DEZERTERJA IZ TUJSKE LEGIJE V ČADU 3

Nadaljevanje iz 110. številke

Vozil je Paol, po nekaj kilometrih vožnje sem ga nagovoril, naj spelje s poti, možakar nama je dal takoj vedeti, da ni prava pot. Pot se je začela vijugati med griči in bila res zapuščena. Vso pot do naselbine Šesoni okrog šestdeset kilometrov smo ob poti srečavali samo eno s kakšnimi s kakšnimi dvajsetimi kočami. Zraven tega še štiri osebe na kamelah, na povodcih so vodili natovorjene kamele. Najin domačin se je držal zelo ponosno, odzdravljal je in na koncu je tudi odgovoril. Med potjo sva imela tudi dve smoli. Predrla se je guma in to zelo grdo, saj je bila takoj prazna. Vzrok je bila delno suha, žilava rogovila korenine. Na plašču s strani je bila luknja za kakšne tri centimetre. Vzela sva rezervo in preluknjano za pikanje sva pustila za pozneje. Že ko sva bila na vozilu, sva zagledala štiri gazele. Nisva nič premišljevala, ampak sva oba streljala, seveda nič zadela, gazele pa so jo popihale. Tako sva vožnjo nadaljeval z dolgim nosom in skominami. Prispeli smo do naselja Sešoui, kjer naju je domačin zapustil. Kar sva si lahko mislila – njegovega zahvaljevanja ni bilo konca. Do križišča, kjer se je nahajala naselbina Kolba, ni bilo več daleč. V tem križišču bi morala priti spet na cesto, ki pelje s severa mesta Abeši na jug. Med potjo do tja sva doživela pretres negotovosti in strahu, kar je vredno omembe. Ko sva zapustila naselbino, je teren postajal boljši. Dolina se je širila in je bila bolj ravna. Po desetih kilometrih sva naletela na sledi obračanja vozila in sledi ognja. Širina medosne razdalje gum se je ujemala z najinim vozilom. To se pravi, da džip ni bil niti večji kamion ki jih imajo domači trgovci. To nama je dalo misliti. Stopila sva z vozila in si ogledala kraj. Popolnoma nepoškodovano kartonsko škatlo, prazno, na katero sva naletela, nama je pošteno odprla oči. To namreč ni bila navadna škatla, marveč škatla, v kateri se nahaja enodnevni obrok za vojsko. Francoske proizvodnje, prav takšno, kot sva jih imela tudi midva. V nadaljnjem iskanju sva odkrila tudi prazne konzerve. Odkritje nama je povedalo, da se je tukaj nahajala redna francoska vojska ali Čadska. Tujsko legijo sva izključila že zaradi teh ostankov, ki so značilni za redno francosko vojsko. Tujska legija je svoje ostanke vedno zakopala, ker so bile drugače hude kazni, od brc pa tudi do zapora.

Ni nama preostalo drugega, kot da sva nadaljevala v isto smer. Še prej sva se založila z dodatno municijo, vodo in pripravljenimi nahrbtniki. V njih sva imela še ročne bombe in vsak po štiri tromblone, ter hrano. To je bilo vedno pripravljeno za primer hitrega zapuščanja vozila. Posebej oprezno sva pot nadaljevala, saj sva bila pripravljena, da se raje spopadeva, kot predava, saj bi bilo isto, kot če bi oba padla. Vendar bi še vedno bila možnost, da uideva.

Vsa najina skrb je bila haman, ne da bi koga srečala, sva prispela v naselje Kolba in tako prišla na cesto. Tukaj sva tudi midva spremenila smer in se peljala na jug. Po sami cesti se je videlo, da je zapuščena in da že dolgo časa ni vozil tam avtomobil. Sledi, na katere sva naletela, so zavijale proti severu v kakšnih 100 kilometrov oddaljeno mesto Abeši.

Razen čred živine s pastirji in nekaj potujočih ljudi s kamelami nisva srečala.Področje je kakšnih dvajset kilometrov ravnine, kljub temu, da sva predrla prednje kolo. Ker rezervno še ni bilo popravljeno, sva to isto gumo snela in zapikala. Sčasoma je pot postala blago gričevnata, ob poti veliki gozdovi, vendar za vožnjo še kar primerno. Ob tej cesti sva srečala tudi največ divjačine. Dosti gazel, raznih ptičev, našemu zajcu čisto podobno, vendar dosti večjo žival, tudi neke vrste jerebic, le da so bile temne in sivkaste barve. Opazil sem v daljavi antilope, mislil sem poskusiti srečo s strelom. Paol me je prepričal, da sta to konja. Ko sta jo obe žvali ucvrle in sem ju lahko ujel z daljnogledom, sem opazil, da sta imeli manjše rogove.

