Pesniška zbirka NIKDIRDOM Marice Škorjanec je večplastno pesniško delo, posvečeno predvsem miselni poeziji, zgodbah o odnosih (tistih prijetnih in tistih neprijetnih), kot tudi zgodbah o odnosih, ki jih ni bilo, a bi za otroka morale biti. Iz teh izhodišč avtorica razvija realistične in imaginarne spomine, kar bralca zlahka preseli tudi onstran racionalnega dojemanja sveta, kar je pravzaprav ena od vrlin dobre poezije. Avtorica nas v tej zbirki vabi v prostore, kamor poezija tudi pripada. Ime zbirke NIKDIRDOM (nikjerdom) je dovolj zgovoren. To ime pravzaprav tudi potrjuje že omenjeno onostranstvo poezije. Zbirka je sestavljena v sedem daljših ali krajših ciklov, od katerih vsak cikel zase opisuje neko zaključeno obdobje ali občutje avtorice.
Tako prvi cikel PRAZNA RAVNINA sestavljajo kratke pesmi pretežno spominske tematike, skoraj zagotovo avtobiografske. Gre za strnjene vedute dogodkov, kjer lirski subjekt doživlja trenutke, ki se bodo trajno vtisnili v glino življenja. Zvečine gre za grenke zgodbe otroka, dekleta z obrobja, ki mu ni dovoljeno čustvovati. Za spomine, ki so samo avtoričini, ker jih tisti drugi, s katerimi jih je hotela deliti, niso želeli vase.
V ciklu POTOVANJE V NIKDIRDOM se odrine v domišljijo. Avtorica se dotika metaforičnosti namišljenih krajev, ki tako zanjo postanejo resnični. Prvič omeni glasbo, ki jo tudi globoko zaznamuje in ji obljubi zatočišče. Dogodki iz Luzerna, Pariza, širne Rusije, iz Krete, so zaviti v iluzionistične slike, svojstveno praznično obleko, nadeto realnosti. Vse postane lepše, resničnejše, potovanja so polnejša, kot so slike impresivnejše, če so uokvirjene v lepe okvirje.
Tako slikoviti so MARIBORSKI PASTELI in LJUBLJANSKE VEDUTE, lično začrtane poteze umetnice, brez odvečnih okraševanj in s pravšnjo mero čustvenih linij.
Cikel DOBER VEČER, MARIJA, ki je poimenovan po pozdravu znanca iz prve pesmi v tem ciklu, vrača pesniški subjekt v številne doživete čustvene izkušnje. Pa naj gre za nekoč drage osebe, drevo, vonj po jabolkih, grenak okus vermuta, čudežne, danes zaraščene poti, po katerih sta nekoč hodila dva, ali vonj trav, z okusom neke daljne nedelje ob reki. Skozi pesmi se pletejo imena in vonji mnogih, danes skoraj pozabljenih bilk, ki v avtorici brez dvoma uspešno oživljajo slike doživetih radosti in izgub v življenju.
Melanholija, ali prav nasprotno, presenetljiva živost napolnjuje pesmi iz cikla O TEM NE BOMO GOVORILI. Kategorično zaukazano, da so vsi pomisleki odveč. Ostra kritičnost, ali blaga predanost, se kontrastno menjujeta skozi opise sveta, ki ga avtorica dojema kot nekaj tujega, a nezadržno vdira tudi vanjo. In tako vsi postajamo isti. A o tem ne bomo govorili, pravi Marija Škorjanec, ko v istoimenski pesmi zapiše: »… // Sedaj imamo svojo državo / Sedaj smo v Evropi / Sedaj je vse v redu / sedaj se zapirajo tovarne / in kmalu ne bo več delavskega razreda / samo še glamur / O tem ne bomo govorili«
Zadnji cikel, KO SE TRAVE DOTIKAJO ZVEZD, je, kot je pri takšni poeziji tudi običajno, povzetek, sinteza, bistvo v knjigi izraženih misli. S hkratnim pogledom nazaj in v prihodnost Marica Škorjanec ustvari mistični lok življenja, ki ga ni več mogoče spremeniti. A ko se ga dotika, počne prav to, spreminja odnos do njega. In to je čudežno. Poseže v čas Keltov in davnih druidov in jih poveže z verzi o Rimski cesti. Tako intenzivno, da se pojavi tudi Jeruzalem. Bliže, kot bi si lahko kdorkoli mislil.
