Rdečelasi šofer s sončnimi pegami je žonglersko zavrtel volan z glavne ceste med polja; zaradi dosluženih krmilnih vzvodov ga je moral skoraj za 80 stopinj zavrteti, preden so se sprednja kolesa usmerila v levo ali v desno. Z dosluženim avtomobilom je bil podoben hazarderju, a tolažil se je, da do obisti obvlada to staro zarjavelo ropotalo.
Med polji je šoferja popadel občutek, da vozi po nevarnih poteh čudakov, kajti daleč pred sabo je zagledal trop stavb, podobnih zanikrno postriženim ovcam velikankam.
Stavbe so bile ograjene z okrušenim obzidjem, a na robu polja je samevala napol sesuta vratarnica – kot da tam ne vznikne več življenje iz življenja in se iz nobene duše več ne zrcali večnost ...
Kdo je bil zavezan v vreči na zadnjem sedežu avtomobila, ki je sivega jutra peljal proti tej vratarnici in kaj je zrcalilo iz vreče, o tem kasneje.
Avto je ustavil pri dosluženi vratarnici, ko je vratar po zdrtem oglu otresal petelinčka, iz katerega so kapnile še zadnje kapljice urina sumljive barve, kot da ga pesti ciroza jeter. Zasvojen z vesterni je krmežljavih oči premeril razmajani avtomobil, kavbojsko segel za pas, kot da bo izvlekel pištolo, nato pa obstal kot kip.
Koga naj bi varoval za grbavim obzidjem, da se je držal kot bi polža jezdil: palačo škratov ali divjakov v prometu, laboratorij poskusnih zajcev, ječo za lopove in ubijalce, svetišče za vinoslužje, letovišče na do krvi zleščenih ploščicah, hujskalnico za lovske pse ali zverinjak candravih duš, igralnico za požigalce in tatove, zatočišče političnih osumljencev ali raj za uživalce mamil?!
Hm, mogoče so bili na drugi strani obzidja klošter, dušeslovnica, oaza sadistov in mazohistov vse v enem kosu, ali cirkus prekucúhov in duhamorcev, pred katerimi se še v peklu dela led. Vrag si ga vedi – v teh stavbah se je skrivalo vse to in še dosti več je izpod ovčjih krink puhtelo iz njih, kot da so ujete med Bogom in Ničem.
Kdaj pa kdaj je za obzidjem izza zastrtih oken presunljivo zarjovelo – ampak mesarji tod niso klali živine in tu ni bil živalski vrt.
Nenavadni vratar, ki se je najprej srepo zastrmel v star avtomobil, nato pa nekam navzgor, kot da bere z neba, je negibno zrecitiral:
»Vsak človek nosi v sebi svojo rjovečo zver in pohlevno ovco, toda kadar zver v človeku spi, dasiravno človek ne ve natanko, kje je, je angel; nekateri angeli, pravijo, so se Bogu uprli, postali so hudičeve zveri, ki pogoltno hlastajo ter si mefistovsko prisvajajo duše in imetja in takšni smo tudi ljudje – brez svoje volje položeni temu svetu na pladenj svetlobe in teme, kot da Bog manipulira z nami, saj nas ni napravil samo dobre, temveč nam je proti naši volji spustil v kri hudičevega črva, ki marsikoga razžira, ga vse življenje trpinči, da je včasih zamorjen kot bi bika molzel, in mu zlobci ubijajo ljubezen do bližnjega. Kdor pa je ubil ljubezen v sebi, brezbrižno tuja življenja pita z zlom in je zmožen zamoriti. Ampak angeli, pravijo, nimajo nič z upori in slabimi stvarmi, saj so samo dobri, vselej pomagajo človeku in ...«
»Amen!« ga je jedko prekinil čokati možakar na sedežu zraven šoferja.
Šofer podeželskega videza si je v zadregi pomencal oči:
»Aa? Res?« Več ni spravil iz ust.
Tedajci je vratar izza obzidja skrivnostnih stavb zaslišal pritajeno rogajoč hihot, ki ga je bilo takrat dano slišati samo njemu, kot da je za obzidjem križišče usod, kjer se sušijo v malto zlepljeni kupi senc razsutih svetnikov, shizofrenikov, pa negativna energija politikov in kriminalcev. Zaslišal je nnogoglasno mrgolazen, ki je skozi obzidje mrgolazila izpod plasti tišine, kakor da vladajo za temi zidovi namrgodeni demonski duhovi, ki ujedljivo prežijo na vse živo in mrtvo.
Halo? Le kakšen je ta svet?
Šofer je medtem v napetem pričakovanju gledal nizko meglo, ki se je nad zamočvirjeno pokrajino šele kasno dopoldne raztrgala v sivkastobéle cunje, katere so stežka predrli sončni žarki, kot da rezila žarkov vsako jutro s silo prebijejo deviško kožo obnebnega mednožja in razdevičijo nebo. Ampak kadar je sredi dopoldneva zlato rezilo sonca vendarle predrlo sivo mreno, se je za nekaj ur kot v odrešenje ublažila temačna naslaga; kadar pa je bilo oblačno in deževno, je pokrajina ostala ves dan zamegljena.
Zaradi megle in vlage nad bližnjo rečico, ki je na eni strani krožno spodjedala pokrajino ter se zlagoma izlivala v oddaljeno blatno reko, se je voda tod poredkoma zbistrila.
Za reko je prodnata planota brez leska strmolela v nebo kot slika abstraktnega slikarja; prek reke se je kot kletev izgubljencev raztezala puščobna sivina, za oddaljenimi prostranimi gozdovi pa so dremale gore, zavite v šale oblakov.
Šofer se je zdrznil:
»Smem naprej, ali ne?«
Za obzidjem, na vratih zaklenjenih celic, so kdaj pa kdaj zlovešče zaropotali zapahi, kot da se odpirajo in zapirajo giljotine krvnikov v faustovski zagrobni molk; kakor da je ta pokrajina s Faustom vred prodala dušo hudiču, ali kot da so tu, po judovski tradiciji ‘dibuk’, v telesih živih ljudi skrite duše mrtvih grešnikov.
