Tisto jutro sem se odpravljala po opravkih z avtom, ker sem jih imela na oddaljenih lokacijah. Najprej sem šla po avto na eno izmed parkirišč modre cone v mestu, kjer imam kot meščanka, stanujoča na tej lokaciji, plačan letni parkirni abonma. Kljub temu, da je del tega parkirišča pred blokom, kjer stanujem, je tukaj prosto parkirno mesto na voljo le občasno, zato sem prejšnji dan parkirala malo dlje. To me vedno zoprno vznemirja .
Stanujem v centru in vsak prebivalec mestne okolice bi se najraje pripeljal z avtom do vrat trgovine, javne ali mestne uprave ipd. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi storil kakšen korak več. Včasih krožim z avtom okrog mojega in sosednjih blokov kot čebela okoli panja, da najdem prostor za parkiranje. Pa ga ne vedno in moram pešačiti kar nekaj časa do doma. Nisem edina v našem bloku, sploh pa ne v soseski. To je med drugim cena bivanja v središču mesta.
Ostali ljudje, ki abonmaja nimajo, morajo namreč seči v žep za plačilo parkiranja le od 7.00 do 15.30. Ob popoldnevih, v nočeh, ob vikendih in praznikih pa so te obveze prosti. Parkira lahko vsak, ki želi. Parkirišča se zapolnijo in težave se začno. Dokler je brezplačno delovala mestna garaža, je še šlo, a občina si je premislila in odtlej je parkiranje za stanovalce, pa najbrž tudi za druge ljudi, zelo ovirano. Nimajo vsi denarja za drage letne karte; pritoževali smo se že, a je bilo kot bob ob steno.
Prišla sem do avta in, glej ga, vraga, na zadnjem vetrobranskem steklu avtomobila me je čakala nalepljena rdeče obarvana poštna pošiljka z napisom Sporočilo mestnega redarstva o prekršku. Najprej sem pomislila, da je pomota, saj nisem s parkiranjem naredila nobenega prekrška. Parkirala sem v boksu, pravilno, v modri coni, letni abonma je ležal na vidnem mestu na sprednji polici. Mogoče je le kakšen jezen občan prilepil sporočilo, namenjeno njemu, na steklo mojega avta? Razmišljam, kaj storiti. Nič ni nikjer kazalo, da bi bila nepričakovana pošta zame, saj ni imela naslova. Kaj če jo vržem v koš? Potem pa mi je nekaj reklo, da naj odprem brezosebno kričeče obarvano plastično ovojnico.
V njej je ležal kratek zapisnik z registrsko številko mojega avta in poziv za plačilo priložene položnice. Vzrok za prekršek: Parkiranje v modri coni. Podpisan je bil redar, seveda ni manjkal uradni žig. Sledilo je navodilo, da bom plačala polovico manj, če plačam tako, in pripis: »Ugovor ni možen!« Namenjeno je bilo meni. Torej sem s parkirnim abonmajem za modro cono parkirala v – modri coni! Vedela sem sicer, da je mož pred leti plačal za isti prekršek in si vrli redarji niso dali nič dopovedati. Njemu je sicer abonma padel s police na tla in ni mogel dokazati, da se je videl. Dobro, da sem pošiljko obdržala.
Odveč je pripomniti, da me je v tistem trenutku dvignilo skoraj do neba, kajti po mojem mnenju se mi je zgodila velika krivica. Abonma, zavit v plastično »obleko«, zaradi katere je precej težak, imam že deset let na sprednji polici avta, pod vetrobranskim steklom, torej na vidnem mestu in doslej nisem imela nobenih težav. Prepričana v svojo pravico sem takoj odbrzela v prostore mestnega redarstva, ki so vsaj dva kilometra iz mesta. Vsi opravki so morali počakati.
V recepciji stavbe, kjer je pisarna redarstva, me je pričakala gospa poznih srednjih let, strogega videza. Kar slutila sem težave, kajti ne maram ljudi, ki se držijo, kot da imajo v ustih limono.
