Spremna beseda zgodovinarja dr. Zdenka Čepiča v knjigi Tomaža Kšela: ZAČETEK KONCA, Poslednji intervju Jožeta Florjančiča, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Iz preteklosti 8, Maribor 2021
Dogodki ali kar celotno dogajanje, ki ga pogojujejo posamezni dogodki, v zgodovini označujejo in omejujejo neko obdobje. Temu dajejo značilnost ter s tem značaj in njegovo mesto v zgodovini. Glede na obdobja, ki si v zgodovini sledijo in v veliki meri vplivajo na naslednja, pa naj bodo krajša ali daljša, poteka periodizacija zgodovine. Zgodovino obdobja tako imenovane druge Jugoslavije (njena značilnost je bila socialistična družbena ureditev in temu ustrezen politični sistem ter federativna organiziranost države) je slovensko in tudi celotno jugoslovansko zgodovinopisje periodiziralo dokaj enovito v nekaj večjih obdobij, za katera je značilno, da jih je označevalo predhodno krizno dogajanje, običajno politična kriza, samo obdobje pa je bilo v znamenju spopadanja s krizo, in to običajno kot reforma obstoječega stanja. To velja tudi za osemdeseta leta 20. stoletja oziroma za deveto desetletje tega stoletja v Jugoslaviji.
Zgodovinska obdobja druge Jugoslavije (1943/45–1991) je mogoče glede na kriterije, ki določajo značaj nekega zgodovinskega obdobja, periodizirati tudi po desetletjih, čeprav se v praksi lahko zgodovino po desetletjih periodizira le redko. Zgodovina druge Jugoslavije pa je za to prav primerna. Dogajanja in procesi, ki dajejo nekemu obdobju značilnost in značaj, sicer običajno niso vezani na leta ali desetletja, ampak ta časovno presegajo. V jugoslovanskem primeru pa je takšna periodizacija po desetletjih povsem mogoča in opravičljiva. Tako so bila petdeseta leta čas uvajanja samoupravljanja (to je bilo posledica oziroma sredstvo odpora proti Stalinu), šestdeseta so bila v znamenju reform kot odgovor na krize (znani sta dve gospodarski reformi, mala 1961 in tista »prava« leta 1965, pri čemer sta se obe hitro izpeli in nista imeli učinka, kakršnega so želeli; znana je tudi reforma federacije z njeno dodatno federalizacijo, ki se je pokazala nato v ustavi, sprejeti 1974, a zasnove za nov pogled na federativnost so bile dane že v šestdesetih letih; reformiran je bil tudi obrambni sistem, ne nazadnje pa se je takrat Jugoslavija z odpiranjem meja odprla svetu, saj so njeni državljani lahko odhajali v svet, tako v zdomstvo kot tudi na turistične izlete in po nakupih). Sedemdeseta leta so bila obdobje stabilnosti in tudi razvoja ter razcveta osebnega in družbenega standarda, kar je sicer šlo v večini primerov na račun kreditov iz tujine in s tem zadolževanja. Kriza, ki jo je povzročilo nebrzdano zadolževanje in nezmožnost vračanja izposojenega denarja, pa je zaznamovala osemdeseta leta, zadnje desetletje druge Jugoslavije. Iz krize, ki je imela gospodarske razloge, se je razvila politična kriza, ki se je kazala kot kriza federativne organiziranosti države, ter prerasla v krizo odnosov med jugoslovanskimi narodi, ki so na osnovi pravice do samoodločbe narodov (ta vsebuje tudi neodtujljivo pravico do odcepitve) tvorili jugoslovansko državo. Osemdeseta leta, ki so se začela dejansko s smrtjo dolgoletnega jugoslovanskega predsednika Tita, so bila krizno desetletje, v katerem ni bilo mogoče najti rešitev za izhod iz krize (ali kriz) z reformami, kar je bila sicer dotedanja praksa v drugi Jugoslaviji, kajti za reforme ni bilo mogoče doseči dogovora, čestokrat niti dialoga med »nosilci« različnih pogledov, ki so izhajali iz nacionalnih interesov nacionalnih politik (te so postajale vse bolj nacionalistične) različnih delov skupne države, tj. republik kot držav, ki so tvorile zvezno jugoslovansko državo. Nepripravljenost na reforme (dejansko je šlo za nepripravljenost na pogovore o njih, kaj šele, da bi se o njih kaj dogovorili) je dajala slutiti oziroma vedeti, da je čas druge Jugoslavije minil.