Ura je bila že proti enajsti in to naju je tudi spodbudilo, da sva postala bolj oprezna. Najprej sva se lotila nekih ptičev. Po velikosti so podobne našim štorkljam, tudi na visokih nogah. Perje so imele temno, glavo lepo, z močnim kljunom, bolj račjim in okrašeno z rdečim grebenom. Ko je Paol enega ustrelil, sva po nogah videla, da ni kaj prida. Noge je imel dolge, obdane le s trdo, hrapavo kožo, ptič pa je imel zoprn vonj. Ko mu je Paol odrezal glavo, se nama je zdelo, da se je vonj še povečal, zato sva ga odvrgla. Pozneje sem izvedel, da ta ptič ni za jest. Ko sva se ukvarjala s ptičem, so se nama približale tri gazele. Teh živali nisem nikoli videl skupaj v večjem število, največkrat je bila ena sama. Oba sva ustrelila, zato se ne morem pohvaliti, da sem zadel jaz, a ena zadeta je padla. Spustila sva ji kri in jo naložila na avto. Sedaj nama je preostalo le še poiskati primeren prostor ob najini poti in pripraviti kosilo.

Nisva peljala daleč, ko sva tak prostor našla. Ob poti je bila usahla struga reke. Visoko drevje nama je nudilo zaklonišče pred soncem in pred pogledu z neba. Tukaj se je mudilo nekaj potujočih domačinov, ki sva jim odzdravila in kakšnih osem metrov d njih ustavila. V strugi reke je bila izkopana jama, iz katere je mlajša soseda z okroglim vrčem vlačila vodo. Stopil sem k njej, domačinka mi je ponudila vodo in čeprav je bila kar čista, je nisem pil. Pokazal sem ji, da se bom le umil. Približala sta se mi moška, ker je starejši govoril francosko, smo se lahko tudi sporazumeli. Dekle je natočilo vodo, meni pa je pustila poln vrč, kot ji je njen oče naročil. S Paolom sva se tako polivala in se dodobra osvežila, po končanem umivanju pa vrč vrnila. Lotil sem se ognja, Paul pa odiranja gazele. Pri tem početju o se domačini začeli nekaj pogovarjati in so gledali Paola. Imeli so kaj videti, ko se je mučil z gazelo in ni vedel, kako bi se je lotil, da bi bilo bolje. To je počel na dežni plahti, ki se da z lahkoto sprati. Možakar, s katerim sem se pogovarjal, je zapustil svojo družino in se nama približal. Ponudil se je, da nama gazelo spečejo oni. Nič nisva oklevala in mu prepustila napol odrto gazelo. Gledala sva, kako se je takoj lotil odiranja njegova žena ali kaj je že bila, in ti moški.

Domačinov je bilo šest, dva odrasla, en fant dvanajstih let, dekle nekaj starejše in žena srednjih let z majhnim otrokom. Nisva se več ozirala, kako in kaj delajo, skuhala sva kavo v obe posodi, tako da je je bilo za vse dovolj. Izvlekla sva še dve čutarici od petih, ki sva jih imela, in povabila domačina. Mlajši je odnesel tudi ženskam, se vrnil in smo se ob kavi in cigaretah pogovarjali, kolikor smo se lahko sporazumeli. Saj tudi midva nisva vedela dobro francosko, le toliko, kolikor sva se naučila v dveh mesecih. Cigaret domačina nista imela, zato sva jima šel škatel podarila. Zvedela sva, da so z juga, da so prodali čredo v Abešu in se sedaj s stvarmi, ki so jih nakupili, vračajo domov. Tudi za naju jih je zanimala, dala sva jim samo vedeti, da sva predhodnica, da nisva sama in da jih pride še več. Med pogovorom je minil čas. Žena je nekaj povedala možu, ta pa nama je povedal, da je meso pečeno in naj prideva ponj. Vprašal naju je, če ga naj razreže ali nama da kar celo. Paol mu je rekel, naj za vsakega od naju odreže kos, drugo pa naj obdržijo za sebe. S tem predlogom se ni strinjal in je dejal, da če je tako, naj stopiva k njim in in jeva z njimi., ker imajo že pripravljen riž in ga je za vse dovolj. To povabilo sva sprejela, saj sva videla, da ne bova zato v nevarnosti. Seveda orožja nisva pustila in sva ga vzela s seboj. Postavila sva se tako, da sva imela vozilo in vse pred očmi. Žena je razprostrla preprogo, spleteno iz neke trstike in tako smo posedli, še prej pa smo si umili roke. Riž je bil zelo okusen, kar začinjen, a z gazelo ni bil tako prepojen z maščobo. Domačini so ljubitelji hude paprike in jo dosti uporabljajo. Pridružila se nam je žena, hčerka pa ne, najino prigovarjanje ni nič pomagalo. Ukvarjali sta se z majhnim otrokom in potem sata pretakali mleko po vrčih.

