O MENTORSTVU V POEZIJI

Moram začeti z anekdoto. Srečal sem kolega pesnika in ta mi je rekel:

»Se mi mudi domov, en pesnik, ki sem mu mentor, mi pride belit stanovanje!«

Vprašal sem se, zakaj mi je to rekel. Najbrž zato, da bi videl, kako dober mentor je. Čez čas sem ugotovil, da so prihajajoči pesniki zanj koristni tudi širše, da to ni bila anekdota, enkratni vzgib, ampak oguljen obrazec – če je potreboval kuhinjo ali je hotel samo namočiti svoje spolovilo ali karkoli drugega. Kot bi rekel Hašek: Ljudje so različno.

Na začetku 90. let so v Domu ustvarjalnosti mladih pripravljali literarno delavnico s Tomažem Brenkom. Za prijavo je napisal neko besedilo, ki sem ga potem moral spraviti v računalniško obliko, zato sem si ga tudi zapomnil. Napisal je nekaj takšnega: »Pungartnik izvaja klasične delavnice, moja pa bo projektna.« Razumel sem, da tako mora biti, nihče mu ne bi dal denarja za »klasično« delavnico, kot je Pungartnikova, ker je to pomenilo brez vsakih stroškov. Nekaj kasneje sem ga vprašal, kaj delajo na delavnicah pri njem, pa mi je rekel:

»Ma ja, iste pizdarije kot pri tebi, malo beremo in malo popravljamo.«

Tako sem postal klasik. Mentor klasik.

Mentorja sem našel v Odiseji. Predlagam vsakomur, da poskusi najti v konstelaciji Odisej – Penelopa – Telemah – Atena – Mentor razlago mentorske funkcije. Bilo bi preenostavno, da bi vam to dal v kapsuli. In to je tudi bistvo mentorstva, da namreč potisne z drobnimi namigi začetniškega avtorja tja, kamor bi sicer prišel, če bi bil radoveden, odprt, a pozneje. Morda tudi ne pride, zelo verjetno, a mentorstvo je to.

Mentor se srečuje z neobdelanim materialom. Skoraj divjim. Zdi se mi, naj bi bil njegov cilj spoznati in oceniti avtorja in njegov psihološki profil in ga ne poskušati spreminjati. Kajpak – vsi imamo radi nevprašljive učence, a kaj ko poezija s tem nima veliko skupnega. Z avtorji se mentor zaplete v odnos, ki ni nikoli profesionalen (tudi če je za to plačan) in ga ne moremo sankcionirati, če se avtor ne drži vaših priporočil ali zahtev.

Nekateri poslušajo, drugi ne, nekateri se strinjajo, drugi se ne strinjajo, glasno ali tiho. Lepo je, če imajo utemeljena stališča, ki izhajajo iz branja. Lepo je, če berejo, če se učijo. Veliko se jih zateče v varno hišo literature (poezije) za nekaj časa, za predah, in takrat mora biti vse po njihovo.Tudi poslušati jim ni treba nikogar. So vendar pesniki! In ko jih varna hiša literature ne zadovoljuje več, na vse pozabijo.

Mentorstvo se ne nanaša samo na delo z besedili, ampak zajema veliko širše delovanje. Njegova pripravljenost, kako daleč se spusti v delu, je odvisna tudi od udeležencev. Je recimo organizacija skupine, podpora pri njeni samostojnosti, učenje vloge avtorja, zagotavljanje javnemu uveljavljanju, blaženje konfliktov, ki nujno nastajajo tako v skupini kakor v odnosih z okoljem. Ena od vlog je tudi delo z besedili, če je potrebno ali če so ščitenci že primerni za to. Imel sem skupino, ki je z vehemenco in tudi z mladoletniško zahrbtnostjo ogrozila svoj obstoj s provokacijo s kljukastimi križi. Nekaj je bilo objestnosti, nekaj tega, da so v meni videli avtoritarnega rezervnega očeta, nekaj pa je bilo tudi podpihovanja s strani policije. Lahko bi se jim v tistem trenutku odpovedal, da so me zavedli, se obrnil zoper nje. Literatov se v adolescenci drži nezrelost. Ne znajo ločevati med osebnimi, iz nevzgoje izhajajočimi nagibi, in odgovornostjo, ki jo imajo do mentorja.

Da, mentor mora računati tudi na to – da bodo njegovi ščitenci zahrbtni, neodogovorni, nelojalni, narcisistični, izsiljivi, ker je to pogosta sestavina literatove osebnosti. Njihova lastnost je lahko tudi emocionalna in spolna nezrelost, histeričnost, tudi čisto navadna pokvarjenost, ko uveljavljajo svoje literarne impulze. Iz njih šele nastajajo ljudje, do takrat pa so lahko tudi navadne nedozorele beštije.