Zgodovina Jugoslavije, katere del smo bili Slovenci od leta 1918 (tisto leto le mesec dni) pa do osamosvojitve slovenske države iz jugoslovanskega okvira in nastanka samostojne in neodvisne slovenske države 25. junija 1991, je sedaj definitivno zaključena in je zato primerna za zgodovinsko in zgodovinopisno obravnavo in oceno.
Jože Florjančič, politik (takrat se jim je reklo družbenopolitični delavci, njihova naloga in vloga je bila skrb za delovanje političnega in z njim povezanega gospodarskega sistema države, ki pa ga je oblikovala le peščica med njimi), v spominih na svoje delovanje kot republiški in zvezni minister za finance (takrat se jim je reklo republiški oziroma zvezni sekretar za določeno področje) predstavlja v glavnem svoje delovanje v času in prostoru, ki je za razumevanje vsega, o čemer pripoveduje, zelo pomemben dejavnik, saj se je jugoslovanska država takrat počasi sesuvala vase in so zanjo iskali rešitev. Florjančič predstavlja svoje spomine na čas prve polovice osemdesetih let (natančneje od sredine maja 1982 pa do novembra 1983), ko je bil minister za finance v jugoslovanski vladi (takrat se ji je uradni reklo zvezni izvršni svet), ki jo je vodila hrvaška političarka Milka Planinc.
Zatišje pred viharjem
Osemdeseta leta so se v Jugoslaviji začela z boleznijo in nato smrtjo jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Njegova smrt je postala simbolna in tudi stvarna prelomnica v zgodovini jugoslovanske države. Z njo se je začela njena agonija, ki je trajala ob vseh poskusih »zdravljenja« celo deveto desetletja 20. stoletja in se je končala z razpadom Jugoslavije. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila nekakšna leta zatišja pred viharjem. Res pa je mogoče dati isto oznako tudi za desetletje pred tem, ki je bilo desetletje »blagostanja« (tudi ali zlasti na račun kreditov iz tujine) tako za državo oziroma njen javni sektor kot za državljane. Deveto desetletje pa je bilo v znamenju krize, na eni strani gospodarske, na drugi politične. Obe sta ostali nerešeni in sledil je vihar, ki je jugoslovansko državo odpihnil. Za jugoslovansko državo je bila bolj usodna politična kot gospodarska kriza, čeprav je bila slednja v določeni meri generator političnih razmer in razmerij. Politična kriza se je namreč kazala v slabšanju oziroma zaostrovanju mednacionalnih odnosov med nacionalnimi državami, kar so republike kot federalne enote federativne države bile. Šlo je za odnos med narodi in njihovimi državami, ki so bile dejansko konstitutivni dejavnik nastanka in obstoja druge jugoslovanske države. Politična kriza, ki je dobivala vedno večji izraz v nacionalizmu zlasti Srbov in njihove politike, se je sicer zaostrovala in dokončno zaostrila v drugi polovici osemdesetih let, zlasti proti koncu desetletja. V času, ko je kot zvezni funkcionar – minister za finance v jugoslovanski vladi – deloval Jože Florjančič, je bilo težišče kriznih razmer še na gospodarstvu, zlasti na financah. Jugoslavija je bila namreč zelo zadolžena, kar je bila posledica nebrzdanega zadolževanja v prejšnjih obdobjih oziroma desetletjih. Po grobih ocenah je jugoslovanski dolg do tujine, do različnih bank in denarnih skladov, v prvi polovici osemdesetih let znašal 20 milijard ameriških dolarjev. Dolg se je več kot potrojil v zadnjih desetih letih, zlasti pa v času vlade, ki jo je vodil črnogorski politik Veselin Đuranović. To je sovpadalo tudi s časom smrti Tita.