Gazela je bil odlična. Jedel sem jo že v kampu, a tam ni bila tako dobra. Najedli smo se dobro, a gazele je ostalo nekaj manj od polovice. Sedaj je bilo potrebno to še zaliti in segel sem po čutarico. Možakarja sta me vprašala, če hočem piti mleko. Ker sem mleko že od nekdaj rad pil, se mu nisem odrekel niti ko sem zvedel, da je kamelje. Lahko rečem, da je bilo za žejo odločno, mali je bilo kiselkasto, zaradi česar je še bolj teknilo. Spil sem ga vsega najmanj liter, a tudi Paol ni zaostajal za mano. Napolnili so nama še dve čutari, da sva imela za pozneje.

Ura se je bližala že štirinajsti, vstala sva in se poslovila. Ženski sta se šele zdaj lotili kosila. Hoteli so nama meso dati s seboj, a midva nisva hotela, bila sva pošteno sita. Zaradi vročine in niti vedel nisem, kako se bo meso do večera obneslo, saj nam je bilo rečeno, da stare hrane ne smemo uživati zaradi bakterij. Hrane sva tako ali tako imela dovolj in nisva hotela tvegati.

Možakarja sta naju spremljala do vozila bolj zaradi radovednosti in tako sva nadaljevala svojo pot.

Proti večeru sva se približala najinemu začrtanemu odcepu s te ceste. Tu se je začela ponovno samo pot za pešca ali kamelo. Področje je bilo poraslo z visoko travo, le da trava ni bila zelena ampak rumena. Bili sta tudi dve naselji, vendar se ne spominjam imen. V trdi temi sva prispela v neko večjeje naselje in poiskala pot skozenj. Tudi tukaj sva s pomočjo domačinov takoj našla pot. Če so le razumeli, so vedno pomagali. Pri kosilu sva se naučila dve besedi – jaz grem (ava maši) po arabsko. Ti besedi sta nama veliko pomagali. Naselje sva zapustila za seboj in sva se začela ogledovati za prenočiščem. Čeprav sva bila glede varnosti gotova, sva bila vseeno previdna in gledala, da bi našla za vozilo primerno zavetje pod drevesom. Večerjala sva samo čokolado in še čaj sva si skuhala. Okrog naju sva travo očistila, da je bil prostor čist. Razprostrla sva šotorsko krilo in spalni vreči ter tako legla s puško ob sebi in z jermenom, omotanim okrog nog. Še sedaj se včasih čudim, kako da sva spala na tleh in ne na kamionu. Spala sva slabo kot vse noči, saj nama skrbi niso dopuščale sproščenega spanca. Za zajtrk ponovno kava, konzerve in čokolada, vse iz najine zaloge suhe hrane. Po končanem zajtrku sva temeljito pregledala karto in nastavila azimut na kompasu. Zdaj nisva šla več n a jug, že s ceste sva zavila na vzhod in tako nadaljevala pot. Pred nama je bilo še okrog sto kilometrov poti do meje. Ves dan sva vozila in le počasi napredovala, kolikor se spominjam, sva prevozila le okrog šestdeset kilometrov. Malo po odhodu sva naletela na jate jerebic. Odstrelila sva štiri, druge pa so se razbežale. Takoj sva jim spustila kri in jih grobo oskubla, drugo pa je skuril ogenj. Ker nisva imela tople vode, nisva pričakovala, da jih bova lepo oskubila.

Potovala sva slabo, bilo je dosti rečnih strug, teren se je počasi spreminjal, s poti nisva rada dosti zahajala, če se je le dalo. V eno od strug usahle rekel sva se čisto z lahko spustila, ven pa nikakor ne, ker je bil breg prestrm. Ker je ta struga bila v bližini naselja, so domačinke zajemale vodo. Čeprav sva se po strugi vozila levo in desno, je bil breg povsod prestrm. Ni nama preostalo nič drugega, kot da sva s krampom in lopato nakopala toliko roba, da je sta prvi kolesi začeli grabiti pod sabo, kar je bilo dovolj, da sva prišla iz struge. Potem za vozilo ni bilo več težav, z reduktorjem si zlezel povsod. Okrog dvanajste ure sva se ustavila in pripravila kosilo. Oba sva se lotila ognja, eden je poiskal in nabral drva, drugi pa zakuril. Nataknila sva jerebice na palico in jih tako spekla. Bile so zelo hitro pečene, o samem mesu pa raje ne govorim, ker se mi še zdaj pocedijo sline. Kokošje meso še daleč ni tako okusno, kot so bile te jerebice. Tokrat sva si za spremembo skuhala čas. Po kosilu sva pot nadaljevala.

Postanek sva napravila že na sklopu gorovja, čeprav na začetku, ki se razprostira kot nekak pas s severa na jug, in sva morala priti čez. Ker sva hotela še isti dan biti čez, se opoldne nisva dolgo zadrževala.