Ne skrivam, da ne zaupam preveč takim, ki mislijo, da pišejo dobro, naj so na začetku ali v visoki karieri. To so ponavadi ljudje, ki jih v pisateljski poklic ni pripeljala predanost literaturi, ampak so se hoteli predvsem uveljaviti.

Pisanje je nekaj, kar zahteva veliko več kot samozavest. A nekdo se razvije sam in mu je morda misel na mentorja odveč. Postati pesnik je neke vrste iznajdba, samo-odkritje, ki ne pride kar tako. Skozi otroštvo in odraščanje nam stojijo ob poti številni ljudje, ki v naše življenje vnašajo novosti in vrednosti z zgledom ali z dajanjem: duhovniki, učitelji, prijatelji in želeli-bi-da-so-naši-prijatelji, umetniki, različne socialne službe, društva, predstojniki … Pesniki nastajajo skozi interakcijo, včasih nehote, včasih zaradi prisile. Nastajajo kot distanca do podrejanja, ukazovanja. Kdo pravi, da moramo profesorjem verjeti vse – jaz jim glede književnosti nisem verjel četrtino, razen čisto golih podatkov. V literaturi in posebej v poeziji sem videl nekaj svojega, kar ni skladno s šolsko doktrino. Saj tisto, kar so mi dopovedovali, ni fizika. Saj literarna veda ni znanost, neka površna in samovolja veda je, ki ji takoj najdemo proti-vedo.

Za razvoj pesnika je morda najbolj primerno nenasilno okolje, ki spodbuja k nekonformizmu, k neomejenemu branju, pomembne so odprte ustanove, kjer ni podrejanja. Obstaja ob svetu prisile, včasih je zaprto le v njegovo sobo in le v miselnem svetu. Vedno je tam nekdo, s katerim se da pogovarjati, ki ga lahko kdorkoli karkoli vpraša, tudi za zelo osnovne stvari. Tam je tudi prostora za mentorje, tudi če nimajo v njem take formalne vloge. In na drugi strani – vsa avtoritarna okolja, te avstroogrske šole, spodbujajo beg, kar dostikrat poezija je, vase in v fiktivne prostore. Slovenija na žalost je takšna, polna provincializmov in malih despotov, ki vbijajo v glavo s palico. Slabši ko je pedagog, večji teror zganja. Hoče slišati samo tisto, kar je rekel on, z istimi besedami. Ne le v osnovni in srednji šoli, glavno pride šele na fakulteti.

Popravljanje. Koliko pesnikov zna popravljati, revidirati svoja besedila, sploh tistih povsem na začetku? Kako se naučijo? Koliko jih zna analizirati? Koliko jih ima uredniške izkušnje? Koliko se jih zna pogovarjati o svojih besedilih? Če vzamem nalivno pero in prečrtam nepotrebno, če mu predstavim pomanjkljivosti in izgubljene priložnosti, če mu povem, kaj je v pesmi dobrega (in prvo pravilo mentorja je, da vedno najde nekaj dobrega), počnem tisto, kar prihajajočemu pesniku razruši predstavo o sankrosanktnem avtorstvu besedila, o katerem čivkajo samo še provincialni učitelji. Seveda je laže reči: »To je zanič, prinesite kaj boljšega!« ali »Raje pojdite na sprehod ali pospravljajte, kakor da pišete pesmi.« Pravilo mentorja je tudi: Če ste že dobili človeka, ki se je pripravljen pogovarjati o svojih pesmih, ga poskušajte v poezijo tudi spraviti.

V literaturi sem že dosti dolgo, še od časov, ko so mentorji imeli »literarne krožke« po šolah ali kje drugje. Dve ali tri leta sem tudi jaz hodil v tak krožek, zunaj šole. Sestajali smo se v posebni sobi neke gostilne in vodil ga je nekdo, ki ni pripadal moji šoli. Njegova dobra stran je bil pogovor, slaba pa, da ni spodbujal k branju literature in da je vkalupljal. In vendar je pripeljal do prvih objav in nas je člane krožka vpeljal v javno nastopanje. V času študija tega ni bilo in mislim, da nismo niti potrebovali - vsak je bil odgovoren za sebe.

Pozneje sem v to padel. Delavnica se je oblikovala spontano in šele čez kakšno desetletje so se pojavile drugod. Nisem videl veliko delavnic drugih, ker sem opazil, da so postali tisti, ki so jih vodili, negotovi, ko so me zagledali tam. Najbrž so mislili, da hočem kakšno stvar od njih ukrasti ali da se pojavljam kot kakšna avtoriteta. So pa drugi prihajali k meni, čez nekaj časa odšli z gradivi in odprli svoje delavnice.