Radiestezisti in mikrofiziki bi morda ugotovili, da okoli obzidja iz tal izmaličeno seva negativna energija; raziskovalni psiholog pa bi zaznal puhtenje negativne energije iz nekaterih ljudi. Samosvoj sivolasi fužinar, ki je živel na robu te pokrajine in se mu je včasih bledlo, je pripovedoval, da je vsega kriv studenec blizu njegove koče; studenec, katerega izvir se suče v levo in njegovi levi vodni vrtljaji burkajo iz globin zemeljskih silnic negativno energijo, zato so temu kraju nekoč rekli Studenec. Ker starec ni bil nevoščljivec, ki bi blagor drugemu že z očmi uničil in se njegova resnica ni poljubljala z lažjo, so mu ljudje verjeli, da se vrelčna voda tam ne suče v desno, ampak levo, in so se studenca izogibali. Voda, ki se iz izvirka suče v levo, namreč obremenjuje ljudi in živali s kvarno negativno energijo; desnosučnost vode iz vrelca pa na evropskem predelu zemeljske poloble prinaša pozitivno energijo in v človeku razširja zdravilna sevanja. Hm, morda pa je bilo za negativna sevanja v vratarju in okoli obzidja krivo nekaj docela drugega in si je starec ob studencu vse samo domišljal zaradi nekih drugih učinkov okolja.
Najsi je bilo tako ali drugače, negativna energija je udarjala iz celic na hodnike in dvorišče, kjer se je svet očitno vrtel bolj v levo kot v desno.
Kdaj pa kdaj je v celici kdo potlačeno zavzdihnil, toda sveta ni mogel zasukati v desno, kajti tod so v ljudi vtepali poslušnost kot slaščičarji sladkor v beljak in resnoba je kot britev visela nad glavami, da so bili prebivalci za obzidjem kot potrapáni kupi nesreče, ki so imeli poredkoma v gosteh smeh in vedrino, saj s silo vtepena poslušnost ni sladkor, ki bi se ob žvrkljanju raztalil v beljaku duha, ampak žge v prsih huje kot žvepleni prah.
Tudi čokatec s klobukom, ki je sedel ob šoferju, je zaslutil negativno energijo. Pogled mu je zaplaval na drugo stran polja, kjer se je okorelo motovilila prodnata reka, kot da razmišlja, kako naj čimprej odteče med zelenimi koleni hribovja, se na drugem koncu odrešilno združi z drugo reko, se svobodno odvijuga v daljave, morda v prostrano Črno morje in še dlje.
Z druge strani reke so izzivalno vabili v svobodo iglasti in listnati gozdovi neizmernih prostranstev; vabili so s pozitivno energijo, dasiravno še nobenemu pobegležu ni uspelo preplavati reke, kaj šele dospeti v zaklonišče teh hribov. Kljub temu so nekateri sotrpini izza obzidja poskušali uiti, četudi so jih znova in znova ujeli pazniki, ki so prežali nanje s strastjo slednih psov. Nič ne de, saj je bil cilj pobegležev v veliki meri tako ali drugače le sla po begu, ne sama rešitev.
Za oddaljenimi severnimi hribi so v megličastih šalih štrleli v zrak kot iz skute zgneteni in z apnom poškropljeni grebeni in skaline, ki so že od daleč zbujali strah, da je beg brezizhoden.
Vratar je vedel, da je bilo v sobe in celice za obzidjem skoraj nemogoče pritihotapiti pilo, kaj šele žago za železo, da bi si svobodeželjci skrivoma utrli izhod skozi okno, kajti nadzor je bil strog in tudi najbolj zakotni zidovi so imeli prihuljene oči in ušesa. Kadar je kdo vendarle odstranil železno mrežo z okna, ali mu je kako drugače uspelo zbežati, se je skoraj vedno opekel, kajti ubežnika so zalotili, ko je hotel zaobíti reko prek vijugaste ceste, po kateri so noro drveli avti in motorji, ali so ga izsledili s policijskimi psi. Nekateri z razsuto sedanjostjo brez prihodnosti pa sploh niso več silili ven, ampak so se kot kastrirani ščurki brezciljno prilepili na te zidove, ki so postali njihov brezdomi dom ...
Pogled nenavadnega vratarja se je naposled mrtvo uprl v podeželskega šoferja, ki je negotovo strmolel vanj skozi odprto okno šepavega ambulatnega avtomobila. Čudni vratar, do ušes zaljubljen v kavbojski film Zavijalci zvezd, se je zopet prijel za pas kot kakšen šerif, in kavbojsko zanosljal šoferju:
»Okay, man!«
Nato je bežno od daleč pogledal papirje, ki mu jih je presenečeni šofer molel skozi okno.
V naslednjem trenutku je vratar kot razsvetljen z žarki optimizma namignil šoferju:
»Odpelji že, da prej ne odpadejo kolesa tej kripi.«
Šofer ga je nejeverno premeril, spustil sklopko in nervozno pritisnil na plin, da je bila vratarnica naenkrat v dimu. In medtem, ko je avto po travniški poti peljal proti osrednjemu poslopju, si je kavboj zatisnil nos ter zavpil:
»Zamenjaj naluknjano izpušno cev, da ne boš še koga zadušil s tem starim krematorijem.«
Izza zamreženega okna v prvem nadstropju osrednje nadstropne stavbe je koščeni svetlolasec zagledal dvigajoči se dim razmajanega avtomobila. Bolj se je avto bližal glavnemu vhodu, siloviteje je svetlolasec za zamreženim oknom v tikih odpiral in zatiskal oči, da so se mu zarezovale vegaste gube po licu, čelu in okoli ust. Težkih korakov je drsal za oknom sem in tja, kot da vlači za sabo okove in vprašanje je, ali je jokal ali se je smejal. Za tem omotičnim obzidjem, za katerim so se križale enoumne tirnice, je ostal sam; vsi so odšli od njega, nihče ga ni imel rad, z njim ni ostal niti spomin.
V nadstropju za vrati brez kljuke so ravno takrat, ko je razmajani avtomobil prikrehal h glavnemu vhodu, dežurni ‘mojstri’ pilili z ‘električnimi pilami’ po njihovem mnenju zarjavelo zakrknjene človeške značaje ter iz njih pulili ideološke trne osebnosti. Pred skupno kopalnico, kjer so čakali vznemirjeni ‘obsojenci’, je neverjetno ostro smrdelo po lizolovi raztopini ter ožganih laseh.