Vladi Đuranovića je maja 1982 sledila vlada, ki jo je kot mandatar sestavila Milka Planinc, do takrat voditeljica hrvaških komunistov, ki je to postala po »zlomu« t. i. hrvaške pomladi ali t. i. maspoka (množičnega gibanja za večjo veljavo Hrvaške in Hrvatov v Jugoslaviji ali pa tudi zunaj nje), ko je zamenjala karizmatično hrvaško komunistično političarko Savko Dabčević-Kučar, ki je politično padla zaradi podpore hrvaškemu nacionalizmu. Milka Planinc je aprila 1982 dobila mandat za sestavo jugoslovanske vlade, vlada pa je bila imenovana sredi maja 1982. Planinčevo so smatrali za jugoslovansko »železno lady«, ki naj bi rešila zlasti jugoslovansko gospodarsko oziroma finančno stanje. Njena naloga in naloga njene vlade, pri kateri na izbor ministrov ni mogla niti bistveno vplivati, saj so bili ti izbrani po republikah in »poslani« v vlado, je bila doseči tako imenovano stabilizacijo. Dosegla naj bi umiritev stanja, da ne bi šlo še na slabše. Vodilo vladi za dosego stabilizacije (šlo je za čas stabilizacije, kar je bila takratna politična krilatica) pa je bil obsežen stabilizacijski program (obsegal je kar pet debelih knjig), ki ga je pred tem domala dve leti pripravljala številčna komisija, v kateri je bilo nad 2000 članov in jo je vodil slovenski politik Sergej Kraigher. Vlada Milke Planinc naj bi na osnovi rezultatov in usmeritev tega »kolektivnega uma« rešila Jugoslavijo zlasti na gospodarskem in finančnem področju. Dogajanje je pokazalo, da pri tem vlada ni bila uspešna.
»Dežurni krivci«
V vladi Milke Planinc, bila je prva in edina ženska na položaju predsednika oziroma predsednice jugoslovanske vlade v vsem času jugoslovanske države, so bili po ključu predstavniki vseh jugoslovanskih republik, vsaka republika je »imela« štiri ministre, pokrajini, ki sta bili del Srbije, pa po dva. Vlada je s predsednico tako štela skupaj 29 članov. Ker je Makedonija »dala« le tri ministre, je Sloveniji v tej vladi pripadlo pet ministrskih mest. Ministrstva, ki so jih »dobili« Slovenci (ali Slovenija, saj so ministre za zvezno vlado »kadrirali« v Sloveniji – njen politični vrh jih je izbral oziroma odobril ter predlagal »mandatarki«), so bila dejansko med tistimi, za katera se je sodilo, da imajo težo po vsebini in po odgovornosti. Poleg notranjega ministra Staneta Dolanca so slovenski ministri imeli na skrbi ekonomsko-finančne resorje. Nekaj dni po imenovanju vlade Milke Planinc je bila tako v nemškem radiu Deutsche Welle dana ocena, da je Slovenija prevzela veliko odgovornost za celotno situacijo v Jugoslaviji. Podpredsednik vlade in minister za gospodarska vprašanja je bil Zvone Dragan, minister za finance Jože Florjančič (po njegovem odstopu novembra 1983 pa Vladimir Klemenčič), minister brez listnice, pristojen za notranje in mednarodne finance, Janko Smole (po Florjančičevem mnenju je imel med drugim nalogo nadzorovati njega in mu po potrebi pomagati) in Janko Česnik. Ob nastopu vlade so se v tisku pojavljale krilatice, da gre pri vladi Milke Planinc za »dežurne krivce«, za »ekipo odpisanih« ali »29 žrtvovanih«. Zadnji dve sta bili očitno pod vtisom takrat zelo popularne TV-nadaljevanke »Odpisani« oziroma »Vrnitev odpisanih«. Vsekakor je za slovenske ministre in njihove resorje veljala ocena, da gre za »dežurne krivce«. To se je v primeru Jožeta Florjančiča vsekakor pokazalo. Naloga te vlade, zlasti pa ministrstev, ki so jih vodili Slovenci, je bila, da rešijo, kar se je rešiti še dalo glede na gospodarske razmere, še zlasti pa glede na finančno stanje, ki je bilo zaradi zadolženosti, nezmožnosti vračanja kreditov in zato nezmožnosti najemanja novih posojil katastrofalno. Zvone Dragan, ki je vodil ministrstvo za gospodarska vprašanja, je ocenil, da je bila gospodarsko-finančna situacija na robu bankrota. Kako so se v vladi, predvsem pa posamezni ministri lotevali reševanja kaotičnega stanja jugoslovanskih financ, je predstavil poleg Jožeta Florjančiča v svojih spominih tudi Zvone Dragan.
