
Umetnost je mogoče podpirati le v bogati državi. Večja ko je blaginja, lažje prevlada naključni pojav genialnosti. Povečanje življenjskega standarda bo najverjetneje uspelo v urejeni državi, kjer je malo poneverb, veliko varčevanja in daljnovidna vlada. Domovina umetnosti ne bo prihodnja država, v kateri so posamezni državljani dokaj enakomerno in zato zmerno obdarjeni z dobrinami, temveč tista druga država z neuravnoteženim premoženjskim neskladjem, v kateri nad velikimi delavnimi množicami kraljuje debela buržoazija in pretirano bogastvo posameznih slavnih osebnosti. V skladu s tem umetnik ni na strani malih podjetij ali celo na strani četrte, pete, šeste veje oblasti, temveč na strani kapitalizma – v našem primeru liberalne, včasih celo rahlo konservativne politike.
Inter arma silent Musae. (prevod za slikarje, ki ne poznajo latinščine: »Med rokami molčijo muze«). Umetnost uspeva v miru, v tihi, umirjeni blaginji. -- Vojna, vojna nevarnost, nemiri in volitve - ogrevanje duš ljudi - povzročijo, da se termometer v poročilu državne blagajne zniža. Umetnost pušča ogrete državljane hladne.
Umetnosti najbolje služi blagi absolutizem, neslišni državni stroj, namazan z demokratično mastjo. Bahač kot mecen, meščan in plemič kot poznavalec, delavec kot napol zadovoljen retorik - to je stanje, za katero si moramo prizadevati.
Republika ali monarhija? Ni razlike. Obstajajo takšne in drugačne monarhije: Anglija in Afganistan; takšne in drugačne republike: Švica in Haiti.
Umetnik, ki poziva k revoluciji, je neumen kot strela; lahko je fanatik s čudovitimi instinkti, ni pa politik.
Roka roko umiva: modri samodržec (ki se lahko imenuje Louis Quatorze ali Clemenceau, Hohenzollern ali Schulze) – modri samodržec bo spodbujal umetnost, kolikor je le mogoče, z veseljem bo videl, da njegovi podložniki služijo denar, kupujejo slike, se navdušujejo nad Rilkejem in Arthurjem Schnitzlerjem, postajajo bibliofili in si puščajo risati ex libris Willija Geigerja, Huberta Wilma in Georgea Grosza. -- Robespierre, Marat in Bakunin pa niso imeli ex librisov.
Umetnost seveda zajema vse pojave življenja – obstaja tudi borilna umetnost, umetnost barikad. Obstaja tudi meteorno železo. Kljub temu je industrija odvisna od plavžev, umetnost pa od miru.
Končno je bilo treba to povedati: Glasujte za Kerschensteinerja, če bo do tega spet prišlo!
Kot sem rekel, to ni moja stvar. In končno, to, kar sem povedal, ni moje mnenje.
