MEČEVANJE OGNJEV IN POSLEDIČNO - SREČEVANJE OGNJEV
Vrtnica ima v svoji sredini ogenj. Taka lepota je v njej. Taka strast do življenja, taka moč kljubovanja vsemu. Na površini svojega zaprtega cveta vsebuje koščke ledu, ki so šivi in puščajo ta cvet zaprt za zdaj, a v notranjosti plamti ogenj. Koščki ledu spolzijo s cveta, šivi popokajo in ognji v cvetu se razširijo na plano. Cvet se odpre. Ogenj lepote. Ogenj duha, ki se vonja. Ogenj pokončnosti, ki sega proti soncu. Ogenj k ognju. Koščki ledu pa spolzijo po steblu navzdol, zaobidejo trnje in se popeljejo po listih proti tlom, kjer se pri zemlji spremenijo v kapljico, ki bo nahranila to vrtnico. Da bo še naprej pokončna, da bodo še naprej divjali plameni v nji, čeprav je po videzu spokojna. Kje je torej meja med njenim mirom (na) zunaj in ognjem življenja v notranjosti? Odgovor je barva. Rdeča. Ki je ponoči črna in takoj zjutraj zbledela črna, morda obledela rdeča, torej siva. Siva, ki jo je razvodenil/razbistril nekoliko svit. In črna, ko so zgoščine zvezd in lune zbrane v njej.
DIFERENCA
»Differenca«, razlika, beseda s tem pomenom torej, taka z dvojnim »f«, ki samo še bolj na tak(šen) način poudari razliko med posameznostmi.*
Ravnina neba in ravnina zasnežene pokrajine se ne prilegata, ker je vmes – božja lestev. To je mavrica. To je gora. To je drevo osamelec.
NEPRAVILNOST SNEŽINKE POMENI NEPRAVI SNEG
V snegu je rdečina, kot da bi se razlezla kapljica krvi. In je lepota diamantov v nepravilnostih, umazanijah, ki so v njih. Ta kapljica je napaka v strukturi snega, to je napačna snežinka; snežinka z napako v sebi. To daje lepoto snegu, to daje karatnost kristalu, ki mu pravimo snežinka. V led ujet metulj z razpetimi krili; belina, ki je zaobjela metulja, ko premika svoja krila v ledu. Zato se blešči snežinka mavrično.
DVOJICA V PARU
Pustimo vrtnici, da se bo sama odprla svetu, nebu, soncu. Pustimo, da sama odstrani pajčevinaste koščke selotejpa, obliže, kapljice lepila, ki za sedaj še dovolijo, da je cvet vrtnice zaprt. Izdrli bomo iz ran trnje, bodice, in skozi njih napeljali nit(i), lahko je naš las, s katerim(i) bomo zašili rane. Na srcu. Tako se srce zapira, medtem ko se vrtnica odpira. Srce je spremenjena vrtnica. Je zaobjeta kri, ki se je strdila na zraku v podobi vrtnice. Kakšna je kri, njena kakovost, njena lastnost, vse to določa srce. Ki je tokrat bolnik, nebogljen(o), medtem ko je vrtnica še kako živa. In izid njegove volje do življenja - je ta vrtnica. Na koncu se ujameta v skupnem/na skupnem valu življenja: srce v notranjosti prsnega koša in vrtnica na zunanji strani, kot njegova kopija, kot njegova sled, kot njegov posnetek, pripeta na prsih kot znamenje praznika. Kot da slavimo življenje, z obema.
METULJ, UJET V KOCKO LEDU
Če prerežemo sneženo plast, vidimo, da ima v sebi nepravilnosti. Kakor da je govora o velikem diamantu, ki ima v sebi polno malih draguljev. Ena nepravilnost je ledeno srce, ki iz sebe izriva polno malih snežink, in jih na drugi strani sebe zopet sprejema. Tako snežinke na majhnih platojih krožijo med seboj. Kakor da je govora o premnogih telesih, ki imajo v sebi ledena srca, ki poganjajo ledeni lesket. Veliko sneženih mož leži v neki zasneženi površini in se držijo za roke, njihova ledena srca pa jih zaznamujejo/določujejo. Tako je v neki, na videz, na prvi pogled, neodzivni površini veliko življenja. Srca, ki poganjajo belo kri, ki je mavrica, ujeta v snegu.