Spustila me je v stavbo in po mojem pozdravu odločno vprašala:
»Želite prosim?«
Odločno, nič kaj ponižno sem odgovorila:
»Prišla sem se pritožit, ker mi je vaš redar pustil obvestilo o prekršku, ki ga nisem storila.«.
Nato sem na kratko razložila razlog za pritožbo. Kljub temu, da je pisalo na obvestilu, da ugovora ni.
Poslušala me je, a je komaj čakala, da me je vprašala:
»Kje ste pa imela abonma?«
»Na sprednji polici, tako kot vedno.«
»Ja, ampak to pa ni na vidnem mestu!«
»Kako da ne, saj se lepo vidi ven.«
»Vidno mesto je na sprednjem steklu, tam kjer mora biti vinjeta! Tja ga je potrebno prilepiti.«
»Če pa to nikjer ni razvidno. Na abonmaju piše, da mora biti v celoti viden skozi vetrobransko steklo, kar je, zato sem pač menila, da imam pravilno nameščenega.«
»Kaj je vaše mnenje, me ne briga. Važno je uradno, tako kot piše na abonmaju in, ja, da se prilepiti.«
»Glejte, jaz tega, da mora biti prilepljen, res nisem vedela. Rada bi zadevo lepo spravila skozi, ne da bi se prepirala, kajti sicer bom šla do konca.«
Omenila sem visokega uradnika za promet na občini, ki ga poznam. To pa je strogo uradnico vidno razbesnilo. No, to sem razumela.
»A vidite, da nimate interesa, da bi se lepo pomenili!«
»Saj ga imam, a tako težko se brzdam, ker se mi zdi, da se mi je zgodila velika krivica. Sicer pa najbrž redarji vidijo seznam abonentov, lahko bi pogledali v bazo podatkov računalniku preko pametnega telefona,« sem mirno odgovorila na provokacijo.
Stroga gospa se je posmehljivo zakrohotala:
»Le kako?«
»No, ja, pri tej sodobni računalniški tehnologiji ne bi bilo to nič nenavadnega,« sem tiho pripomnila.
A sem takoj uvidela, da je to spet preveč zanjo, saj je zajedljivo rekla:
»No, vidite, kje je vaš interes za spravo?«
Pomislila sem, da jim bo morda v nekaj letih v sedanji dobi digitalizacije le uspelo napisati seznam lastnikov parkirnih abonmajev, kjer bi lahko redarji pred izrekom kazni takoj preverili svoje »žrtve«.
Nazorno mi je pokazala, da je njen kisel, namrgoden obraz pogojen z neomejeno močjo birokratke. To sem slutila, kajti takšni obrazi mi vedno povedo, da je v ozadju neka frustracija. A tega nisem kriva jaz, čeprav z njene strani izgleda tako.
Potem pa sem se pa pri sebi zaklela, da bom zlezla v svojo lupino in se naredila nemočno, kajti to se vedno pokaže za učinkovit ukrep v podobnih situacijah.
Tiho sem rekla:
»Saj sem zainteresirana! Samo nervozna sem.«
Ženska je malo pomislila, nagubala čelo in mi nato velela:
»Pojdite po abonma, da vidim, če ga res imate!« In sem šla ter se kmalu vrnila.
Vmes je poiskala v računalniku fotografije mojega avta, ki seveda ni imel prilepljenega abonmaja na steklu, ampak je ležal na polici. Dokaz za strogo gospo. Iz zornega kota slikanja se tako res ni videl, če pa bi pa redar prišel do avta, bi ga pa, prav tako kot na steklu, zato sem umolknila. Birokrat ima vedno prav.
Pokazala mi jih je, rekoč:
»A vidite, nalepko z vinjeto pa imate prilepljeno na pravem mestu!«
Nisem si upala pripomniti, da je samo štirinajstdnevna in da je nisem tja namestila jaz, ampak mož. Imava vsak svoj avto, na mojem je le začasna vinjeta. Šla je fotokopirat moj abonma in mi dala v roke obrazec z naslovom Pritožba. Torej le-ta obstaja, čeprav je na obvestilu pisalo, da ni možna. Ker se pa malo le spoznam na zakone, vem, da jo zakon o upravnem postopku omogoča. Kje si pa še videl, da se človek ne bi mogel pritožiti? Ni logike. Potem bi birokrati šele pometali z ljudmi!