Razmajani rešilni avtomobil je pred glavno stavbo nekajkrat trznil, kot da je to njegova poslednja vožnja, nato je utihnil.
Druščino, ki je imela jutranji sestanek v ‘komandantovi’ sobi, je premotilo rezko trzanje tega starega avta.
Komandant je raztreseno zaprl mapo z dokumentacijo političnega očrnjenca in komaj razumljivo izustil:
»Krščenduš, kaj naj storimo z njim? Bomo poslali še eno miš v kačjo luknjo, ali naj pošljemo kačo …«
Kolega, ki je trzal z glavo, je povzel:
»… kačo v mišjo luknjo, hočeš reči?«
Šef je spravil mapo v predal in zamomljal:
»Da, v sistem, da ga onesposobi s strupenim pikom.«
Nihče mu ni odgovoril, kajti druščina se je skozi napol zastrto okno zvedavo zazrla v čokatega širokoplečega možakarja v robatih hlačah, karirasti srajci in doma spletenem telovniku, ki je pred vhodom v stavbo izstopil iz avtomobila. Tujec si je z okorno roko naravnal klobuk. Nižje rasti, pasjih oči, orlovskega nosu, toda na pogled močan, je z eno roko odprl stranska vrata avtomobila, z drugo pa dvignil s sedeža domala prazno, toda skrbno zavezano, vrečo.
Vrečo je z mišičasto roko položil na tla pred avtomobil, si z drugo roko vnovič popravil ponošen klobuk kratkih krajcev ter se oprezno ozrl naokoli. Grenko ga je sporeletelo, da je življenje ‘jebena’ licitacija med rojstvom in smrtjo.
Počasi se je ploskoma popraskal po ritnici, kot da ga grize bolha, nato se je zravnal pred odprtimi vrati avtomobila kot divji mož.
V komandantovi sobi je kratkovrata ženska galičnega pogleda in preširokih ličnic radovedno pritisnila nos na spodnji rob okenske šipe in se začudila: »Kakšna dragocenost neki je v tistemle žaklju? Zlato ali kaj?« Ta gospa prekratkih debelih stegen in pretankih gležnjev je z galičnim pogledom izza okenske zavese pronicljivo motrila nenavaden prizor. Bila je ena tistih žensk, ki skrivajo svoje komplekse iz podzavestnih predstav, čustev, vplivov na duševno življenje, ki se poredkoma sprostijo, ki moške bolj sovražijo kot ljubijo, ki vase zaprte in nepotešene samke iščejo rešitev v umišljenih dobrih delih, v Jezusu ali Budi, ki jih navznoter domala vse prizadene in razmršči, ko pa pridejo do besede, odprejo zapornice jezika in uslužnosti, da se iz njih zaneseno prelijejo jezovi zatajevane energije – in potem ne znajo nehati, kot da jih je ena sama manična božja dobrota ali nezadržna sla. In če bi se v takšnemle zanesenem stanju ženska galičnega pogleda telesno združila z moškim, bi ga verjetno izmozgala v nedogled, kot da to počne prvič in zadnjič v življenju, zato se hoče do kraja izživeti. Stiha je hrepenela, da bi jo kdo poželjivo ljubil, da bi imela družino in otroke, ki bi jim pekla palačinke z marmelado, možu pa na cvetočem vrtu ribe in kotlete na žaru. Da, nekatere ženske so rojene za ljubice, nekatere za žene, ona pa je bila tip ženske, kakršne ujamejo v svoje štrene brezdelne barabe, da jih potem mozgajo ter brutalno izkoriščajo, dokler jim ne poči film.
Švigašvagasti koščeni možakar z gusarsko bradico in gostimi kostanjevimi lasmi, kuhan in pečen cinik, ki je preziral družbena pravila in konvencije in je bil neotesano odkrit, a tudi otesano pridobitniški, je žensko galičnih oči jedko piknil:
»Ej, mogoče je tam zunaj z vrečo tisti ropar draguljarne, o katerem je pisalo v časopisu. Morda ti prinaša zaročni prstan z dragulji in te bo zasnubil, da se boš naposled poročila!«
Kratkovratka galičnega pogleda mu ni ostala dolžna, ampak mu je zabrusila:
»Danes si spet žaljiv. Ali si se že ločil od žene in se mi v stiski rogaš, ali se še ločuješ, pa te to črviči?«
»Ugani,« se je trpko obregnil.
H gusarju se je obrnil možakar redkih temnih las, ki je zmerom kaj tuhtal. Bil je bledikava žvérca, in preden je začel govoriti, je zahrécal in zakréhal ter trznil z glavo proti ramenu. Obregnil se je:
»Utihni, gusar neotesani in ne žali naših žensk, da ne dobim ošpic! Ropar si analogno ti, ker skrivoma voziš ljudi od tod, da ti gradijo hišo.«
Komandant se je osorno sprehodil po sobi:
»Krščenduš! A je mogoče, da nekaj skrivate pred mano?«
Trzalec z glavo je vzhičeno povzel:
»Skrivamo? E, moj spoštovani šef, sploh me ne poslušaš!« Preroško se je obrnil k vsem: »V tej hiši se ne znate več ne pogovarjati in ne poslušati. Samo štritate se še. Toda beseda je odrešiteljica, ki očisti duha in oplemeniti razum, besede osvobajajo. Gusar, ti pa ne žali dame!«
Ženska hladnega galičnega pogleda ga je prijazno pogledala:
»Odrešiteljica že, ampak pozabil si na dušo. Samo oplemenitena duša osvobaja življenje, ki je prečudovita igra božje narave in kozmosa.«
Gusarski bradač se je grobijansko obregnil:
»Pazi, da te ne oplazi stres zaradi pomanjkanja bio energije v tvojih vesoljskih fantazijah!«
Trzalec je zacepetal v prvinskem nagonu:
»Duše ni! Razumeta?« In se je poglobil v svojo dvojnost, kar se mu je zgodilo večkrat v službi, pa tudi doma, na primer ko se je oblačil, ko je čepel na straniščni školjki, ali vrtel radijski gumb. V trenutku dvojnosti se je vpraševal, kakšen hudič se to naseleli v človeka in ga prevzame, da se več ne prepozna, se ne znajde, se išče in išče in včasih celo že pozabi, kaj išče, a še vedno išče in po glavi mu rojijo bedarije, ki se jih ne more otresti.