Vlada brez moči
Jugoslovanska vlada je bila bolj ali manj brez moči, da doseže stabilizacijo, kaj šele, da bi krizo prebrodila in bi se krivulja gospodarskega in finančnega stanja obrnila navzgor, ker so tako v njej kot tudi v zvezni skupščini prevladovali interesi republik. Zvezna vlada je bila zaradi neenotnosti, vzroki zanjo so bili prav v prevladi interesov posameznih republik, iz katerih so bili ministri, neučinkovita. Parcialni, nacionalni interesi so prevladali nad skupnimi. Florjančičevi spomini kažejo to dejstvo in zaradi tega je moral predčasno, na željo ali zahtevo predsednice vlade, oditi iz vlade. Dregnil je v tako imenovane »zavožene investicije« na Hrvaškem, ki je pri Obrovcu zgradila veliko tovarno za pridelavo aluminija, kar se je izkazalo kot napačna gospodarska in finančna odločitev. Ni pa bil to edini Florjančičev »greh« kot finančnega ministra v očeh predsednice vlade ali ministrov iz drugih republik. V zvezni vladi je postal moteč, ko pri sprejemanju zveznega proračuna ni popustil pred po njegovem pretiranimi zahtevami Jugoslovanske ljudske armade (JLA), kar je bil neposreden povod za njegov odstop oziroma odhod iz vlade.
Vlada Milke Planinc je sprejemala čudne ukrepe z namenom stabilizirati gospodarsko in finančno stanje Jugoslavije, vendar ti čudni ukrepi (npr. uvedba depozita, ki ga je moral plačati ob izstopu iz države vsak, ki je odšel v tujino kot zasebnik, čez leto dni pa ga je dobil povrnjenega – s tem naj bi preprečili nakupovanje čez mejo in odtekanje denarja v tujino; uvedba bonov za nakup bencina; da bi potrošili manj električne energije, je vlada sprejela celo sklep o prepovedi oddajanja TV in radijskih postaj po 22. uri, vendar je nato ta ukrep preklicala; itd.) niso imeli nobenega posebnega učinka. Ti ukrepi so bili čudni večini jugoslovanskih državljanov tedaj, kaj šele da so čudni (ali nerazumljivi) sedaj, domala štirideset let kasneje. So pa ti ukrepi in tisti iz časa Đuranovićeve vlade (npr. vožnja avtomobilov na določen dan glede na parno ali neparno številko na registrski tablici; pomanjkanje določenih dobrin – pralni prašek, toaletni papir, čokolada; itd.) povzročili med državljani nemalo hude krvi in posmeha, še zlasti, ker vlada ni dovolila uvoza surovin (ali pa za to ni imela deviz) za proizvodnjo nujno in vsakodnevno potrebnih izdelkov za široko potrošnjo. Florjančič v spominih navaja, da se je on upiral takšni »politiki«, češ da ne bo imela pravega učinka. Glede depozita za prehod meje je predlagal (predlog ministrstva za finance vladi), da se polog, ki ga je plačal državljan, obrestuje, kar je bilo zavrnjeno, tako da je postal depozit dajatev, »izstopna vstopnica«, kar naj bi rešilo jugoslovansko državo in njen finančni dolg. Slednji naj bi po mnenju mnogih v vladi in državni administraciji, ki je od nekdaj bistven del izvršilne oblasti, nastal, ker so državljani kupovali potrošno blago v tujini, in ne zato, kar se je tam država nebrzdano in nekontrolirano zadolževala. »Florjančičevo ministrstvo« je z veliko težavo sploh ugotovilo, kje, kdo in za koliko se je zadolževal v tujini, pri bankah in skladih, npr. pri Mednarodnem denarnem skladu. Pri tem »odkrivanju« jugoslovanske zadolženosti so se morali poslužiti storitev inštituta iz Londona, ker je sami niso bili sposobni ugotoviti. Ne zaradi pomanjkanja volje ali sposobnosti, ampak jugoslovansko zadolževanje je bilo pravi gordijski vozel, ki so ga vezali različni interesi, tako republiški kot tudi lokalni.