Napisala sem na papir, kar mi je ležalo na duši, a blago. Posula sem se s pepelom, da tega, da moraš imeti abonma prilepljen na sprednjem steklu, nisem vedela, zato sem ravnala, kot sem. In da mi je žal. Res mi je bilo. Teža kartonskega abonmaja, zavitega v plastiko, mnogo težjega od vinjete, me je zavedla. Nisem si predstavljala, da sodi tjakaj. Tudi tega nisem opazila, da ima lepilni trak, če odtrgaš povrhnjico.
Stroga gospa je vzela v roke izpisan obrazec, pripela s spenjačem zraven sliko abonmaja in me pogledala.
Vprašala sem:
»Ali gre zadeva še na kakšno komisijo?«
»Ne, zaenkrat se vam bo oprostilo, naslednjič pa ne.«
»Hvala,« sem dejala in pomislila na prihranjene evre, ki pri moji penziji niso zanemarljiv znesek.
Dejansko so bili glavno gonilo za moje posredovanje. Človek varčuje na vseh koncih in krajih, potem se pa zgodi kaj takšnega, nepredvidljivega in krivičnega iz mojega zornega kota.
»A mi lahko pokažete, kje je na kartici lepilni trak, da lahko takoj prilepim abonma na prednje steklo,« sem jo prosila, predno sem se poslovila.
In mi je. Zahvalila sem se in z olajšanjem zapustila notranjost stavbe.
V avtomobilu sem storila, kar je bilo treba, in sedaj se letni abonma veselo smehlja, nalepljen znotraj vetrobranskega stekla. Viden redarjem, tako kot so naučeni, in ostalim, ki ga želijo videti. Za slednje sicer dvomim.
A ko sem kasneje pogledala abonma od blizu, sem videla, da na njem ne piše, da je potrebno to reč prilepiti, ampak da velja le, če je v celoti viden skozi vetrobransko steklo. Z rdečimi in poudarjenimi črkami! To je pisalo tudi na pogodbi, sem jo šla pogledat, torej ni res, kar je ona na pamet govorila. Glede na vsebino stavka se da razumeti, da sem ravnala povsem pravilno. Hmmm ... kdo ima torej prav?
Sedaj res ne vem, ali sem jaz tako neumna in nisem doumela, da bi morala parkirni abonma prilepiti na sprednje steklo, čeprav nikjer ne piše, ali pa so res oni tako zelo togi birokrati, ki so spregledali bistven element pri vsej zadevi, to je obveščanje uporabnikov o nameščanju abonmaja. Pri tem je bistveno, da je precej »težak« in človek ne pomisli, da bi ga lepil na šipo, ker lahko pade z nje na polico.
Najbrž pa tako ne razmišljam edina. S tem se ne bom več ukvarjala, izkušnjo jemljem kot življenjsko šolo. »Z birokrati bodi vedno prijazna, oni imajo vedno prav,« sem zaključila misel in nadaljevala dan brez kamna za plačilo okoli vratu.
PROSIM TE …
V velikem trgovskem centru je Vladka v prostorni avli srečala starejšega moškega, slabotnega in z izrazito upadlimi lici. Za njim je hodila ženska, najbrž žena. Počasi je hodil z berglami. Pozdravil je in je odzdravila. Ni ga takoj spoznala in mu zato ni posvečala pozornosti. Potem pa jo je prešinilo, kdo je ta gospod.
*
Možakarja so času pred osamosvojitvijo v službi klicali Slinasti. A na skrivaj. Takšen vzdevek so mu dali sodelavci, kar je dalo slutiti njegov karakter. Sčasoma je postal mogočen veljak v njihovem podjetju in mestu, ki je v času socializma zelo uspevalo. Uspelo mu je sicer zaključiti le dva letnika srednje šole, kar pa je bilo dovolj, da je postal drugi človek med vodilnimi. Imel je očitno drugo pomembno znanje in veščine, ki so mu omogočali ta položaj. V istem podjetju sta delala tudi Vladka in njen mož, v večji organizacijski enoti, a na različnih delovnih področjih, zato so se poznali.