Čez dan sva srečala nekaj naselbin, a ljudi sva videla bolj malo. V tem predelu so živeli bolj boječi ljudje in če so naju videli, so že izginili, če so le lahko. To jim ni bilo težko, ker je bil tak že teren. Prav tako je ob naselbinah raslo nekaj takšnega kot koruza, le seme je bilo na vrhu na podolgovatem štrku. Obirale so jih žene in potem mlatile z nekakšnimi cepci. Tako so dobili seme, iz katerega so delali nekakšen ploščat in okrogel kruh, črno-rjav in neokusen, imenovan »eš«. Marsikje sva naletela na naselbine, ki so bile na sredi teh nasadov, da si ji komaj opazil. Štele niso več kot trideset kolib. Kjer so bile tri ali štiri, se je v bližini veno nahajala večja naselbina.

Pote se je vzpenjala med drevjem in kamenjem v jarkih tako, da ni očem nudila nič zadovoljivega razgleda. Samo vzpon je bil okrog trideset stopinj. Tako se je vleklo večji del poti. Počasi sva prilezla na vrh in za četrt ure ustavila, saj bi nama lahko motor zakuhal, ker je imel vodno hlajenje. Vzpenjala sva se ves čas z vklopljenim reduktorjem. Čas postanka sva izkoristila za ponoven pregled karte. Predvsem naju je zanimala najbližja naselbina, kjer se je nahajala vojska. V najini smeri, vendar v levo in nedaleč do meje je bilo Iliket, zato sva bila pomirjena.

Na vrhu je bila ravnina z redkim drevjem, tla so bila ožgana, z drobnim kamenjem in peskom, Takšna pot je bila kakšne tri kilometre in sva jo prevozila hitro. Pred nama se je ponovno dvigal hrib, pravzaprav jih je bilo s strani še več, bili so visoki kakšnih petdeset kilometrov. Pot je zavijala nekoliko v desno in se med dvema gričema začela spuščati. Tu sva vozila mimo nekaj kolib in obdelanih površin, posajenih s kruhovo rastlino. Ko sva ta predel prevozila, sta se griča vedno bolj približevala, pot se je začela navzdol z leve strani grape, ki sta jo napravila griča ob stiku. Videla sva, da je to res edina pot, a naju je skrbelo, kako jo bova zmogla z vozilom. Speljana je bila med drevjem in kamenjem, skalami, ki so se dale premakniti. Spravila sva se z vozila in i utirala pot z odstranjevanjem manjših skal. Potem je eden skočil na vozilo, drug pa nadaljeval s pripravljanjem poti. Ta naporna pot se je vlekla kakšen kilometer. Posekati sva morala tudi kakšno drevo, k sreči niso bila debelejša od petnajst centimetrov, drugo pa je bilo grmičevje. Pri tem delu so naju zmotili domačini, ki so prihajali iz doline. Imeli so pet natovorjenih oslov in eno kamelo. Pozdravili so naju in nadaljevali svojo pot. Ker sva pri srečanju že prišla iz najhujšega terena, sva jih brez ogovora pustila naprej. Če bi prišli prej, bi jih zaprosila za pomoč, kar bi, kolikor sem jih poznal, z dobro voljo tudi naredili. Sama sva se kar pošteno razgibala in tudi prask nama ni manjkalo. Začelo se je mračiti in preko najhujših zaprek sva se prebila. Pote je bila vozna brez odstranjevanja kamenja. Pred samim vznožjem hriba nisva hotela ustaviti, ampak šele čez kakšnih tisoč metrov. Še prej sva luči ugasnila in zadnjih par sto metrov vozila v temi ob mesečini. Na ravnini sva se med drevjem in grmovjem ustavila. Bilo je zelo redko. V daljavi sva videla odsev ognja na dveh nasprotnih straneh. Ker sva že ob spustu v dolino pred mrakom pregledala vso dolino in ugotovila, da ni nobene posebnosti razen velikega števila živine. Sklepala sva, da so to ognji pastirjev. Ov vznožju hriba z najine leve strani je bilo naselje, od katerega sva bila oddaljena kakšnih tristo metrov. Pravega ognja si nisva prižgala, na grelcu sva si skuhala čaj in ga precej popila. Tudi povečerjala sva, vsak po dve konzervi in nekaj čokolade. Tistega večera se nisva dolgo pogovarjala, zaspala sva hitro, vendar čuječe spanje, na kar sva se navadila. Skozi noč naju je nekajkrat prebudilo mukanje živine.