Kot ministrstvo za mornarico v Švici
Ko je postal Florjančič minister za finance v zvezni vladi – o veljavi finančnega ministra in ministrstva nasploh v vladi Milke Planinc je iz lastnih izkušenj to primerjal s težo ministrstva za mornarico v Švici – je imel že dokajšnje izkušnje z vodenjem finančnega ministrstva. Res da v slovenskih vladah, kjer so bile razmere v primerjavi z vlado Milke Planinc in težo razmer, s katerimi se je ta morala spoprijemati, veliko lažje. Florjančič je bil, preden je postal zvezni minister, minister v treh slovenskih vladah. V vseh se je ukvarjal s financami. Nekaj mesecev, od spomladi do jeseni 1972, je bil finančni minister v slovenski vladi, ki jo je vodil Stane Kavčič. Ta je Florjančiča »potegnil« v vlado, ker ga je opazil kot strokovno in politično ustreznega, ko je Florjančič kot poslanec slovenske skupščine vodil odbor za družbenoekonomske odnose. Kljub temu, da je bil v »Kavčičevi vladi«, mu kasneje, ko je Kavčič politično padel in so v slovenski politiki prevladali tako imenovani konservativci pod vodstvom Franceta Popita, tega niso šteli kot politični greh. »Proletarizacijo« v jugoslovanski politiki ali psevdorevolucijo, ko je tradicionalnim ali pa konservativnim komunistom na oblasti uspelo izničiti tako imenovani liberalizem v komunistični organizaciji, ki je želel liberalizirati ali demokratizirati celotno družbo, je Florjančič preživel. Očitno ga niso uvrščali med liberalce ali kavčičjance. Minister za finance je bil nato tudi v vladi, ki jo je vodil podpredsednik v Kavčičevi vladi Tone Tribušon, nato pa tudi v vladi pod vodstvom Andreja Marinca. Leta 1975 je prosil za razrešitev s te funkcije, da je lahko zaključil študij ekonomije na Visoki ekonomki komercialni šoli in tako pridobil visokošolsko izobrazbo (diplomiral je leta 1977). Ministrsko funkcijo v naslednji slovenski vladi pod vodstvom Antona Vratuše je odklonil z argumentom odgovornosti za »razdelitev« mariborske občine na šest občin, kar je bila zahteva »iz Ljubljane«. Takrat (od 1977 do 1980) je namreč vodil mariborsko organizacijo Zveze komunistov Slovenije (Mestni komite ZKS Maribor). Nekateri označujejo to obdobje kot eno bolj uspešnih v razvoju Maribora, nekateri pa se ga spominjajo z nelagodjem. Še za življenja so mu očitali, da je zoper nasprotnike, zlasti dejavne na področju kulturnega ustvarjanja, namesto politično deloval represivno s trdo roko s pomočjo Službe državne varnosti (t. i. Udbe), kar je sam javno zanikal in v enem primeru poiskal uteho celo na sodišču. Kaj več bo o tem mogoče reči na osnovi gradiv iz arhivov, tudi »udbovskih«. V spominskem pogovoru o tem obdobju ne govori, saj je nameraval, kot navaja avtor pogovora z njim, pripraviti še pričevanji o svojem delovanju v slovenskih vladah in v Mariboru, vendar ga je smrt prehitela.
Po koncu partijskega funkcionarstva v Mariboru je v slovenski vladi pod vodstvom Janeza Zemljariča prevzel funkciji podpredsednika vlade, pristojnega za gospodarske zadeve, in ministra za finance, kar je ostal do vstopa v zvezno vlado Milke Planinc.
Spominska pripoved Jožeta Florjančiča, ki jo je podal Tomažu Kšeli, je posvečena bolj ali manj njegovemu ministrovanju v vladi Milke Planinc. Dotika se sicer tudi prejšnjih vlad, v katerih je deloval, vendar se glavnina njegovih spominov nanaša na delovanje v vladi Milke Planinc. Gre dejansko za zgodbo o Jugoslaviji v osemdesetih letih 20. stoletja, zlasti skozi zgodbe o razmerah na gospodarskem področju, s poudarkom na takratni investicijski politiki, zadolžitvah države, inflaciji. Florjančičevi spomini na to obdobje njegovega političnega delovanja, ko je bil minister za finance – bil je edini minister v vladah druge Jugoslavije, ki je prišel iz Maribora –, razkrivajo marsikatero skrivnost, ki je sicer uradni dokumenti ne razkrijejo. Florjančičevi spomini so zato dobrodošel vir za zgodovino in za zgodovinopisje, saj odkrivajo zakulisje in kolesje, ki se je vrtelo v smeri razkroja jugoslovanske države. To so sicer želeli rešiti, a reševanje, kakršno je potekalo, za vlado Milke Planinc in zlasti za resor, ki je bil za reševanje takrat zadolžene Jugoslavije, tj. ministrstvo za finance, kar v svoji spominski pripovedi razkriva Florjančič, ni moglo biti uspešno. Morda je bila volja, ki pa ni našla poti.