Udinjal in prilizoval se je v zvezi komunistov ter vseh tedanjih družbeno političnih organizacijah v podjetju in na občinskem nivoju. Pristajal bi mu vzdevek Lisjak, kajti izraz njegovega obraza je kazal poteze živalske prebrisanke. Dosegel je velik osebni in poslovni uspeh, soodločal je pri vseh pomembnejših odločitvah podjetja, tudi pri kadrovanju.
Svoj mogočni delovni položaj je velikokrat izkoriščal sebi v prid, in ne samo poslovno. Rad se je dobrikal lepim, mladim sodelavkam in jim obljubljal višji delovni status. Napredovanje na delovnem mestu si je sicer razlagal po svoje. Všečne ženske je rad spravljal med rjuhe. V intimi jim je obljubljal poleg nebes v postelji tudi nebesa v službi. Zaradi njegove suhe postave je krožila med sodelavci šala, da lovi ženske med členi radiatorjev. Pravijo, da kjer je dim, je tudi ogenj. Ni vedela, pri kolikih mu je uspelo, pa tudi ne, ali so nebesa doživela. Je ni zanimalo, statistike pa o tem nihče ni vodil.
Vladka je imela pred njim mir, ker je uspela priti do solidne kariere s svojim strokovnim delom in ambicioznostjo, poleg tega si takšnega početja nikoli ne bi dovolila. Počutila se je varno pred njim zaradi svojih stališč in položaja. Mož je imel vsakodnevni poslovni kontakt z njim in sta se ujela, tako je imela je dodaten občutek varnosti. Večkrat je doma omenila, kakšno srečo ima, da ji ni še nikoli težil. Zaposleni so namreč pripovedovali polno zgodb o njegovih tovrstnih aktivnostih.
Nekega dne so imeli službeno zabavo ob novem letu. Sedela je v družbi sodelavcev in sodelavk. Mož je ostal doma zaradi prehlada. Še dobro, saj je iskanje varstva za oba otroka tako odpadlo. V prostoru se je vila dimna zavesa, to jo je zelo motilo. A ob kajenje se tedaj ni nihče spotikal, čeprav se nekadilci, kot je bila ona, z njim niso strinjali. Na odru je igral manjši ansambel, različne zvrsti glasbe. Ljudje so plesali ali pa sedeli ob mizah in klepetali ob pijači. Oboje je počela tudi Vladka.
Razen dveh manjših motenj, ko sta jo nadlegovala pretirano nalita sodelavca, ni imela težav.
No, če ne omenja tega, da jo je eden izmed njiju med plesom dvignil visoko v zrak, rekoč: »Kako lahko in gibčno telesce imaš!«
Kot bi bila žoga za rokomet. K sreči jo je tudi ujel, da ni pristala na tleh. Se je pa ustrašila, lahko bi si kaj polomila. Možakar je bil močan kot bik in jo je v svojih šapah skoraj zmečkal. Hvaležna je bila, ko se je ples končal in se je lahko vrnila za svoje omizje.
Med odmorom je nenadoma pri sosednji mizi zagledala Slinastega, precej pijanega in v akciji lovljenja ženske za posladek po večerji. Naslanjal se je na svojo tajnico, ji nekaj govoril na ušesa, roka pa mu je begala po njenem telesu. Delovala je nemočno, a se je videlo, da ga je odklanjala in mu dajala vedeti, da se ne strinja z njegovim spolnim nadlegovanjem. Vladka se je čudila, da nihče od moških pri tamkajšnji mizi ni reagiral in mlade ženske zaščitil. Le kako se je lahko moški takole obnašal, četudi je imel visok položaj? So se ga bali? Končno je tajnica jezno vstala in odšla od mize.