VRTNICA, KI NI BILA ŠE PODARJENA, ZAKOLIČI PROSTRANSTVA
Mladenič, rada bi ti podarila vrtnico. Kot da je ta simbol, dvojni: razdalje in bližine. Trnje je za razdaljo in lepota cveta je za bližino. Dovolim si bližino z nagovarjanjem – pravim ti Ti, čeprav bi se morala najbrž vikati. Blizu sva si po kraju bivanja, toda razdalje so med nama. Po dejanjih, ki jih morava uresničiti. Toda po mislih? Morda sva si daleč, kot da je ogromno jezero med nama in midva stojiva vsak na svoji strani jezera. Voda je bistra, čista, toda ledeno mrzla. Zato samo gledava. Predel reke, ki je to jezero, ki nosi v sebi marsikaj, tudi lepega, toda nobeden od naju ne zakorači v jezero, ga ne preplava, ker je jesen, začetek zime. Če bi jezero zaledenelo, ne bi šla po njem drug do drugega, ker je led (pre)tanek. Morda je ravno dovolj debel, toda strah je, bojazen, da vsebujeva besede, drug do drugega, ki bi povzročile, da bi se na usodnem mestu led preklal in bi bilo po-tonjenje. V morje, tokrat jezero, nepravih besed. Toda bližina ostaja. Volja do bližin(e), osebe ali besed, ki naj bi si jih izrekla. Morda bo kdaj prilika; za sedaj samo zreva drug v drugega, vsak na svoji strani jezera, ki je že prešel v reko. Kmalu bo ocean, toliko časa že veva drug za drugega, toda besede bi lahko napolnile morje, roke bi se lahko podaljšale preko jezera – za/v stik. Toliko bi jih namreč bilo, ko bi spregovorila drug z drugim, o sebi, o drugem. Bilo bi predvsem veliko vprašanj in nato odgovorov, ki bi bili čisto drugi, ki se ne bi skladali s postavljenim vprašanjem. Ker takšna je dandanes komunikacija. Kratko, hitro, nepravilno. Toda vrtnica govori o razdaljah in bližini. Vrtnico bi ti podarila. To še vedno pomeni, da bom prešla vse razdalje, tudi preplavala morje nepravih besed, da si bom na koncu izdrla trn iz srca, ki je (i)z vrtnice, posvečene tebi. Bližina, ki je/bo sledila razdaljam. Ker razdalje morajo biti, da se potem lahko približaš. Kot da davek mora biti plačan; kot je treba plačati ceno, če hočeš imeti vrtnico. Ki nazadnje še tvoja ni. Toda domače so rane in str(n)jena kri. Brodenje po nji je boleče. Toda na koncu obstaja obliž za rane, ki jih zada trn vrtnice. Obliž, ki je tako nujen, kot je lepota cveta. Vrtnice. Ki bo približal strani jezera, ki bo za komunikacijo med obema. Srcema.
KAJ POMENIJO DOBRE SANJE ZA ŽIVLJENJE
Sanje. Ona stoji zvečer pred blokom in gleda od spodaj v najvišje nadstropje, kjer živi s staršema. Gleda v okno spalnice staršev, kjer je še luč in čaka, da bo ta ugasnila, da se bo lahko pre(-i)tihotapila domov, če ji bo to sploh uspelo. Toda pod oknom staršev je neko drugo okno, kjer živijo neznani sosedje. Nikoli jih ni na spregled, le izza njihovih vrat se porajajo negotovi šumi. In sedaj vidi tako od spodaj v njihovo okno in izza njega se kaže, da v njihovi sobi raste rastlina, ki je bogata po listih in po cvetovih. Ta rastlina raste kar pred očmi in je prerastla iz nedolžne rastline v mogočen grm, ki zaseda že ves prostor sobe. Listi so olivno zeleni in se svetlikajo, čeprav v sobi ni prižgana luč. Cvetovi so temno rdeči in se podajo olivno zeleni listov. Zgleda, kot da se cela rastlina vrti in v svoji osi vrtenja kopiči liste in cvetove. Kot da je ta rastlina bogato obrodila. Še najbolj je podobna grmičju hibiskusa. Ona bi to dejstvo (sanj) lahko vzela kot dobro novico se – to so dobre sanje in pomenijo, da se bo brez težav(e) pretihotapila v stanovanje, tako da naj njeni starši ne bi vedeli, kdaj je zares prišla zvečer domov.
POGLED KOT PRODUKT PAJKA
Oči. Kot da v njih domuje pajek, ki napleta mrežo tako, da do kamor seže pogled, je mreža, je pajčevina. Sulice žarkov, ki izidejo iz očesa in poti žarkov, ki pridejo v oko, napletajo med seboj pajčevinaste povezave. Pajek se sprehodi po njih in to omogoča pogled. Vse njegove širjave in globine. In trajnost.