Premotila ga je ženska galičnega pogleda:
»Kolega, z zanikanjem duše zanikaš Boga. Duša je, da veš!«
Gusarski bradač je zagrmel:
»Pa je ni! Sta le duh in um, ki vzpostavita nova razmerja energije. Viri energije pa so: hrana, spanje, dihanje in umirjeno stanje duha. Samo to.«
Trzalec je trznil in glasno ritmično zadihal, kajti zanj je bil dih povezava med telesom in umom; prepričan je bil, da ima vsak ritem v umu tudi svoj ritem v dihu in lahko stres ukroti z ritmom dihanja. Njemu to sicer še ni uspelo, a bil je prepričan, da mu nekoč bo uspelo. Doslej je bil skorajda vedno preveč raztresen in se ni znal prav zbrati.
Ženska ga je premerila z galičnim pogledom:
»Poznamo take. Danes si brezbožni heroj – jutri boš po kolenih hodil okoli oltarja, ali pa ...«
Gusarski bradač ji je cinično segel v besedo:
»Ha, briga me tvoj jutri! Jaz gradim hišo ob reki danes. Ker ne dobim kredita in mi nihče ne pomaga, sem se moral znajti, kakor sem vedel in znal.«
Trzalec si je grobo praskal uho; praskal si jo je vselej, kadar je bil nervozen, da je imel včasih uho rdečo in do krvi pogrebeno:
»Pa kaj bi še rad, zastonj delavce, denar, in koga, ki bi ti zastonj jajca gúncal ali kaj?« Potem je spet zdrsnil v svojo dvojnost, kot da je tam samo še njegovo od praskanja pordelo uho, njega pa ni več.
Začudeni so zrli vanj, ko je odsotno mrmral:
»Telo je lahko tu, a tebe ni; si, pa ne veš, ali si tisti prvi ali si tisti drugi …«
Ženska galičnih oči ga je stresla:
»Zbudi se, spet te drži!«
Bradač ji je zadihan oporekal:
»Pustimo ga! Je prestar, da bi lahko še komu jajca poguncal.«
Šef skrivnostne stavbe je razprl popreje stisnjene oči, kot da bo vrgel iz njih dolge mastne lovke na gusarja:
»Krščenduš, nismo zato tu, da ti gradimo hišo z našimi plačami – in poslušamo tvoja zmedena filozofiranja.«
Odgovoril mu je:
»Za kredit sem prosil, ne za vaše plače in filozofiranja. Z družino stanujem v podnajemniškem stanovanju.«
Ženska galičnega pogleda je stresla do ramen segajoče lase:
»Imaš pa zato blizu v službo. Jaz moram vsako jutro dvakrat presedati iz avtobusa v avtobus.«
Komandant je zdaj še močneje stisnil tanke ustnice in zamrmral:
»Odobril ti bom kredit. Samo ne vozi mi več naših ljudi na parcelo, da ti kdo ne uide, ker bo potem spet javni škandal. Zdaj pa mir!«
Bradač je zakrilil:
»Ste slišali, kredit mi je obljubil?! Držal ga bom za besedo.«
Komandant je preslišal bradatčevo pripombo in pogledal skozi okno, kot da čaka na vrečo kokaina ali kaj:
»Krščenduš, kje je napovedana pošiljka?«
Šefu se je žvižgal kredit, saj ga ni potreboval, ker je imel na robu mesta veliko vilo in v njej ženo-služkinjo, ki mu je obdelovala vrt ter urejala dom. Žena je bila ena tistih žensk, ki hočejo biti podložne, ki uživajo, ko poslušno drgnejo tla pod moževimi nogami, ki so srečne, ko jih možje podrejajo, ki možem s slastjo ližejo noge, kot da jih to početje vzburi do spolnega vrhunca ali kaj.
Komandantu je bilo prav vseeno, kakšen je s krepkim trebuhom, z obrabljenimi zobmi in nikamor počesanimi kratkimi lasmi. Zanj je bilo poglavitno, da je nosil belo srajco s kravato, po njegovem mnenju simbolom šefovstva, in je spravil ženo na tla, kadar je na primer odkril, da je gumb na njegovi srajci slabo pritrjen ali je v jutranji kavi premalo ruma. Bil je popoln gospodar ženinega telesa in duha, njen nadčlovek.
Z drobnimi zalitimi očmi je zdaj ošinil nenavadno druščino ob sebi, kot da se je zbal, da je uganila njegove misli, ali kot da mu že preseda in hoče analitično točen odgovor, kaj se dogaja zunaj pred vhodom. Pri tem je ta dramatični figurež dajal videz, kot da hodi sam po tem svetu in so njegovi podrejeni podobni njegovi ženi …
Komandant je s skupino svojih figuric še kar stal pri napol zastrtem oknu in gledal čokatca pred odprtim avtomobilom. Nekoliko postrani je stiskal tanke ustnice, manj rdeče od rdečeličnega obraza.
Trzalec z glavo je postrani motril šefa in v sebi pomislil, da so nekateri taki že prišli na svet – kdo ve od kod, kdo ve iz kakšne ali katere samote, a tu so. Duhamorneži. Zavratno nam dihajo za ovratnik, hlinjeno vtepajo v nas svoje misli in dejanja in kdor ni trden, se mu lahko utrga zaradi njihovih morij.
Vsak človek ima najmanj tri duhamorce, gnjáveže ali duhažerce, je prešinilo trzalca. Ampak ta možakar ni bil zadosti močan, da bi se jih ubranil in je v mestu zahajal v vogalno gostilno nekdanje Schumijeve tovarne kanditov in slaščic iz leta 1876, okoli katere in v kateri je sumljivo dišalo po političnih limanicah in zarotah.
Da-da, nekatere so take napravili soljudje v jetnišnicah, taboriščih, bolnišnicah, kasarnah, vzgajališčih in dresurnicah, nekateri pa že od rojstva podlegajo zdaj tem, zdaj onim ideološki vplivom. Njim je posvečena ta knjiga, najsi so morilci, zaporniki, pravniki, hipiji, raperji, vojaki, homiči, duhovniki, ljubimci, kmetje, delavci, klošarji, ministri, glasbeniki, lopovi, grabeži, policisti, zoboderi ali dušederci, ali iz kakršnihkoli drugih razlogov niso zlepljeni z ljudmi, kot se zalepijo na primer veljavne znamke na pisma, da bi bili priporočeni za življenjsko poštno dostavo na pravo mesto in za pravo stranko ...