Vladka je omenila sodelavki: »Kakšen pokvarjenec. Upam, da ne bom imela kdaj opravka s to gnusobo. Slabo mi je, že ko ga vidim.«
»Nikoli ne veš,« je dejala, se nasmejala in dodala: »Mene je že zalezoval, a je moj odpor zalegel. Vendar je bil takrat trezen, kadar pa je pijan, je nemogoč, saj veš, na samozavest vpliva tekoči pogum.«
Nato je Vladka na Slinastega pozabila, med igranjem ansambla je plesala s sodelavcem, ki je deloval nevsiljivo. Pogovarjala sta se o vsakdanjih zadevah. Spet je sledil odmor in po njem je prišel ponjo za ples – Slinasti. Če bi verovala, bi se pokrižala in prosila boga, naj ji pomaga. Tako pa je samo zavzdihnila in upala na najboljše, še vedno prepričana, da je zanj avtoriteta ter da je varna pred nadlegovanjem.
Začel jo je ogovarjati, jezik se mu je zapletal:
»Že dolg te imam na uču. Seksi ženska si. Imaš lepo postavo in zelo lepe prsi. Da o nogah ne govorim …«
»Hvala za komplimente, a jih ne potrebujem,« je Vladka poskušala situacijo nevtralizirati.
Glasba je bila poskočna, tako se ni mogel stiskati k njej. Pa saj mu ne bi dovolila. Možakar je imel še vedno koščeno postavo in velike izbuljene oči, morda je imel težave s ščitnico. Od pohote so sčasoma postale podobne žabjim. Še bolj so se izbuljile. Celotna pojava je delovala gnusno.
Opletal je z jezikom in se ji dobrikal, slina mu je tekla po bradi. Nekoliko se je opotekal. Poskušal se je nasloniti nanjo, a ga je odrivala. Količina alkohola je ovirala njegove motorične spretnosti, v možganih pa je podivjala spolna sla. Zanimivo, bil je slinastega karakterja in imel je povečano delovanje sline. Usklajeno.
Dejala je: »Oprostite, to me moti. Odnehajte, sicer bom šla s plesišča.«
Nič ni pomagalo. Zdel se ji je kot divji petelin, ki je v svojem dvorjenju slep in gluh za okolico.
Pokleknil je pred njo na tla plesišča in zajecljal, medtem ko jo je gledal navzgor:
»Meša se mi od tebe, punca, greva ven. Prosim te, rad bi se mečkal s tabo,« ter moledoval za seks.
Vseeno mu je bilo za poglede drugih sodelavcev, ko je izgledal kot kuža, ki prosjači za priboljšek. Takrat ji je postalo vse skupaj odveč, saj želje, da bi jo pustil pri miru, ni upošteval.
Hladno se je poslovila od njega, rekoč:
»Hvala, ne! Domov moram, nasvidenje,« in se mu skrila za točilni pult k sodelavcu, ki je imel do žensk nevtralen odnos.
Zdelo se ji je, da ima tam zavetje. On je videl situacijo na plesišču, poznal je Slinastega in njegov sloves, zato je takoj razumel, kaj je je v ozadju. Povedala mu je detajle in rekla:
»Lepo te prosim, zaščiti me pred njim. Rada bi se mu skrila.«
Ni mu bilo treba dvakrat reči, šla sta na drugo stran točilnega pulta in se pogovarjala o razmerah v podjetju. Bil je prijeten sogovornik.
A Slinastega njena zavrnitev ni odvrnila od namere. Iskal jo je in jo našel, pa čeprav ga je močno mučilo ravnotežje. A nagoni so mu očitno še naprej delali, sploh spolni, kljub konzumirani količini alkohola. Tedaj se je Vladka v hipu odločila, da pojde domov. Niti minuto ne bi več prenesla pogleda nanj. Kazalec na uri se je bližal polnoči, tako in tako ni več videla smisla, da bi še ostala.
Znancu je na hitro dejala:
»Rekla mu bom, da greva skupaj domov, če mi bo še težil, ti se pa potem vrni nazaj.«
In res, po hitrem slovesu od Slinastega, sta odvihrala skozi vrata. Niti pogledala ni nazaj v dvorano. Sodelavec je počakal, da je sedla v avto in ga vžgala. Pomahala sta si z roko in odpeljala se je v noč, proti domu. Tako je neprostovoljno zapustila zabavo, kar ji je sicer ustrezalo. Spoznala pa je na lastni koži, da moški tipa Slinasti nima nikakršnih zavor pri osvajanju žensk, nobena ni varna pred njim. Samozavest mu je najbrž krepil njegov doseženi položaj, dodatno pa alkoholni napoj.