Iz tega izhaja še eno pravilo mentorja: Kar znate, dajte, nikar si tega ne prisvajajte. Bolje je, da drugi vedo za vaše mentorske skrivnosti, ker jih bodo uporabili sami in bo verjetno njihova delavnica zato boljša. Videl sem, velikokrat, da so povabili za mentorja v delavnice ljudi, ki iz najrazličnejših razlogov za to niso bili zreli: preveč so bili zagledani vase, s tem so hoteli nekaj zaslužiti, zaneseni so bili s svojim uspehom in so sklepali, da so vzorec za druge. Uspešni avtorji so sami zase argument in veliko nastajajočih pesnikov sklepa: Če prepričam njih, preskočim leta bojevanja za veljavo. Če se postavi zame uspešen avtor, menda ja veljam. Ja, veljate, ko hodite z večinskim tokom.

Mentor ni kritik, četudi vsi pričakujejo, da bo podal – morebiti prvo – kritiko pesmi. Kritika je javno vrednotenje končnih besedil, ne sodeluje v fazi, ko je vse še potencialno. A mentor tudi ni glasnik, kot ga poznamo iz spremnih besed k pesniškim zbirkam, ko je potrebno avtorja afirmirati. Mentor veliko dela opravi zasebno, na štiri oči ali pa v skupini (kar je običajno) z delavnico ali krožkom. Je pa zato lahko ostrejši od kritika z edinim razlogom, namreč da ga veže avtorjevo prihodnje pisanje. Če ga ne spravite na njegovo lastno pot, ki je prisotna v njem, niste opravili svoje naloge.

Sem mentor (no - bil sem), ki se naslanja samo na branje predloženih besedil. Nisem učitelj kreativnega pisanja, kar sicer človek postane nehote, ko je pred skupino avtorjev. Učitelj kreativnega pisanja je bolj vaditelj.Res sem spodbudil marsikoga, da je začel pisati, a nočem biti guru. Ni ene same mentorske metode, tudi pri enem mentorju ne. Veliko je odvisno od učenca. A delo sloni na skrbnem branju predloženega besedila (pesmi ali karkoli drugega). S časom se naberejo analitična orodja, ki pomagajo prepoznati vrednost besedila, tako da ne gre samo za občutek ali osebni okus. (To obravnavam v poglavjih o elementih literarnega besedila in o možnostih njegovega urejevanja.) A kako pomembno je branje besedil, sem se prepričal takrat, ko sem ob prevzemu urejevanja Dialogov našel v uredniških prostorih za meter neodprtih kuvert, ki so jih poslali predvsem mlajši, prihajajoči avtorji. Domišljavi uredniki (ki jih imenujem »mariborski sivčki«) so pogledali, kdo je poslal in z vihanjem nosu odložili na kup. Iz njega sem jih objavil triintrideset, za katere so me souredniki, ki so samo čakali, da se z zatiranjem dvignejo v nebesa, napadali in zmerjali, češ da sem izničil vse literarne kriterije. A iz izbranih se jih je kar nekaj kasneje lepo uveljavilo. Mentor namreč prostor odpira. Je vedno nasprotnik zaprtih skupin, kot so povečini naše literarne revije.

Držal sem se še nekaj naslednjih pravil mentorstva:

Delaj to tako, da te ne kupujejo.

Bodi mentor iz veselja in ne zaradi zaslužka.

Ne počni tega iz dobrote ampak iz ljubezni do poezije.

Nisi rezervni oče.

Bodi požrtvovalen.

Beri več kot tvoji učenci, vsaj poskusi.

Imej boljšo knjižnico kot tvoji učenci in tvoji nasprotniki.

Sledi delu svojih učencev.

Ne tekmuj z njimi. Tudi oni ne tekmujejo s tabo, ampak te uporabljajo.

Tvoja osebna izkušnja s pisanjem jih morda zanima, a ne preveč.

Kako se konča mentorstvo? S sporom. Kolegov si z mentorstvom ne pridobiš.

Vedno se veseli, če se kdo od izgubljenih učencev vrne. A tega si ne žêli preveč.

Ne sprejemaj njihove sovražnosti osebno. Ko se pojavi, si samo stari kozel, ki ga hočejo spraviti s svoje poti v uspeh.

Najboljši učenci so tisti, ki ne vedo, zakaj pišejo.

Predvidi trenutek, ko za ambicioznega začetnika postaneš sovražnik. Bodi za korak pred njim.

Ne pričakuj, da bodo učenci brali tvoja besedila. Bojijo se, da bi se iz njih kaj nalezli. Vse, kar jih v njih privlači, bodo zanikali. Bodo pa prepisovali. Tudi od tebe.

Ne boj se koga vreči iz delavnice.

Poskusi biti kolegialen. Med pesniki je kolegialnost nadvse redka in je ne marajo preveč, a je vseeno dragocena. S tem si drugačen od večine.

Piši drugače kot oni.