Šefov namestnik Korban, ki je bil že dolgo na heroinu, je zdaj skozi okno zdolgočaseno gledal star avto in čokatca z vrečo in naveličano zamrmral:
»Avto zunaj je menda pravi, pošiljke pa ne vidim. Odkrijmo, kje je, in ne stojmo tu kot lipovi bogovi!«
Verjetno se je Korbanu bližal čas za nov odmerek heroina, ali je običajni odmerek prehitro popustil pa bi moral vzeti močnejšega, ker ta opijev alkaloid povzroča zasvojenost, ki kliče po vedno večjih odmerkih, zato se je napotil proti vratom in prijel za kljuko, da bi odšel.
»Počakaj!« je zaklical komandant, ki se je ob namestnikovih besedah okorelo zravnal. Za svoj stolček se je malce zbal, kadar se je oglasil njegov namestnik, za katerega je vedel, da je bister; vedel pa je tudi, da si vbrizgava v žilo heroin. Ampak dalje potem ni vedel, kaj naj mu reče.
Tišino je pretrgal trzalec z glavo:
»Dr. Korban ima prav. Stopímo pogledat, kaj se dogaja tam zunaj!«
Komandant je poskočil, kajti ob imenu dr. Korban se je počutil kot da so besede vrela kri, ki se zlivajo nanj. Na zunaj se je delal brezbrižnega, v resnici pa se ga je nekoliko bal:
»Šli bomo, ko bom jaz rekel.«
Ob pogledu na šefa, ki se je zdaj vendarle zganil, si je trzalec priznal, da je ta njegov komandant podoben premetenemu kameleonu, saj s policijsko disciplino s podrejenimi za zaščitno kuliso drvi kdo ve kam, da bi obvladal red v tej zakleti stavbi, v kateri se za njegovim hrbtom zaposleni med sabo ravsajo in kavsajo kot kokoši za črve na gnoju. Sodelavce je skušal krotiti s silo. Bil je podoben kreaturam, ki ne vedo, zakaj je svet takšen, kakršen je in niti za milimeter drugačen. Pač je.
Ampak kdo so oni na robu sebe in na robu drugih, je zahrécal človek z redkimi črnimi lasmi, trzajoč z glavo proti šefu, in pri tem pomislil na dvojni vinjak v Schumiju!? Kdo so oni, ki samotno po robovih gozdov iščejo rdečo mušnico in dobijo privide, četudi mušnice ne najdejo in ne zaužijejo – ali pa posedajo na svojih stolčkih, zroči v rastoče daljave, kot na primer šef, ki se mu ni mudilo, kakor da razmišlja samo v mesecih in letih in ne v urah in minutah? To je trzalcu blodilo po glavi, ko je gledal šefa, pri čemer mu ni bilo jasno, je šef takšen zato, ker ima za zaščito na svoji strani mišičnjake in sistem, ali se je morebiti takšen rodil. Zato ni vedel, kdo vse lahko plane iz tega prikriteža.
Ko se je komandant zganil iz prežeče negibnosti, se je njegov namestnik Korban namrdnil:
»Adijo. Ne bom z vami žvečil prežvečenega dolgočasja.«
Korban je potem najprej odšel v ambulanto, kjer si je vbrizgal odmerek mamila. Nato je skozi stranski izhod zavil proti obzidju k trafikantki, ki je kuhala najokusnejšo dišečo kavico daleč naokoli. V trafiki je skorajda vedno našel majhnega dobrodušnega debeluščka, dr. Magajno, o katerem so govorili vse mogoče.
Komandant je napravil bliskovit gib, segel v žep belega plašča in izvlekel velik robec, v katerega se je umetelno koloraturno useknil:
»Krščenduš. Kam je izginil tisti kriminalec, na katerega vse jutro čakamo? Je res politično zašiti ptič?«
Tedaj je prihitela v sobo uslužbenka, ki je pred vrati vlekla na ušesa, pomolila komandantu papir in s prstom pokazala podčrtan stavek:
»Tule je, tule! Zunaj čaka in ima politično priporočilo. Šofer pravi, da je priporočilo pokazal že glavnemu vratarju pri stari vratarnici.«
Ženska galičnega pogleda se je začudila:
»Glavnemu vratarju? Pa saj pri tisti podrtiji že dolgo ni več vratarja!«
Gusar se je zakrohotal:«Hoho, verjetno ima šofer privide.«
Komandant ju je preslišal in pogledal papirje v svoji mapi, ki so prispeli že prejšnji dan po pošti:
»A, politično? Da-da, ga že vidim …«
Trzalec je povzel:
»Doslej smo prejemali politična očrníla, ne priporočila.«
Koščenjak z gusarsko brado se je medtem obregnil:
»Kaj ta kmet tam zunaj stoji s tisto vrečo, kot na smrt obsojeni brez duše?«
Odsotni šef je zmrmral:
»Duša je izmišljotina.«
Ženska kratkega vratu in galičnega pogleda se je uprla:
»Duša je! Bog ve. Jaz jo vsak dan čutim v sebi.«
Gusarski bradač je udaril:
»Ko bi ti, vsak dan čutila v sebi kaj moškega, bi spremenila svoje mišljenje.« Pri tem je zavihtel roko s skrčeno pestjo: »Tole: evo ti ga!«
Redkolasi trzalec z glavo je oporekal:
»No-no, ne tako žaljivo …! O duhu in duši, veste, so si izmislili različne teorije; nekatere religije zagovarjajo neumrljivost duše, druge jo zavračajo.«
Ženska galičnega pogleda je kot kakšna kriminalistična inšpektorica pribila:
»Spet sem vaju zalotila, ko nagnusno govorita! Duša je neumrljiva in večna, da vesta.«
Šef je začivkal:
»Ni je. So samo duševne bolezni.«
Redkolasi trzalec je vznemirjeno zakrécal, trznil z glavo v levo in desno in zasopel:
»Na šefovi strani sem! Naj ga nihče ne žali. Bogseusmili. Včasih pa mislim, da mogoče le je nekje nekakšen Bog.«
Ženska galičnega pogleda je povzela:
»No, vidiš, sam Bog te je razsvetlil. Dal ti je milost dojetja.«
Trzalec je povzel:
»Ampak kljub temu – zavest in samozavest nekateri enačijo z bivanjem duše, kadar gre le za širjenje duhovnega obzorja, za ozaveščanje.«
Ženska kratkega vratu je oporekala:
»Ne bodi led-krop. Bivanje duše ni materialno.« Pri tem se je obrnila na vse navzoče: »Razumete? Ali ste spregledali tistega ubijalca, ki je bil iz zapora poslan k nam, ker je dan in noč ponavljal: ´Ustavite vole! Moja duša trpi.´ Bog je govoril iz njega.«
Gusarski bradač se je zarežal:
»Tisti pikolovec, ki se je iz zaporniških vislic izmuznil v norišnico, je brez duše. Pametnejši je od policistov in psihiatrov, vam rečem. Vsak dan si izmisli novo zgodbo, samo da bi se izognil vislicam in bi mu napisali potrdilo, da je duševni bolnik.«
Ženska galičnega pogleda je ugovarjala:
»Vsak človek zasluži svoje spoštovanje. Tisti nesrečni ‘ustavite vole’ ni pikolovec, ampak je resno duševno bolan.«
»Nekateri,« je kot pribil gusarski bradač, »zaslužijo nespoštovanje in prezir – tisti vol pa krepke mučiteljske lekcije. Ni duševni bolnik.«
Šef je zamrmral vase:
»Krščenduš, ali ni vsak ubijalec po svoje že tudi duševni bolnik, četudi tega niti sam ne ve. Naš ima verjento ubijalske kromosome.«
Gusar se je zarežal:
»Hehe, naš šef bi vse morilce pital z elektrošoki. Ali ni cenejši električni stol in …?«
Prizor, ki se je medtem odvijal pred oknom, je gusarju zavrl besede.
