PREKO VEČERA ZNOVA ZATLIM

MAJHNI SMO

včasih še manjši
kakor para
gosto lebdeča

okrog nas

pa vendarle nosimo
čvrsto zataknjeno
za ušesi

neomajno modrino našega nebja

POMLADNA MLADIKA

Na drevescu prostorja
se sramežljivo skriva mladika časa.
Presevna in zato čisto nevidna.

Toda, prej kot bo konec poletja,
bo preplezala še poslednje obronke nebja
ter postala glavna veja.

Takšna, ki neprenehoma razcveta nove poganjke.
Svoje drobne svetove.
Ter dneve.

Te prostrane dneve,
da bodo scela naselili meglične ure
vse do začetka prihodnje -

pomladi.

NARISANA ZEMLJA

Poslavljaš se s podobo prsti v rokah,
da ti nikdar
ne bi bilo potrebno zares oditi.

In vendar moraš toliko osončij lastnega prostora
še odkriti ter naseliti
ogromno mest svojega časa.

Toda, kolikor močneje bo narisana zemlja
tačas bledela,
toliko več je bo okoli tebe.

Precej bolj zveste.

OTOPELOSTI

S soncem na sredi hrbta
se klatiš po svetu, zvrhano polnim odmeva.

Ko pa ti vzide mesec
med latniki zob,
lahko končno hlastno odvržeš

svoj tovor

in skupaj z njim še naselja, ki si jih obiskal čez dan
ter sobane, kjer si prenočeval.

Šele takrat se zalotiš, da se vseskozi vprašuješ,
morda že nekam otopelo,
kam, za vraga, so izginili tako hitro -

prav vsi ljudje.

RAZBLINITVE

iz prišitih naborkov gozda
sem in tja zadiha kakšna skrita okončina zelenja
ali pa se odpahne neznatna zenica travja

ki ovohava postan zrak ter globoko dišečo pot po kateri prihajam

na večere

kadar iščem vsakič novo vejevje
da nanj izobesim splamenel tovor svoje kože

in se cel natrem s peskom
osenčenih podob

ter se poln rezkega okusa po mesecu dokončno razblinim

PREPOJITVE

Pred jutrom se zarijem pod roževino nebja
za prav vse
tiste zluščinjene trenutke,
ko še zmeraj plamenim kakor zemlja.

Tihobno.

Če pa kdaj pozabim na to, potlej sezi do mene.
Pregneti me z zrnjem govorice.

In iz požiralnika mi izderi
žejo po minulem,
dokler

preko večera popolnoma drugače znova ne zatlim.