Zjutraj naju je prebudil nekakšen nenavaden ropot. Točno ne bi vedel opisati, kakšen je bil. Oba sva se prebudila in se zaskrbljeno pogledala. Vzela sva v roke puški in vsak na svoji strani vozila oprezovala. Ob trdi temi nisva ničesar videla, sva pa vedno bolj razločno slišala mrmranje. Domnevala sva, da se nekakšna skupina v bližini pogovarja, nisva pa vedela, kdo je. Vzpel sem se na vozilo in iz podolgovate škatle za sedeži vzel ročne bombe, nekaj tromblonov in še municijo, da je bila pri roki. Tako pripravljena sva čakala na svitanje. Pričakovala sva, da bova zagledala vojake, ne bi bila presenečena, če bi resnično bili tam. Že od samega začetka sva sklenila, da ne bova predala morebitnim zasledovalcem. Čim se je začelo svitati, sva videla, da se nama približujejo postave. Zakričal sem h močnim glasom nalt. Ob glasu so se ustavili. Kolikor sva lahko videla, so se nama približali samo z ene strani in v grupi. To besedo imajo tudi domačini za stoj. V naselji Ati so nas ob večeru večkrat ustavili, ko smo šli mimo bivališča čadske vojske in so prav tako zakričali. Ali pa so besedo prevzeli od Francozov. Ker se dan poraja dosti hitreje kot pri nas, sva kmalu opazila, da so to domačini, oboroženi le z noži. Na pogled je bilo okrog dvajset ljudi različne starosti. Vstala sva, saj sva se obenem pošteno oddahnila. Puške nisva več držala proti njim, zaklenila sva ju in spustila k nogi s kopitom na tla. V tem se je okorajžil možakar in stopil bliže. Začel je govoriti v francoščino, spoznal je najine uniforme, ker je v mestu Mongo imel opravke s francoskimi vojaki. Ostali so ostali na mestu, naju opazovale in se med seboj pomenkovali. Prišel nama je pojasniti, da so v naselju videli prejšnjega večera na hribu dve luči, ki sta se ropotaje spuščali navzdol. Ponoči se niso upali približati, a jim radovednost ni dala miru in so že pred svitom prišli v najino bližino. Večina med njimi še ni videla vozila, ker se tja ni pripeljal nihče, vse blago pretovorijo s kamelami. Njihovi radovednosti se nisva več čudila. Z najinim dovoljenjem jih je poklical bliže. Na petih metrih so se ponovno ustavili, pozdravili in opazovali z zanimanjem terensko vozilo in naju. Nisva mogla ugotoviti, ali jim je moški rekel, naj ne hodijo preblizu ali pa so se ustavili sami. Prižgala sva si cigareti in ponudila tudi njemu, dala sva mu škatlo, da jih podeli med njimi. Nisva še naletela na domačina, ki ne bi kadil, čeprav razen v večjih naseljih cigaret ni mogoče dobiti. Pričela sva si pripravljati zajtrk. Ko je možakar podelil cigarete, se nama je ponovno približal. Povabila sva ga, naj sede k nama in ga vprašala, če je razen naju videl še kje kakšne vojake. Rekel je, da jih že nekaj mesecev ni bilo tu blizu, pa še takrat so bili blizu meje. Pozanimala sva se za samo reko Kadjar. na meji med Čadom in Sudanom. Med pogovorom je Paol skuhal kavo in pripravil zajtrk. Ponudila sva jo domačinom, zraven pa še konzervo in dvopek. Po zajtrku sva pospravila, se poslovila in odpravila na pot. Naj pripomnim še to, da kljub včerajšnji slabi poti, ko sva pričakovala preluknjano gumo, vozilo stalo na štirih polnih zračnicah. Ta ugotovitev naju je razveselila.

Pot naju je vodila ob strugi reke, v kateri je bilo na nekaterih mestih še precej vode. Naletela sva na grede s paradižnikom, paprikami in čebulo. V teh predelih sva prvič naletela na čebulo v večjem obsegu, temu pa se bi bilo čuditi, saj je tu bila voda. Čebula je bila še čisto majhna, vendar skrbno vsajena. Grede so bile enake našim, vendar lahko poudarim, da v zelo ravnih črtah in čebula je bila nasajena zelo enakomerno. Da bi se peljala mimo in nobenega, ni bilo mogoče. Celo fotografirala sva se pri tem. Ko sem poskusil papriko, je bila zelo huda, paradižnik pa je bil droben in ne tak kot pri nas. Pri preizkušanju sem ugriznil tudi v nekaj, kar je bilo podobno papriki, vendar je bilo neokusno in tega nisva natrgala. Pozneje sem to jedel v Sudanu kuhano, bilo je okusno pripravljeno, čeprav je bilo sluzavo (bamija).

Z mislijo, da ne bova jedla samo konzerve, sva potovala naprej. Kmalu sva srečala tudi domačine, ki so na teh vrtovih delali. Vsa dolina je bila bujna zelenja in povrtnin. Ko sva se peljala mimo naselja, sva videla, da so domačili ob kolibah imel narezan paradižnik in so ga sušili na soncu, kaj pa so s tem delali, ne vem. Če sva hotela obdržati svojo smer, sva morala reko zapustiti, ker je zavijala vedno bolj proti jugu. Po štirinajstih kilometrih vožnje sva naletela na roj kobilic, to je bilo zdaj že drugič, da sem jih videl. Zdaj dosti več, vozila sva dobrih petnajst minut, da sva to nadlego pustila za seboj.