Zunaj je namreč mišičasti paznik odklenil vhodna vrata v stavbo in trdo stopil pred čokatega podeželana z vrečo, kot da mu hoče reči: stoj mirno, tu sem jaz gospodar.
Kratkovratka je rahlo odprla del okna, da so zaslišali, kako je mišičnjak pred vhodom vprašal čokatca:
»Hej, vam je pobegnil ali kaj? Včeraj je eden pobegnil, pa so ga lovili leteči policisti in je nastal cel cirkus.«
Čokatec je pomirljivo odvrnil:
»Brez skrbi. Meni nihče ne uide.«
»Kje ga potem imate?«
Čokatec je potežkal vrečo:
»Ne bojte se, tu je, vam pravim.«
Varnostnik se je vznemiril:
»Kje, za boga milega?«
»Potipajte, spoštovani, v vreči je!«
Mišičnjak je potipal vrečo, se vzravnal in vprašal:
»Maček? Drogiran?«
»Človek. Politikant.«
Varnostnik je skomignil z rameni in mu namignil, naj stopi za njim v vežo.
Gusar v šefovi sobi je pripomnil:
»Sestradanega volka je ujel.«
Trzalec se je obregnil:
»Človeka. Nisi slišal?«
Komandant je oporekal:
»Politikanta, je rekel. Najhujši so majhni, suhi in pritklikavi.«
Mišičasti paznik, ki je prirožljal prek vhodnega praga v vežo z velikimi ključi na vrvici, je stopal trdo kot na mrtvi straži. Za njim je čokatec pasjih oči z eno roko odnesel vrečo v vežo.
Iz vežinega predprostora so vodili različni hodniki in vrata: k šefu, v prvo nadstropje, v ambulanto, v klet, na druge oddelke. Čokatec je nekoliko zmeden prislonil vrečo k zidu nasproti zasteklenih vrat in oknen ter se ozrl v močno zleščene kamnite ploščice na tleh, na katere je skozi okno sipala svetloba ter se odbijala kot sij reflektorja na gledališkem odru.
Mišičnjak je medtem skrbno zapahnil vhodne duri in pojasnil čokatcu:
»Iz varnostnih razlogov sem zaklenil, da kdo ne pobegne. Vedno so pripravljeni na beg.«
Čokatec se je samo popraskal in pogledal naokoli.
Šef v sobi si je naravnal kravato, stopil od okna k mizi, vzel z mize debelo nalivno pero, ga vtaknil v prsni žepek, stisnil drobne ustnice nad ovalnim podbradkom in medtem tehtal, kaj naj reče. Po premolku je oklevajoče zamrmral:
»Pojdimo pogledat, je v vreči, človek ali prase!«
Ker so mu vsi pritrdili, je obkrožen z varovalnim spremstvom odkorakal v sprejemno vežo.
Previdno se je ustavil meter ali dva od vreče, kot da se v vreči skriva do zob oborožen ropar.
S komandantom se je vdano ustavilo njegovo spremstvo. Stisnjenih oči je glavni premeril vrečo; pravzaprav sta zrli izpod njegovega čela samo dve očesni režici in kdo ve, ali je sploh kaj videl, ko je kar tako vprašal:
»Krščenduš, kje imate tega, tega…?«
Ženska s svežnjem papirjev je pogledala na papir in mu pomagala:
»Tega … no, tu je zapisano, tega: politikanta.«
Čokatec ji je pasje vdano prikimal, toliko da ji ni kot pes obliznil rok, nato pa vljudno pokazal:
»Da, spoštovani, tu v vreči imam politikanta.«
Kratkovratka se je začudila:
»Torej vendar politikanta?«
Trzalec je kréhnil in vprašal:
»Je vklenjen?«
Čokatec je zmagoslavno dejal:
»Ne bojte se. Zvezal sem ga.«
Komandant je ostro vprašal:
»Koliko jih je ubil?«
Čokatec se je začudil:
»Ubil? Še nikogar ni ubil.«
Gusarja je zanimalo:
»Je načrtoval državni udar ali kaj?«
Ženska z galičnim pogledom, ki je pomislila, da je čokatec absolutni vladar nad fantom, se je razčustvovano pokrižala:
»Jezusmarija, kdo ga je stlačil v ta žakelj? Koliko je star? Ali je že polnoleten?«
»Ne čvekaj!« je šef prekrižal roke na prsih, nato pa spet obmolknil.
V vreči se je nekaj zganilo in zastokalo.