Pusti, da je kdo uspešnejši od tebe. Tega mu nisi dal ti, to je njegov dosežek.

Ne pričakuj od svojega mentorstva kakšnega koli priznanja. Sam si rinil vanj.

Vsakdo, komur si bil mentor, zelo dobro ve, kaj je dobil od tebe, a to skriva.

Z vsakomer ravnaj kot s pomembnim učencem, a ne tako, da se mu prilizuješ.

Ne oklepaj se zamer.

Ne bodi ponosen, če te kdo omeni kot svojega mentorja. Ceni, da si bil.

Poskusi biti nekdo, ki ga učenci ne bodo srečali zlepa. Zaradi sebe, ne zaradi njih.

Drugi mentorji učijo drugače.

Preberi vse, kar ti prinesejo, tudi če je napisano za odpadli podplat.

Pomagaj, dokler lahko in dokler je zaželeno.

Ogibaj se literarnih mudžahedinov (pojasnilo glej pozneje), ki zanetijo versko vojno.

Ko hočeš imeti svoj mir, zakoplji telefon tri klaftre pod zemljo in vrzi elektronsko pošto skozi okno. Njihov dan je petek, njihova ura po petnajsti.

Če si iskal mir, ga z mentorstvom ne boš našel.

Enkrat končaj. To pa tako, da vsakomur poveš naravnost vse.

Zapomni si anekdote.

In eno od pravil, ki ga moram podčrtati:

Nikomur nikoli ne reci, da je genialec. Srečeval sem mentorje, ki so to napravili zlahka, samo da bi se otresli samozagledanega avtorja. Morebiti resnično iz fascinacije. Morebiti iz zavisti. Kaj s tem storite? Morda je res dober, kot je bil Rimbaud, a iz njega bo postal ekscentrik in psihopat. Srečeval sem ljudi, ki so bili žrtve takšne čezmerne, lažno-mesijanske sodbe. Z njimi se je (kot nekakšno prekletstvo) zgodilo nekaj, kar je trajna psihična poškodba. Podobno se zgodi ljudem, ki zvejo za svoj (visoki) IQ. Zadnji genialec med pesmiki je umrl s Friedrichom Hölderlinom. Za vse, ki so prišli za njim, velja, da je genij romantična izmišljotina, ki se je napajala pretežno iz nacionalističnaga besnila.

Verjetno je takih pravil še več. Med seboj se nekatera tudi tepejo, a pomembno je, da je mentorsko delo uspešno.

Neka češka (praška) pesem pravi tako: »Ljudje moji, jaz imam rad pivo. Za pivo bi dal vse … Samo enkrat v življenju sem zbolel in sem moral k zdravniku. Ta mi je predpisal, da smem popiti le eno pivo na dan. Jaz pa sem ga pogruntal in sem k dvanajstim zdravnikom šel. Vsak mi je predpisal samo eno pivo, in tako sem jih svojih dvanajst imel …« (Lidičky já mám rád pivo)

Pri mentorstvu je velikokrat tako – če rečem, da nekaj ni prav, grejo ljudje k drugemu in ta mu reče, da je to prav in da sem znan kot slab mentor in da sploh ne vidim, kaj dobra poezija je. Med mentorji so približno enaki odnosi kot med pesniki.Tudi to je morda pot do boljšega pesnjenja. Včasih so se oglasili avtorji, ki so želeli samo eno – da jim povem, če je to, kar pišejo, prav. Postali so živčni, če so morali poslušati kaj iz literarne teorije, o drugih pesnikih in o vsem, kar dela pisanje poezije zanimivo. Rekli so: Ne potrebujem tega. Hočem le vedeti, če je to moje pisanje prava poezija. In so burno odšli.

Zgodilo se mi je, da je objavila članica literarne delavnice za starejše knjigo in kot mentor sem ji napisal odkrito, usmerjujočo, dobrohotno kritiko. niti ene negativne sodbe. Objavil. Ko sva se znova srečala, mi je rekla:

»Vi me morate iz srca sovražiti, da ste mi napisali tako svinjsko oceno.«

Sovražiti? Ne, naučil sem se ne sovražiti, a nisem se naučil v vseh teh dolgih letih, da se moram na daleč ogibati ljudem, ki v samozagledanosti ne poznajo kritike. V svoji veličini, ki je zgrajena na močvirnatih tleh hvaljenja in medsebojnega trepljanja, trosijo okrog sebe in za seboj strup. Hemingway je imel zanje naslednji stavek: »Vtaknite si to v r …«

* * *

V poeziji ni pravil, ni prepovedi, vse je dovoljeno. To je prvi, razveseljivi del poduka. Drugi, manj razveseljivi, govori o tem, da se tisto, kar se spodobi Jupitru, ne spodobi volom. Skoraj vsi smo na volovski strani. Vsaj nikogar ne poznam, ki ne bi bil.