Spomini na delovanje v jugoslovanski vladi Milke Planinc, ki razkrivajo marsikatero tajno (ali potrjujejo védeno javno tajno), so za zgodovino in zgodovinopisje dobrodošel vir. Nasploh se je zgodovinopisje z osemdesetimi leti, predvsem s prvo polovico tega desetletja, ukvarjalo malo. Drugače velja za drugo polovico osemdesetih let, ko je bil poudarek na političnih razmerah in razmerjih, ki so bila v znamenju naraščajočega srbskega nacionalizma oziroma želje po centralizaciji jugoslovanske države ter odporu proti tem težnjam. Poleg tega pa je bil (ali je) poudarek pri preučevanju in prikazovanju tega obdobja predvsem na izraziti politiki, ki jo je imela organizacija komunistov, in v njihovih medsebojnih, mednacionalnih in medrepubliških odnosih. Kako so delovale takrat vlade – vladi Milke Planinc sta sledili do konca Jugoslavije še vladi pod vodstvom Branka Mikulića in nato pod vodstvom Anteja Markovića – ni zgodovinopisja niti pretirano zanimalo. Res pa je to na osnovi dokumentov, t. i. virov prve roke (kot se ti imenujejo v zgodovinopisju), domala nemogoče preučevati, kaj šele preučiti. Že zaradi obsežnosti gradiva, pa tudi zaradi načina, kako je to zasnovano. Zato so spomini, kakršne je podal Jože Florjančič, pomemben prispevek k poznavanju zgodovine Jugoslavije in njenega razkrajanja.
Spomini – pomemben vir za zgodovinopisje
Spomini zgodovinskih dejavnikov so vsekakor pomemben zgodovinski vir za zgodovinopisje. So t. i. vir druge roke, ki pa je glede na njihovo povednost – kljub temu, da so spomini tudi subjektivni, zlasti glede ocenjevanja ali precenjevanja vloge posameznika, ki podaja spomine – pomembno dopolnilo za razumevanje zgodovinskega dogajanja, ki ga dokumenti ne prikazujejo. Spomini sami po sebi tako niso še zgodovina, so pa pomemben prispevek k njenemu razumevanju. Velikokrat – to vsekakor velja za spomine Jožeta Florjančiča – ustvarijo spomini podobo zgodovinskega dogajanja ali dogodka bolj jasno in povedno.
Spominska pripoved Jožeta Florjančiča je tako dobrodošla za razumevanje obdobja, ki je bilo za državo, v kateri smo Slovenci živeli, usodno. O tem času in tudi o vladi, v kateri je bil Florjančič minister za finance, je predstavil svoje spomine tudi njegov kolega v vladi Zvone Dragan (Od politike do diplomacije, Ljubljana: Modrijan, 2018). Ti se razlikujejo od Florjančičevih tako po načinu, saj gre pri teh za spomine v obliki intervjuja oziroma pogovora, pa tudi glede osebnega odnosa. Dragan je v spominjanju mnogo bolj oseben kot Florjančič, ki bolj odslikava razmere, v katerih je kot minister deloval, kot pa svoj osebni prispevek. Tega obdobja se v svojih spominih dotika tudi Miran Potrč (Klic k razumu : spomini, Ljubljana: Modrijan, 2014), še eden iz vrst t. i. mariborskih političnih kadrov, ki je deloval tudi na zveznem, vsejugoslovanskem področju. V času mandata vlade Milke Planinc je bil vodja delegacije Skupščine SR Slovenije v Zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ, torej je bil v najvišjem jugoslovanskem zakonodajnem organu.