Sama pot je bila precej steptana od čred živine, mislila sva, da bova vsak čas pri reki, saj po najinih računih ni bila daleč več od pet kilometrov. Pred sabo sva videla visoka drevesa, ki so se vila od juga proti severu, zato sva bila prepričana, da je ta najina mejna reka pred nama. Vseeno pa nisva naletela na naselje, ki naj bi se nahajalo kakšen kilometer od meje. Sama struga je bila globoka, vendar preozka za pravo, v njej ni bilo vode. Ko sva pripeljala na vrh brega na nasprotnem koncu, je bila osem in petindvajset minut. Ustavila sva se in si ogledala okolico pred nama.

Nisva si še dodobra ogledala, ko sva zaslišala ropot pred nama. Prihajal je z leve. Ta glas sva zelo dobro poznala, bil je glas francoskega reaktivnega letala, imenovanega jaguar. Postalo nama je še enkrat bolj vroče, nisva potrebovala besed. Paol, ki je sedel za volanom, je vedel, kaj dela. Vstavil je v prvo brzino in potegnil v levo, deset metrov s poti pod košato drevo. Pre nama sem v oddaljenosti kakšnih dvesto metrov videl nizko leteči jaguar, toliko da je bil nad drevjem. Ustavila sva in oba gledala v smeri zvoka, ki se je oddaljeval. Po zvoku sva sklepala, da sta bila dva, čeprav sva videla samo enega, pa tudi iz prakse sva vedela, da en sam nikoli ne leti. Vozilo sva ponovno premaknila, pod bolj grmičasto drevo, ki nama je nudilo več zavetja. O nadaljevanju vožnje ni bilo govora. Maskirno cerado sva še dodatno maskirala, da je bilo vozilo zelo dobro skrito. S sekiro sva nasekala še veje in manjša drevesa in tako še s strani zakrila, da vozila ni bilo videti. Pobrala sva vse šaržerje in nekaj škatel municije, pripela dodatne bombe za pas, vzela vsak svojo torbo, pravzaprav nahrbtnik (mizeta), v katerem sva imela redenike z municijo, tromblon, še po dve čutari z vodo in hrano za teden dni. To je bilo v stalni pripravljenosti v primeru nenadne zapustitve vozila. V oddaljenosti kakšnih petdeset metrov sva se dobro skrila in sva imela avto na vidiku. Zdaj sva imela še skoraj uro časa, namreč ob takem preletu se avioni v tem času obvezno vrnejo iz smeri, v kateri so leteli prej. To je bil tudi glavni razlog, da vožnje nisva nadaljevala. Zdaj sva se tudi že malo pomirila, vzela sva karto in poskušala ugotoviti točno, kje sva. Bila naj bi ob strugi, ki je okrog štiri kilometre v zračni oddaljenosti od meje, pozneje pa se zliva v mejno reko Kadjar. Tako sva se na hitro pogovorila in vmes grizal kikirikije. Nisem jih še omenil, vendar to naju je to spremljalo vso pot, saj sva jih povsod dobila. Domačini jih gojijo dosti in čez celo leto jedo. Paol je ostal v skrivališču, jaz pa sem se s svojo opremo odpravil opazovat okolico. Pred drevesom, ki ni imelo preveč košatega vrha, sem se ustavil, si ga ogledal in ugotovil, da bi bil možen lep razgled. S puško na rami sem se po napornem plezanju povzpel na drevo.

Ni bilo zaman. Imel sem lep razgled. Natančno sem prečesal okolico z leve proti desni. Ni mi ušla prav nobena stvar, kakor daleč je segel daljnogled. Nobenih posebnosti, kar bi nama bilo v oviro, nisem videl, le nekaj domačinov ob čredi kamel in bivolov. Pregledal sem še tudi smer, od koder sva prišla. Ob vrniti je bil Paol že zaskrbljen, sam me ni bilo nazaj pol ure. Pomiril sem ga z novico, da ni ničesar videti, kar bi nama bilo v oviro. Čas se je bližal pol deseti. Oprezovala sva iz bližine vozila, kjer sva se zamaskirala. Nisva čakala zaman, priletel je prvi avion. Vendar tokrat ni priletel po isti liniji pred nama kot prej, ampak za nama. Preletel je teren, ki sva ga midva že prevozila, v približno enaki razdalji kot pred uro. Čez nekaj sekund je priletel še drugi, vendar ne tako blizu. Zdaj sva bila gotova, da naju niso opazili že v prvem preletu. V obeh preletih sva imela nekakšno vmesno točko. Ker meja ni bila več daleč in vedela sva, kaj naju doleti, če naju opazijo, sva raje počakala še uro in petnajst minut.