»Oprostite,« se je zdrznila ženska galičnega pogleda, »ampak to je mučenje.«
»Kršenduš,« je povzel šef in premeril čokatca, »odveži vendar vrečo!«
Gusarski bradač se je jedko obregnil:
»Zakaj ga vozite v vreči kot jesensko krmežljavo prase?«
Čokatec je prijel vrečo in pogledal šefa:
»Še enkrat vas moram opozoriti, s spoštovanjem, Izidor je res nevaren.«
Gusar se je zarežal:
»A, tudi ime ima? Izidor atentator.«
V tem sta prihitela mišičasta varnostnika, za vsak primer. Zapičila sta pogled v vrečo, pripravljena na akcijo, kot da bo zdaj-zdaj planil iz nje terminator. V tem norem času človek res nikoli ne ve, s kom ima opravka.
Trzalec z glavo je medtem kdo ve zakaj pomislil na smrt. Je smrt samo magični prehod, skozi katerega mora priti človekova zavest? Se ti energetski procesi duha odvijajo v notranjosti človekovega atoma, ali zunaj njega, ali jih človekov razum v našem času sploh zazna in dojame, ali bodo potrebna še tisočletja, da se bo podzavest iz človekovih možganov preoblikovala v zavest?
Zaradi norih misli je trzalec zahrécal in trznil z glavo, tokrat na desno stran, nato pa pogledal na uro:
»Morda gre pri Izidorju za napačno ionizirajoča možganska polja, ki so značilna tudi za morilce in roparje.«
Čokatec s pasjim pogledom je v tem odvezal vrečo, da se je vanjo bohotno usipala svetloba.
Močan sij, ki je prhnil skozi šipe v koščeni klobčič na dnu vreče, je fanta premaknil. Vanj je šinila svetloba kot vir oživljajoče kozmične energije, da je dvignil glavo iz nezavesti. V njem se je zganila neka popreje neznana energija, ki je kdo ve po kakšnem možganskem valovanju šinila kot ukaz v njegove ude, naj se premaknejo. Mogoče se je bil onesvestil zaradi brezzračja v zavezani vreči, morda zaradi izstradanosti ali pretepenosti, je v sebi modroval trzalec z glavo, ko je odprtih ust opazoval dečka-okostnjaka.
Za nekaj trenutkov je svetloba preplavila fanta, da se je ovedel in prešinila ga je uganka, ali je njegovo življenje samo še utopija, ali pa ima neki smisel v položaju, v kakršnem se je znašel? Ampak kakor se je bila misel v njem porodila, tako se je nerazjasnjena pogreznila nekam v puste zidove; ni je mogel zadržati, ker se mu je izmuzila.
Iz svoje razpršenosti je hotel fant poleteti, a ni imel kril; hotel je premakniti zidove in bregove, a roke so bile prešibke. Hotel je … Da, hotel se je spomniti, kdo pravzaprav je, kaj prepovedanega je komu storil, zakaj je tak in tu, a se je hotenje v njem nelagodno sesulo.
Je koga ubil, povozil, ali so morda povozili njega? So ga obsodili na doživljenjsko ječo ali kaj? V tem preblisku ga je še huje udarila v obraz slepeča svetloba in se z oknom ter zidovi zverižila, da je boleče zamižal.
Njegovo prizadevanje, da se zavé, da razširi svojo zavest in jo spet napolni z mislijo, se je zlomilo nekje v telesni nemoči… Kdo ve, kje so meje naše zavesti, ali je navidezno mogoče ali nemogoče? Bilo je mogoče, da so plemena jedla ljudi. Ljudožerci. Raziskovalci so se sredi puščave požrli med sabo. Zaradi lakote. Duhažerci pa žrejo duha. Duhovni termiti…
Naslednji prizor v veži ob vreči s fantom je bil tragikomičen: debeluhi in suhci, obritoglavci in praznoúhci in varnostna zijala so radovedno primotovilili iz prvega nadstropja in iz kleti, kjer so delali. Približali so se vreči. Debeluh je ugotovil:
»Živi okostnjak.«
Praznouhec je menil:
»Palačinka iz celuloida.«
Fantu v vreči se je na koncu suhega vratu premaknila mladeniška glava, obrasla z dolgimi razmrščenimi lasmi.
»Krščenduš,« se je šef obrnil k radovednežem, »ne prodajajte zijal! Pojdite delat kaj koristnega!«
Mišičnjaka, ki sta se najprej hotela pognati na vrečo, sta neusmiljeno spodila zijala, da so izginila tja, od koder so prišla.
Gusarski bradač je butnil v čokatca:
»Ste ga pa pošteno prebutali, kaj?«
Paznik je prizanesljivo vtaknil roke v žep:
»Najbrž je polomljen.«
Drugi mišičnjak je izvlekel cigareto iz srajčnega žepa:
»Ta ni več nevaren.«
Šef je zamahnil z roko kot dirigent pred začetkom uverture:
»Ven iz vreče z njim!«
Mišičnjak je fanta prijel za ramo in ga z eno roko dvignil iz vreče, da je zaškletetalo. Za drugo fantovo ramo je poprijel drugi silak, sicer bi se živi okostnjaček v vreči verjetno prelomil. Siromačeka sta prislonila ob zid, da se jima ne prevrne nazaj v vrečo.
Čokatec je izročil šefu posebno napotnico podeželskega zdravnika in priporočilo z uradnim žigom hribovskih političnih veljakov:
»Spoštovani, tu je dokazilo za sprejem.«
Šef je vzel lista, ju pozorno prebral, nato pa dejal:
»Priporočila smo prejeli že po pošti. Fant ostane pri nas.«
»Oh, hvala,« je olajšano zavzdihnil čokatec, »v hribih bi bil kmalu vse pobil.«
Ob pogledu na šklepetavi okostnjak so navzoči osupnili:
»Pobil?«
Gusarski bradatec je cinično rekel:
»Ta okostnjak? Ta je samo še za učilnico anatomije.«
Oglasila se je ženska z galično hladnimi očmi:
»Nag je in zvezan in…«
Gusar je bil ironičen:
«Ne vidiš, da je oblečen v cesarjeva nova oblačila.«
Šef se je obrnil k čokatcu:
»Odvežite fanta!«
Čokatec se je sklonil nad vrečo, da se mu je pri tem zadaj v hlačnem žepu zarisala pištola, ki jo je nosil zaradi varnosti, kot kakšen tajni policist, na hrbtu pa mu je karirasta srajca zlezla izza hlač.