Florjančičevi spomini so žal nekakšen torzo. Spraševalec Tomaž Kšela se je namreč osredotočil na čas oziroma na dejavnost, ko je bil Florjančič zvezni finančni minister. Vsekakor je Florjančičeva spominska pripoved za to njegovo politično dejavnost zelo pomembna, vendar ne razkriva osebe in osebnosti v celoti. Kot navaja spraševalec, sta nameravala v nadaljevanju pripraviti pogovor tudi o Florjančičevem delovanju v slovenskih vladah in v Mariboru, vendar jima je za to zmanjkalo časa.
Florjančičevi spomini so dejansko spominska pripoved, ki jo je podal izpraševalcu Tomažu Kšeli. Tak način spominov, ko gre za intervju ali pogovor, je postal eden načinov podajanja spominov. Razlogi za to so različni, bistveno pa je, da spomini nastanejo oziroma ostanejo. Poleg resnično osebnih spominov, ki jih napišejo avtorji sami, pa so spomini tudi v obliki pogovora ali intervjuja, ko spraševalec vodi izpraševanca skozi pogovor in posreduje njegove odgovore na zastavljena vprašanja. Takšen način spominov pa kaže nemalokrat bolj značaj oziroma namen, ki ga ima s tem izpraševalec, ki vodi pogovor in mu daje usmeritev. Ta način spominov se je uveljavil pri nas v zadnjem času, npr. ko je generala Ivana Dolničarja spraševal novinar Jak Koprivc in je general razkril marsikaj o življenju in delovanju jugoslovanske vojske in njenega vodstva. (Generalov let : spomini generala Ivana Dolničarja, Ljubljana: Modrijan, 2006). Takšen način spominov so tudi spomini Janeza Stanovnika (Viharno stoletje : pogovori z Janezom Stanovnikom, Jelka Žmuc-Kušar, Ljubljana: Ustanova Franc Rozman - Stane, 2013). Je pa tovrstnega načina spominov še več.
Spomini se uvrščajo načeloma v zvrst dokumentarne literature. Niso literatura, literarno delo, niti niso pravi dokument. Spomini in dnevniki sodijo v zvrst književnosti, v t. i. spominsko književnost. Ta pa je zato tudi pomemben vir za zgodovinopisje. Gre dejansko za avtobiografske zgodovinske vire. Spomini so dokument časa, ki ga dokumentirajo skozi oči tistega, ki se spominja svojega življenja ali določene dejavnosti ali pa dogodkov, v katerih je sodeloval. Winston Churchill je za svoje spomine o drugi svetovni vojni sicer dobil Nobelovo nagrado za literaturo (1953), vendar tega svojega obsežnega dela ni štel za zgodovinopisje, ampak za prispevek k zgodovini, ki utegne biti koristen za prihodnost, kot je zapisal v predgovoru k svojim spominom (ki vključujejo njegove poglede in ocene) na drugo svetovno vojno.
Med spominskimi deli, ki se uvrščajo v t. i. dokumentarno literaturo, prevladujejo spomini politikov. Število znanih slovenskih političnih osebnosti, ki so napisale spomine, je precejšnje. To velja za preteklost, saj so prvi spomini slovenskih politikov že iz 19. stoletja, kot tudi za sedanjost. V svojih političnih spominih se tako slovenski politiki bolj spominjajo medsebojnih političnih in osebnih odnosov v strankarskem življenju in predstavljajo ter utemeljujejo svoje politične poglede in dejanja. Njihovi spomini kažejo na odnose v politiki in med politiki. Za zgodovino in za zgodovinopisje, ki dejansko oblikuje zgodovino, je to vsekakor dobrodošlo. Spomini in dnevniki tistih, ki so bili v položaju, da so lahko odločali in so predstavljali oblast, državno ali strankarsko, so pri bralcih zelo cenjeni, saj jim odkrivajo zakulisje, podrobnosti in tudi ‘pikanterije’ ter dajejo tako sodbi o zgodovinskem dogajanju osebno noto. To velja tudi za spomine Jožeta Florjančiča, ki je v njih (te je v intervjuju ali pogovoru zaupal Tomažu Kšeli) razkril »skrivnosti države« (parafraza po Dimitriju Ruplu), tj. jugoslovanske in tudi slovenske države v času, ko se je ta začela bližati svojemu koncu.
