Ne vedoč kaj prihaja
hodim po tej zemlji
dal si mi ta nasmeh
dal si mi to ime
še preden sem vedel
sam zase
tako daleč še nisem bil nikoli
ta veter
ti travniki
bodo za zmeraj v meni
odzvanjali
v zenitu sonca.
* * *
Skozi tvoje okno
se vidi del Ljubljane
ki sem ga zmeraj opisal
kot najbolj »ljubljanskega«
pa čeprav se ne vidi Tromostovja
Tivolija ali Križank
v oči bode le razgled
na hrbte Kamniško-Savinjskih Alp
nikoli ti tudi nisem mogel razložiti
kaj je na tem tako »ljubljanskega«
morda ko zvečer
skrčen ob oknu in cigareto v roki
spremljaš še zadnje trole
polne pijanih sanjačev
s čeli naslonjenimi
na umazane šipe
prelepljene z reklamnimi oglasi
kolesa pa jih vozijo
nazaj v realnost
v predmestja
kjer jih bodo že zjutraj
enačili s pedofili
in heretiki
morda je najbolj »ljubljansko«
prav to
sveži prišleki
nenehno prihajanje in odhajanje
mladi umetniki
polni neizkrivljenega navdiha
in prepričanja
da je Ljubljana
»the place to be«
* * *
Ne(hote) sem postal
mojster v odljubljanju
puščanju stvari nedokončanih
gnetenju strahov
in vem da sem ti napisal
že preveč ljubezenskih pesmi
in ti nikoli povedal
da si mi bil takrat všeč
in me kak dan za trenutek ali dva prešine
kaj bi lahko bila
če bi bilo takrat drugače
in bi meni bilo malo manj mar
kaj bi si ljudje in predvsem ti
mislili če bi si upal reči
rad te imam in potem me spet prešine
da morda ni prav
da se izmikam
življenju
da ne bi rabil
čutiti
zavrnitev in bolečine
ko bom naslednjič stal
pred Severnim morjem
bom galebe hranil
v tvojem imenu.
* * *
V meni se pripravlja na dež
ker tebi ni do dvojine
opolnomočeno strmiš vame
in mi na tvoj asertivni način
dopoveduješ
» vedel si v kaj se spuščaš
ne bodi tak posesiven otrok«
celota
pokajoča po šivih
si obuje čevlje
in zakoraka v svoj pravilen svet
polovica
ki potrebuje objem
spolzi vase.
NEXT, PLEASE
Zdi se
kot da sem
nasedel
samemu sebi
da sem zmožen
živeti
brez bergel
v tujih mestih
brez dreves in sonca
brez parkov in klopi
nikakor ne ustrezam svojim idealom
izpred desetih let
prerasto sem malega oportunista
ne ljubi se mi več
kimati in smejčkati
neumnim kravatarjem
sluzastim pedom medom
ki bi raje videli kaj drugega
kot pa mojo novo pesniško instalacijo
še zmeraj pa se tlačim
v te pretesne kalupe
ker to je pač the way to go
v začetku pač malo potrpiš
malo manj ješ
malo več delaš
malo manj spiš
malo tesneje zapiraš oči
in se kdaj skloniš tudi nekoliko nižje
kot bi si zares želel
psihiatri morajo tudi od nečesa živeti
in se sprašujem
če sem zares srečen
če sem zares jaz
med vsem tem
živim betonom
med 9 to 5 ljudmi
in nekako vem
da nikoli ne bom pripadal
nikoli ne bom eden izmed njih
naslednja postaja
Kings Cross.
NA POPOLNOMAA OBIČAJEN TOREK SE ZALJUBIŠ V SVETLOLASO BITJE
kdaj te še zmeraj čekiram na fejsu
te povabim na kak dogodek
in ti kdaj čimbolj bežno
postavim kako neumno vprašanje
ki ga odgovoriš v parih zlogih
in srčkom
nato zastokam in se ugriznem v ustnico
malo si očitam da sem postal taka buržujska pička
in nikoli ne izrečem ničesar preveč
na ravnost
in vse ovijam v oblake polne nesmisla
všeč mi je bilo
tako zelo
da si me v sekundi počekiral
kaj bi te res rad vprašal
in mi na vrat na nos
sredi Ljubljane
pritisnil poljub na lice
takrat se mi je zazdelo
kot da so se vse moje bedne maske
in prikrivanja
v sekundi stalile
začel sem se režat kot norec
klub temu da bi naju prodajalec
v sosednji trafiki najraje zadavil
in valda sem te potem počekiral
da imaš doma tipa
ki je moj frend
in se vnovič opomnil
zakaj vse izrečeno
ovijam v plasti
vljudnih laži
ker za vogalom
ko se malo odpreš
in si malo človek
zmeraj čaka
novi shitstorm
vseeno pa bom tvoje pegice
in butaste izjave
shranil nekam na varno
v spomin.
P.S. :Bayb, prosim pridi popravit kuhinjsko mizo, aja in tvoje nogavice sem doniral Karitasu. See ya!
* * *
Kdaj nam življenje ni naklonjeno
utrinki polni upanja
začnejo ugašati
v skodelici čaja
namesto solz
začne iz naših zenic
riniti plastika
in potem nas na en nič kaj poseben dan
prešine
da smo postali živo utelešenje
naše mame
očeta
odraslih ljudi
katere smo kot otroci
z vso silo zavračali
nekaj poročil
nekaj položnic
nekaj prepirov
nekaj zavrnitev
je bilo dovolj
da smo zastavili
otroško glavo
tiste drobne dlani
in razbrazdana kolena
morda smo od nekdaj slutili
da so stvari
ki nas bodo nekoč dohitele
nam izmile nasmeh z ustnic
in pristrigle krila
