Letnik XXV1. februar 2021
včasih še manjši kakor para gosto lebdeča
okrog nas
pa vendarle nosimo čvrsto zataknjeno za ušesi
neomajno modrino našega nebja
Na drevescu prostorja se sramežljivo skriva mladika časa. Presevna in zato čisto nevidna.
Toda, prej kot bo konec poletja, bo preplezala še poslednje obronke nebja ter postala glavna veja.
Takšna, ki neprenehoma razcveta nove poganjke. Svoje drobne svetove. Ter dneve.
Te prostrane dneve, da bodo scela naselili meglične ure vse do začetka prihodnje -
pomladi.
Poslavljaš se s podobo prsti v rokah, da ti nikdar ne bi bilo potrebno zares oditi.
In vendar moraš toliko osončij lastnega prostora še odkriti ter naseliti ogromno mest svojega časa.
Toda, kolikor močneje bo narisana zemlja tačas bledela, toliko več je bo okoli tebe.
Precej bolj zveste.
S soncem na sredi hrbta se klatiš po svetu, zvrhano polnim odmeva.
Ko pa ti vzide mesec med latniki zob, lahko končno hlastno odvržeš
svoj tovor
in skupaj z njim še naselja, ki si jih obiskal čez dan ter sobane, kjer si prenočeval.
Šele takrat se zalotiš, da se vseskozi vprašuješ, morda že nekam otopelo, kam, za vraga, so izginili tako hitro -
prav vsi ljudje.
iz prišitih naborkov gozda sem in tja zadiha kakšna skrita okončina zelenja ali pa se odpahne neznatna zenica travja
ki ovohava postan zrak ter globoko dišečo pot po kateri prihajam
na večere
kadar iščem vsakič novo vejevje da nanj izobesim splamenel tovor svoje kože
in se cel natrem s peskom osenčenih podob
ter se poln rezkega okusa po mesecu dokončno razblinim
Pred jutrom se zarijem pod roževino nebja za prav vse tiste zluščinjene trenutke, ko še zmeraj plamenim kakor zemlja.
Tihobno.
Če pa kdaj pozabim na to, potlej sezi do mene. Pregneti me z zrnjem govorice.
In iz požiralnika mi izderi žejo po minulem, dokler
preko večera popolnoma drugače znova ne zatlim.