Bistvo spominov je, da so izraz osebnega pogleda avtorja na dogajanje, v katerem je kot aktivni dejavnik deloval ali sodeloval. Spomini so nekakšen spomenik, ki si ga avtor za svoja pretekla dejanja postavlja sam. So izraz njegovega pogleda na sebe, svojo vlogo in na razumevanje svojega sveta in svojega delovanja. Skozi spomine je, večkrat celo bolj kot avtorja samega v njegovem osebnem in intimnem svetu, mogoče spoznati tudi tiste, ki jih je avtor pri svojem delovanju srečeval, z njimi sodeloval ali so mu bili nasprotniki. Spomini namreč prinašajo orise, portrete in ocene zgodovinskih osebnosti, sodobnikov pisca. To velja v dobršni meri tudi za Florjančičeve spomine.
Spomini so običajno pisani v prvi osebi ednine in imajo jasno avtobiografsko usmeritev. Namen pisanja spominov, zlasti tistih, ki jih pišejo politiki, je predstaviti svojo resnico. Janez Drnovšek je tako naslovil svoje spomine na čas, ko je deloval kot član predsedstva SFRJ, Moja resnica (Moja resnica : Jugoslavija 1989 – Slovenija 1991, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996). Vsak pisec spominov razkriva svojo resnico in jo predstavlja in ponuja kot pravo, najraje tudi kot edino. Resnica pisca spominov pa je lahko drugačna od do tedaj že védenega oziroma podira že ustaljeno sodbo o nečem, kar se je zgodilo in pri čemer je imel avtor spominov aktivno ali pa le pasivno vlogo, je bil udeleženec ali priča. V spominski pripovedi Jožeta Florjančiča tega ni pretirano veliko.
Spomini – del splošne resnice, pa tudi past subjektivne resnice
V vsakih spominih je del splošne resnice (ne le resnice avtorja), kolikšen pa je ta del, pa je treba ugotoviti. Pri političnih spominih je to mogoče na osnovi dokumentov ali pa tudi s primerjanjem s spomini drugih avtorjev, ki se spominjajo istega dogodka ali dogajanja. Florjančičevo spominsko pripoved je vsekakor glede dejstev, ki jih navaja, mogoče preveriti (resda s težavnim delom, kajti gradiva jugoslovanskih vlad, pa tudi slovenskih, je v arhivih resnično veliko) in dokumentirati.
Spomini pa vsebujejo »past« subjektivne resnice, takšne, ki velja le za osebo, ki spomine podaja, in se lahko ne sklada z resnico drugih ali neko splošno priznano resnico oziroma znanimi in priznanimi dejstvi. Subjektivizem pisca spominov je ena od pasti, ki se je je potrebno ob branju (ali zgodovinopisni uporabi) spominov kot zgodovinskega vira zavedati. Glede objektivnosti spominov je zato velika nevarnost subjektivnost pisca (ali pripovedovalca). Spomini so namreč izraz subjektivnega pogleda avtorja na sebe v prostoru in času, kar vodi v pristranskost glede orisovanja sebe in svojega delovanja in v osebnostni pristop z olepševanjem sebe, mnogokrat z nekritičnim prikazovanjem sebe kot »centra sveta«. Florjančiču se je tej »pasti« pri spominih politikov v dobršni meri uspelo izogniti.
Spomini Jožeta Florjančiča, v katerih orisuje svoje delovanje kot ministra v slovenskih vladah, predvsem pa v jugoslovanski vladi, ki naj bi rešila jugoslovansko državo pred ne le gospodarskim, ampak splošnim zlomom – kar ji ni uspelo, čeprav je bila to zadnja možnost –, so kot vsi spomini, ki razkrivajo preteklost skozi sicer osebne poglede, dobrodošli. To velja tako za zgodovinopisje, ki se bo moralo ne glede na sedanji odnos do jugoslovanske države in njene zgodovine »spopasti« tudi z začetkom osemdesetih let 20. stoletja, časom, v katerem so se izostrili bistveni razlogi in pogoji za konec jugoslovanske države in s tem tudi za nastanek samostojne slovenske države, kot za vse, ki jih pritegujejo »skrivnosti države« oziroma politike. To pa je tudi namen spominov, zlasti spominov politikov, med katere se uvrščajo tudi spomini Jožeta Florjančiča.