Aviona se nista več vrnila. Nisva izgubljala več časa in sva pot nadaljevala. Pripeljala sva se do domačinov, ki sem jih opazil prej. Spraševala sva za naselje Abiti, reko Kadjar in pot, saj na teh pašnikih nisi mogel prav ugotoviti, katera pot je prava. Pokazali s smer, midva pa še na boža, da bi šel z nama. Nekako smo se še hitro sporazumeli, brez težav smo po treh kilometrih vožnje prispeli na rob naselja. Takoj se je zbrala radovedna množica. Spremljevalca sva pusti la z vodila. Potrebovala sva novega vodiča, dala sva jim na znanje za pot do reke, vendar nobeden ni hotel iti z nama. Ni nama preostalo drugega, kakor da sva vzela v roke puško, pokazala na moža, ki je ob mrmranju vendarle splezal na kamion. Omenjal je reko in pa Sudan, verjetno se je bal, da bo moral z nama v Sudan ali pa je mislil, da sva s sudanske strani. Pot, ki nama jo je kazal, je bila dobro shojena. Prepredena je bila z mnogimi jarki vse do reke. Ob reki je bilo vse obdelano in posajena čebula, ki je je bilo zelo veliko. Ko sva videla širino reke, sva že o tem sklepala, da sva končno prispela na mejo. Vodiču sem z roko pokazal preko in rekel Sudan, tukaj, kjer smo pa stali, pa Čad. Tudi on je to ponavljal in kimal, sam pa je gledal, da bi čimprej zapustil vozilo. Ko je skočil dol, sva ga še zadržala in mu dala pet škatel cigaret in dve konzervi z enodnevnim obrokom hrane, po svoje se je zahvaljeval in jo mahnil nazaj.

Midva pa sva se preko čebulovega nasada podala preko reke. V glavnem je bila usahla, le tu in tam sva videla stoječo vodo, ki se je zadrževala v kotanjah. Pri prevozu struge sva za sabo pustila vidno in ugreznjeno sled kolesnic. Ob vzpenjanju iz struge na sudanski strani, so se domačini, ki sva jih videla, razbežali. Tudi v manjšem naselju v bližini nisva videla, razen enega mladeniča, nobenega. Njega sva vprašala za pot (šari). Razumel je in naju odvedel kakšen kilometer daleč. Prišla sva na vozno pot, ki se je vila od juga proti severu ob reki ali v njeni bližini. Značilno in za naju novo je bilo, da domačin ni imel sulice temveč dvorezni meč v nožnici iz koče. Nadaljevala sva vožnjo proti severu po tej cesti.

Po približno desetih kilometrih sva se bližala večjemu naselju, kjer niso bile samo kolibe, ampak tudi štirikotne hiše z ravno streho. Pred samim začetkom naselja sva morala prečkati še rokav pritoka h Kadjar. Takoj ko sva rokav prečkala in hotela zapeljati v naselje, nam je prišel naproti možak v zelenkasti uniformi in šilt kapo. Vozilo sva ustavila, on pa naju je nagovoril v angleščini in spraševal za potni list. Dejal nama je, da je policaj. Pojasnil sem mu, naj naju odvede do policije, da pasošev razen vojaških izkaznic nimava, a da sva francoska dezerterja. Povzpel se je na vozilo in kazal pot skozi naselje do stavbe, ki je predstavljala prostore policije. Tukaj so bili še štirje v enakih uniformah. Puški sva vzela s seboj in stopila v pisarno, kamor nama je prinesel stole. Povedal nama je, da bova trenutek počakala, da pride njihov šef, po katerega so že poslali. Njemu sem poskušal pojasniti najino stanje in poskušal zvedeti, kaj bodo naredili z nama. Takoj naju je potolažil in rekel, da naju Sudan ne bo izročil Čadu in niti Franciji, če midva tega nočeva. Tako sva se po teh dnevih napor in stalnega strahu končno oddahnila. Vprašal naju je, kaj bi raje, kavo ali čas, so nama prinesli kavo. Med tem pomenkovanjem in pitjem kave je prišel tudi njihovo šef policije, kot se nama je tudi predstavil. Ponovila sva vse najine žele in vzroke na kratko. Povedal nama je, naj prineseva vse stvari v sobo, ker morajo napraviti zapisnik. Ko sva privlekla vso opremi, s je pričel zapisnik. Ko sem končal s popisom opreme, sem oddvojil municijo, ročne bombe, tromblone s puško vred na stran in brez vsakršne zahteve to predal. Vse ostale stvari sem zložil nazaj v vrečo. Vse to ni dolgo trajalo dolgo in ko je bilo končano, sva dobila tudi jesti.

Hrane je bilo več kot dovolj, pečeno meso, neka omaka iz zelenjave, ki je bila podobna papriki, vendar je bila bolj sluzasta, a je bila zelo okusna. Potem kruh, pečen kot pri nas palačinke, vendar čisto na tenko in ga imenujejo hisela. Prinesli so nama tudi sadje, banane, mango, ki sem ga prvič je del in še sadež, ki ga nisem poznal. Po jedi sva se pozanimala, kje bi se lahko stuširala. Odvedli so naju v neko kolibo v zagrajenem prostoru s trstiko. Tu je bil velik vrš in zajemalka, s katero sem se polival in tako tuširal, se osvežil in preoblekel v sveže perilo. Seveda tudi kolega Paol ni ostal brez tega osvežila.