Vladka ga je še srečevala, a ni vedela, je pozabil na dogodek na plesišču ali ne, kajti nič mu ni bilo nerodno pred njo. Obnašal se je, kot da ni naredil nič narobe, široko se ji je nasmehnil kot dotlej. No, vsaj maščeval se ji ni. Vladka neprijetnosti ni pogrevala, ukrepati pa tako ne bi mogla zaradi njegovega položaja v podjetju, čeprav bi na osvajalca najraje pljunila. Je pa o dogodku raztrobila sodelavcem in sodelavkam.
Ker je kasneje zamenjala službo, ga je videvala manj, če pa že, pa ne na službenih in sindikalnih zabavah.
*
Srečanje z ostarelim in danes nemočnim moškim iz časa, ko se je marsikje in marsikdaj zdelo spolno ter kakšno drugo nadlegovanje žensk skoraj nekaj normalnega, ji je obudilo grenak spomin. Ob njegovemu videzu in fizični šibkosti se je zavedela, kako življenje ne prizanese nikomur. Niti moškim, ki mislijo, da lahko dobijo vse, tudi vsako žensko, ki jim prekriža pot.
V ŠKATLO UJET TRENUTEK
Kot nemirna najstnica v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ana odraščala v družini izobraženih staršev. Na prvi pogled so izgledali kot srečna, srednje premožna družina z dvema otrokoma. A za stenami se je odvijala drugačna slika, saj je družina delovala disfunkcionalno. V osnovni šoli je Ana vseeno uspevala kot odličnjakinja z veliko umetniškimi talenti, kazalo je, da v življenju težav ne bo imela.
Vendar so se za časa srednje šole te nenadoma pojavile in to velike. Dobila je močne manjvrednostne komplekse, ki so ji otežili življenje. Zdelo se ji je, da je presuha, da ima trikoten obraz, da je nos malce predolg ... Ni pomagalo, da je veljala za čedno dekle z lepim obrazom in postavo, nogami ... ter da so ji ljudje okoli nje to večkrat povedali. A samo to, nihče je ni razumel ali celo ponudil pomoči, da bi se izkopala iz svojega morečega razmišljanja. Popustila je v šoli, doma so se vzgojni prijemi zaostrili. Oče je stopnjeval psihično in fizično trpinčenje, velikokrat neupravičeno. Dom ni deloval kot varen pristan, kamor bi se rada vračala.
Lase je imela izjemno lepe. Včasih so ji valovali na hrbtu, večinoma si jih je spela v dva »indijanska« čopa. Tudi zaradi njih so se fantje zaljubljali vanjo, lasje so delovali kot pika na i njeni čedni pojavi. Nihče ni videl morebitnih pomankljivosti, ki jih je zaznavala samo ona, a se tega ni zavedala. Prav tako je imela lep značaj.
Navzven se je zdela običajna najstnica. Rada je poslušala glasbo, se družila z vrstniki, zaljubljala in si celila rane, ko je zaljubljenost izginila. Ni zabredla v alkohol, za droge je samo slišala, kadila ni, za spolnost se je počutila premlado. Neizmerno je sovražila opijanje in omamljanje. Obstajalo pa je vprašanje, če so ji starši zaupali; glede na odzive zagotovo ne.
V veliki mestni plesni dvorani je obiskovala plesne vaje za standardne plese, in to ne po svoji želji.
Prisilil jo je oče, rekoč:
»Da ne boš toliko bézgala naokoli!«
A manjvrednostni občutki so kmalu pokazali, da je ta čas vržen proč. Zaradi pogledov, ki jih je videvala z roba plesišča, je na njem dobesedno zmrznila. Kljub veselju do plesa in morebiti celo talentu, je ni potegnilo v nadaljevanje plesne dejavnosti, ampak v prekinitev.