Trzalec je pomislil, da je nevaren kmet, ne deček.
V zadregi je hribovec razvezal fantove na hrbtu zvezane roke in kot v opravičilo dejal:
»Morali smo ga zvezati.« Nato je močno stresel fanta: »No, zdaj pa le povej spoštovanim gospodom, kdo si…! Reci, krucifiks, da si politikant!« je razkurjen udaril z nogo ob tla.
Fant se je ob sunku zavedel belo rumene svetlobe. V delčku sekunde je s pogledom ošinil naokoli stoječe postave in zaznal ženskin galični pogled, paznika škrbastih čeljusti, ki je cingljal s ključi, pa zamišljenega trzalca z glavo; na koncu veže je videl nekaj stopnic niže robustna stara vrata brez kljuke; na drugi, zahodni, strani pa hodnik in malo naprej vrata z debelim mlečno belim steklom. Po tem preblisku se mu je spet prikradel mrak na oči. Postal je podoben nekoliko zviti človeški ribici pod reflektorjem; a ni vedel, plava na tej strani črte, ali je že na drugi strani.
Čokatec pasjih oči ga je napol jezno, napol obupano dregnil pod suha rebra:
»Izidor, reci jim že, da si konservativni politik!«
To dreganje pod rebra je sprožilo v dečkovih možganih valovanje pripravljenosti; ampak uspel je samo iznemoglo zacviliti:
»Poli-tikant…« Potem se je mahoma pogreznil vase.
Čokatec je povzel:
»Ali ste ga slišali? Sam je priznal, da je res politikant ...«
Nenadoma je fant kot iz ptičje perspektive zagledal spodaj pod sabo postave, ki so se sklanjale nad vrečo z njegovim okostjem, on pa plava visoko nad njimi. Gledal je svoj vrat, sestavljen samo iz suhih vratnih vretenc in goltanca, gledal svoje šibke kosti, ki jih je povezovala izpita bela koža, kot da so ga pripeljali iz vojaškega taborišča smrti na obglavljenje, ampak tisti trenutek ni čudil ne bolečine, ne strahu in ne radosti.
Kot bliski v bliskih so se mu zvrstili trenutki v trenutkih: fant se je gledal iz višine, kako mu rebra in hrbtenico podpirajo samo kolki s šibkimi kostmi nog; izlevil se je iz oklepa, se dvignil nad barvite podobe iz življenja, zaplahutal je s krili svobodne ptice, ki ne sprašuje, kam, ampak sledi notranjemu klicu narave …
Od kod je prihajal ta notranji klic? Kdo ve. Morda je res vse življenje zapisano v miceni človekovi verižni molekuli dezoksiribonukleinske kisline, ki je v resnici edina knjiga življenja in so v njej navodila za vsak telesni organ, za sleherno dejanje. Morebiti se vsebina naloži v tej molekuli spomina s pomočjo električnih impulzov v živih možganih, v mrtvih pa se izniči. Mogoče je prišlo v tej verižni molekuli zaradi določenih razlogov do izpada ali zamenjave določenih črk, zato fantovi telesni organi niso več prisluhnili navodilom …
Nekje od spodaj je fant zaslišal žensko z rentgensko hladnimi očmi, ki so ga rezko oplazile:
»Joj, fant umira, od lakote! Vi ga pa brezbrižno gledate.«
Besede so srhljivo udarile v fanta. Takoj za udarcem je vanj kot ptica priplahutal otroški glasek, da se je spustil iz višine – že v naslednjem trenutku je držal za roko krilato deklico z dolgimi svetlimi lasmi, z lasnicami spetimi v kito.
Krilata deklica mu je šepnila:
»Vse bo še v redu!« Njene besede so šinile vanj kot neizrekljivo slo po življenju, da jih je vsrkal skozi kožo in žile in so se razlile vanj kot vir življenja. Potem je sirotež nepričakovano izgubil deklico in njeno svetlo kito in svetlobo in jel padati v neznano.
Ga bo kdo ujel, da ne bo strmoglavil? Razumel je, da nekam odhaja, a ni vedel, kam. Ni več vedel, ali še diha in zakaj je treba dihati, mu srce še utriplje, stoji ali leži…
Vzgib nedoumljivega odhajanja je udaril v dečka kot klic iz rastočih daljav, kakor pomenljivo opozorilo, ki je odjeknilo v njem kot glasba z neke druge strani; glasba, ki je pripotovala skozi temne pokrajine in mračne predore, kjer se je preoblikovala prek kozmičnih odmevnikov in filtrirnikov v koncentrat opozorilnih klicev. Ni uspel opredeliti izvira odmeva, ker je njegov spomin postal podoben cvetu, ki ovene, in lúči, ki ugaša. V mrakobni praznini ga je samo še spreletelo, da je verjetno v zaporu, ker je morda pobil kdo ve koliko ljudi, a ni vedel, kje in zakaj; nato se je cvet spomina osul in luč je ugasnila ...
Ampak ravno tedaj, ko so spomin, luč in prostor v njem uplahnili, so skozi dečkove možgane kot v delčku sekunde prhnili minuli dogodki s hribov, kjer so se bili ljudje sprejemali s srci in je bila govorica srca pristnejša od govorice ust. V tem nepojmljivem in nerazložljivem vzgibu so se Izidorju izostrile slike v jasne barvite podobe iz življenja - šinile so skozenj kot zrežirane s filmskega traku na belo platno možganskega zastora.
* OPOMBA
V literarni zapuščini Miroslava Slana Mirosa je ostal neobjavljen roman Duhamorci (Barvarji cvetja – Izobčenci – Nesrečniki). Z njegovo soprogo Ivana Slana smo načrtovali marca 2020 v Literarni hiši Maribor spominski večer, a do njega zaradi obsedenosti s korona virusom ni prišlo. Zdaj izrabljamo priložnost, ki nam jo je dala, da je odstopila društvu nekaj njegove zapuščine, med drugim tudi omenjeni roman, in objavljamo njegovo prvo poglavje. Upamo, da ga bomo ob podpori javnih institucij roman objavili prihodnje leto.