Zvedela sva, da se naselje imenuje Kouga Haraza, v seci sva sedela in se pogovarjala do večera. Malo pred temo nama je šef rekel, da naju bo odvedel na kraj, kjer bova spala. Odpeljali smo se v manjši garnizon z vojaki na drugem koncu naselja. Vozilo sva postavila v izkopano zaklonišče, v katerem je malo prej stalo oklopno vozilo. Vojaki so ga pokrili s tepihi, narejenimi iz neke vrste trstike, oficir nama je rekel, da je tako zakrito, da ga ne bi mogli videti, v kolikor bi preletel francoski avion, kot je dopoldne. Prenočila sva v kolibi, bili sta dve postelji z mrežo, tako da sva zaspala hitro in udobno

Zjutraj sva se zbudila in obiskal naju je oficir, kapetan in se predstavil za komandanta te vojaške enote. Rekel je, da je pravkar pripotoval iz Genene, okrog sto kilometrov oddaljenega mesta, ker so ga zvečer obvestili o nama. Dejal je, da bova po zajtrku odpotovala za Geneno.

Za zajtrk sva dobila pečena jajca in čaj ter temen pšenični kruh v štrucah.

Najino vozilo je ostalo v kampu, midva pa sva se odpeljala s sedmimi vojaki in Marirus Deutzem v to Geneno. V tem mestu sva bila nameščena v bližini kasarno. Bilo je več nizkih hiš, videti je bilo, da so zapuščina belcev, kot sva pozneje zvedela, angleške vojske, pravzaprav oficirjev. Na eni strani sta stanovala dva kapetana, na drugi pa midva. Bila sva zastražena, vendar sva imela prosto gibanje po zgradbi in pa v bližini. Kdorkoli se je približal, so ga vojaki odgnali, razen pooblaščenih in fanta, ki nama je nosil hrano.

Naslednji dan naju je obiskoval komandant mesta, polkovnik in nama povedal, da bova v kratkem odpotovala v El Fašir, glavno mesto tukajšnje province. Vendar se še ni vedelo, če bova šla z vojaškim konvojem ali z letalom, ki leti tja enkrat na mesec. Tukaj sva prebila od 20. novembra 1978 do 4. decembra. Čas sva preganjala s kartami, tudi radio so nama prinesli in sva ponoči lovil zabavno glasbo. Celo Ljubljano sem dobil v nedeljo ob 11. ponoči po tamkajšnjem času, našega priljubljenega Marjana Kralja.

Tretji dan najinega bivanja je proti večeru prišel komandant in nama povedal, da sta preletela mejo dva francoska helikopterja in bila trideset kilometrov v sudanskem ozemlju. Baje da so njihovi vojaki streljali nanju, vendar jima je uspelo pobegniti nazaj v Čad. Kot oni sva tudi midva domnevala, da so opazili sledove v redki in nama sledili.

Tukaj so naju zelo dobro hranili za tamkajšnje razmere. Vsak dan sva dobila veliko pečenega mesa, bilo je različno, tudi kamelje, najbolj sva veselila sklede pudinga, ki ni izostal niti en dan. Tako sva prebila dan, ki sva se priključila konvoju vojaških kamionov in odpotoval v El Fašir. Pot je trajala dva dni. Noč smo prebili v vojaškem garnizonu z vsemi potniki konvoja. Tudi najino vozilo so vzeli s seboj, vendar ga nisva vozila midva.

V El Fašir smo prispeli v popoldanskem času. Tudi tukaj so nama dodelili stavbo, kjer sva stanovala. Za stražo so se menjavali trije civili, uslužbenci njihove varnostne službe. Čas smo v troje prekartali, tukaj so nama tudi vsak večer prinesli steklenico šerija, njihovega proizvoda.

Devetega decembra sva sedla v vojaško letalo in poletela v glavno mesto Sudana Kartum. Takoj ko sva prispela tja, sva videla, da se je situacija spremenila. Odvedli so naju v emigrantski center na vrhu stolpnice, v katerih je imela varnostna služba pisarne. Tam so naju zaslišali vsakega v svojem jeziku. Vse do osemnajstega decembra sva čakala, kaj bo sklenilo njihovo vodstvo. Najine zahteve so bile ugodno rešene. Še isti dan sva vsak s svojim spremstvom odšla na ambasado in se tam pogovorila s predstavnikom, sekretarjem ambasade.

Po nekajdnevnem čakanju je Paol, Nemec, odpotoval v Nemčijo, jaz pa pozneje za njim preko Frankfurta za Maribor.