V istem prostoru so se večkrat izvajali mladinski plesi, ki pa jih je imela tako zelo rada. Odvijali so se v poltemi, ki je delovala kot ogrinjalo za njene težave. Na plesne korake se ni gledalo. Pomembno je bilo predvsem gibanje v ritmu sodobne glasbe. Mladi tako niso potrebovali prevoza v sosednja mesta, poznali so se med seboj, se družili. To je pomenilo sprostitev od mnogoterih najstniških težav. Tudi če ni imela očetovega dovoljenja, je na plese šla. Postala je zvezda stalnica.
Oče je robantil zaradi tega in jo kaznoval na način, kot je znal. V čustvenem izbruhu, grobo, s pasom, šibo ali roko, s klečanjem v kotu, zmerjanjem ... Ker ni imel vedno razloga in se je zdelo, da celo v uživa v nasilju, jo je zaznamovalo. Nastajala je velika psihična rana. A upornica v njej je vseeno vztrajala. Vedela je, da si občasno kazen zasluži, a drugačne oblike, ne pa, da jo je vse bolelo, da so nastale modrice, da je bila v zmerljivkah vse, samo človek ne …
Nekega dne jo je najprej surovo pretepel, nato pa grdo posadil za kuhinjsko mizo. Poiskal je velike škarje in zamahnil z njimi po zraku.
»Smrklja, kaznoval te bom, odstrigel ti bom lase!« je zakričal na ves glas.
Ana ga je rotila:
»Prosim, ne stori tega! Pusti moje lase pri miru, lepo prosim!« in jokala, kot bi deževalo.
A solze ga niso omehčale, še več, kot da so postale vzpodbuda za njegovo ravnanje. Kot peklenšček se je v trenutku začel izživljati na lasišču in ji grdo odrezal lase, njen ponos ter obenem kritje pred nezaželenimi pogledi. Če se je v šoli pred tablo sklonila navzdol, so ji lasje namreč skrili cel obrazni profil. Prav tako v družbi. Imela jih je za zaveso pred neželenimi pogledi. Tulila je od duševne bolečine, ki jo je prevevala. Počutila se je razčlovečeno.
»Na, žlehtnoba, zdaj se pa preganjaj naokoli, če lahko! Upam, da je to dovolj velika kazen zate!« se je drl na ves glas.
Dolgi, rahlo valoviti temno kostanjevi lasje, so kot slap obležali na mizi, kamor jih je oče vrgel. Ni gledal, kako je zarezal, zato je nastalo stopničasto postriženo lasišče. Ko je naslednji dan frizerka poskušala popraviti škodo, se je videlo, da je to zanjo težko opravilo.
»Kdo ti je to naredil, Ana? To je zelo kruto dejanje.«
»Oče.«
Ni več vrtala vanjo, saj je stanovala nedaleč stran in ga je poznala, tudi dogajanje za štirimi stenami, ki so prepuščale glasne zvoke. A zaradi njegovega visokega položaja in moči so sosedje molčali. Najbrž pa si je pa mislila svoje.
Ta dogodek je Ana težko prebolela. Odrezane lase je shranila v škatlo za spomin na trenutek, ko jih je na silo izgubila. Zdelo se ji je, da jo je zaznamoval za vedno. Kasneje jih je večkrat komu pokazala, a zadnja desetletja ne.
*
Ana je s prsti nežno pobožala svoj nekdanji naglavni okras. Koliko sreče in na koncu trpljenja se je skrivalo v njem. Oče tega dejanja ne bi smel narediti. Tako so delali Nemci z Židi, ko so jih na silo ostrigli v taboriščih. Lasje so bili so zaviti v vrečko, zraven je ležal šop sivke. Še vedno lesketajoči, kot da leta niso vplivala nanje.
Še dobro, da je iz tega črpala moč za naprej, z neomajno vero v lepšo prihodnost. Zadala si je, da bo v življenju uspela in ne bo pristala v blatu, tako kot ji je oče napovedoval. In v resnici je. Lahko pa bi se zgodilo drugače. Tega se zaveda, zato je hvaležna, da je postala zloraba v otroštvu gnojilo za njen napredek, tudi v tem smislu, da je postala boljša mama, kot je bil oče njej.
