Likovnica in pisateljica Erna Ferjanič, ki opravlja tudi številne druge vloge v Rogaški Slatini (in širše), je izdala obsežnejšo zbirko – stopetnajst pesmi, za katere se na začetku zdi, da so nekoliko dnevniško tipanje v pesniško materijo. Zagotovo je pesem, ki govori o spremljanju gledališke predstave zelo pomembna za zbirko in si zasluži v njej mesto, kjer bi bila poudarek – razkriva jo kot subtilno sledilko (in lovilko) besedila. V zbirko stopa skoraj negotovo, kakor da bi stopala v svet, ki šele nastaja. Obstaja zunanji svet, ki je proti koncu zbirke krajina, v kateri se ne najde, ker v njej ni ljubezni, ni prijateljstva, ni neposrednosti, sočutnih ljudi. Tisti notranji svet, v katerem je mogoče »nositi srce na dlani« raste iz izkušnje v izkušnjo, iz pesmi v pesem. Išče ga v stiku z naravo (»Gozd je mogočna katedrala«) in v iskanju sočuteče duše, najde ga v stiku z lepoto (»Človek išče lepoto«) in v svetlobi, predvsem pa ga išče v nekom, ki naj bi bil sposoben slediti njeni poti, ki bi hodil ob njej. Slutimo, da gre za vprašanje moške deficience, za ljubezensko razočaranje, a ni le to in tudi ne pretežno to. Podoba človeka, ki izhaja iz avtoričinega pojmovnega sveta, je šibkost, ne moč, je dvom, ne trdno prepričanje, je gibanje in ne statičnost. Vedno so tudi odprta vrata spomina (»s pogledi nazaj kliče spomine«) in zdi se, da tisti zunanji svet drsi kot na ledeni plošči nekam v nič, v samouničenje. Ta poanta je v zbirki zelo močna, a to ni neka angažirana poza, ni klicanje k nekakšni dejavnosti, prej je sodba, skoraj resignirana (»družbenopolitično vrvenje, / brez pravih ciljev tava v novi dan, / ga vodijo denar, pohlep in blišča lažnega slepljenje«), je diagnoza, ki je blizu tisti o prevladovanju pohabljenih ljudi, in pravzaprav ne-ljudi. Nasprotje med zunanjim in notranjim svetom je tudi v nasprotju med ustvarjalnostjo in konvencionalnostjo, kakor govori v eni od svojih programskih pesmih. Najbolj pritegnejo pesmi po petdeseti. V njih je uporabljena tehnika, da prikaže svet, kakor nanj sije sonce, ne slika sonca samega. Zlasti 58. pesem »Stojim na robu strmega podora«, prva kitica. To je Erna Ferjanič v najčistejši obliki. Lirične podobe brez želje po pripovednosti. Z zakritimi emotivnimi poudarki. Po polovici zbirka najde svoj ritem, ki se ob koncu spet vrne v tožbo nad svetom in morda za kanček premočno moraliziranje.
Pravzaprav je zbirka Lovilci vetra zelo avtorsko delo. Erna Ferjanič jo je opremila z lepimi črno-belimi fotografijami iz pretežno zimskega obdobja, kar govori o ravnovesju med belino snega in organsko snovjo, govori o moči obnove. Sama je tudi zapisala spremno besedo. Škoda je, da ni poiskala urednika, ki bi tematsko razčlenil zbirko in v njej izoblikoval celote. Zbirka uporablja v tistem spektru, kjer sodi o svetu, kar nekaj žurnalističnega besednjaka. Deseterec – enajsterec – dvanajsterec jo velikokrat zvabijo v sporadične rime (nefunkcionalne). Grafika Grazer je knjigo izdelala zelo dobro, edino, kar nekoliko zmoti, je sredinska postavitev pesmi.
