Ob prašni cesti drug ob drugem leživa
obrcana, razklana,
pozabljena in siva,
s preteklostjo zaznamovana.;
pa tako sama se zdiva,
izmučena, nebogljena,
obrabljena, izrabljena,
tam ob prašni, samotni cesti
dva prijatelja – kamen in jaz
V NEMIRU NOČI
Prozorno padajo angeli z neba,
da v tišini noči zaplešejo
in proti jutru pričakajo dan
in zaveš se,
da sanje niso bile zaman.
Potuhnjeno se plazijo v dan nemir,
zmešnjava, misli, prezir,
zavlačujejo neznane strahove v znane,
potrebujejo vedno več hrane.
Krmarijo med mislimi,
polomljenih kril zajočejo,
veliko neprehojenih poti,
malo moči,
nič več hrepenenja,
ostajajo samo gola, opustošena življenja.
Zamahne z nemirno nogo korak,
negotovo. V zraku obstoji,
tako – kar na mestu in
ugotovi,
da so mu skrili cesto
SKORAJŠNJA POMLAD
Skorajšnja pomlad in že toliko svežega trnja
in že toliko ranjenih duš
in tako mnogo razcefranih sanj,
ki nemočne zrejo v daljave pričakovanj.
Skorajšnja pomlad,
pa že toliko zatajenih solza,
toliko neizjokane bolečine,
gneva in mlačnega obupa,
ki s slutnjo gomazečega strahu prihaja jutri.
Pa bi se naj ustavil čas,
čeprav nelep,
pa vendar lepši, kot prihajajoči jutri,
ki omejuje, obremenjuje in vleče za lase
in, ki boli,
boli tako zelo, da te več ni.
KO PADE KAMEN
Ko pade kamen na mehko zemljo,
jo poboža in pozdravi s svojo trdnostjo,
ji obljubi večno zvestobo
in zemlja mu je hvaležna,
ker ni več tako sama.
Pade misel v brezmejno prostranstvo misli,
ga obogati s smislom misli same
še se ne udejanji in odhiti proč,
v gluho, temno noč
in ni je več in ne bo je več nazaj.