ZAMRZNJENI TRENUTEK NA STENI
Na steni v dnevni sobi visi slika, gobelin. V trenutek je ujeto rumeno žarenje klasa žita, svetlikanje belih cvetnih listov velike marjetice, ognjenost rdečega maka, moder lesket plavice in drget trav, ki vsi rastejo na obronkih njiv. Ta trenutek valovanja v vetru je ujet v tem gobelinu. To je zaznala tudi babica in zazna vsakič, ko se njen pogled upre v to sliko, ko se usede na fotelj naproti in s pogledom skuša zajeti trepet časa izpred toliko let, ki jih njej ta gobelin ponazori. Trepet nekdanjega časa, ki se meri s sedanjimi koraki. Babico ta pogled vedno zapelje v mladost in ji pove, da vendarle ni zgrešila življenja, če primerja čas takrat in danes, ko je bilo vnukinji dano, da se je naučila izdelovati gobeline. Tako je babici podarjena mladost, znova, čeprav sedaj v starosti, mladost, ki se je je takrat, ko jo je (za)živela, ni zavedala. Sedaj se je (je) s pomočjo tega gobelina. Gobelin: ustavljeni (po)letni čas, zamrznjeni trenutek v ognju sedanjosti.
INVALID BREZ OPORNE PALICE
Drevo, lahko bi mu tudi rekli osamelec. V svoji rasti se vse bolj približuje tlom, zemlji. Kot da bi se vse reke, ki so se pretočile skozenj, skozi njegovo deblo, s kapljicami/po kapljicah dežja, hotele združiti z rekami, ki teko po tleh. Kot da bi nekdo zelo močan, tudi oblastno, kakor da brcnil v to deblo in ga naredil ranljivega, tako da se je pričelo upogibati in se vse bolj nagiba(ti) proti/k tlom. Kot da bi božja noga brcnila v najbolj občutljivo točko tega debla in bi bilo to usodno za njegovo nadaljnjo rast. Kaj se bo zgodilo s tem drevesom v prihodnosti? Dotaknil se bo tal, se razporedil/vzporejal po rasti z zemljo, se bo zakopal/vkopal vanjo, in na koncu bo ostal od drevesa samo še posamezni listič, ki bo pokončen stal iz zemlje. Sprva zelen; toda nazadnje bo tudi on porjavel, se zgrbančil in sprhnel v prah in tako od drevesa ne bo ostalo nič. Toda v tleh se bodo naredile razpokanine, ko bo vejevje podzemnega drevesa pričelo vleči od neke svoje notranje energije, od nekega svojega notranjega srca, narazen okolje, ki je okoli njega. Drevo v zemlji, drevo v tleh, stanje kot pri/po potresu. Sile drevesa so se usmerile pod zemljo. Tudi cvetov, tudi plodov. Toda njihov izid je, ali bo, čutiti tudi nad. Čeprav potem, po vsem.
KONCERT DREVES
Jesen na avtobusni postaji. Od vseh govoric, ki se srečajo tamkaj, je najglasnejša v duhovnem smislu govorica šumljanja ostarelih jesenskih listov v krošnjah redkih dreves, ki so še tam(kaj) v mestu. Ta govorica se dotakne posebno; kot je to lahna glasba po končanem napornem delavniku, ki spregovori o tem, da se je vredno truditi, čeprav včasih za (skoraj) nič. Nič vsakdana spremeniti v nekaj koristnega, čeprav ni poplačano v denarju, vsaj zadosti ne, toda je rast. Z delom, da se s to pesmijo tudi utrujenih dreves oveš/zaveš, da delaš nekaj dobrega zase in posledično v celotni verigi za ves svet, ko si utrujen po službi deležen te pesmi in ti daje ta potrditev, da bo naslednji dan, ki prihaja, še bolj utrujajoč po delu, toda zavest, ko boš stal po koncu dela na tej avtobusni postaji in poslušal jesensko pesem teh dreves, bo samo večja. Da si naredil nekaj dobrega in da si nečesa dobrega kot v povračilo deležen. Tiho šumljanje, ki te navdaja z upanjem, da bo nekoč bolje, samo truditi se je treba. Pa bo poplačano, pa bo ovrednoteno ustrezno. Tiha pesem, ki pravi, da je treba dati času čas. Čeprav utrujenih dreves, redkih pričevalcev tega rahlo neznanega časa, ki ga nekako ne znamo določiti; tistih dreves, ki so še (pre)ostala.
(KA)KO JE MAČKA ZVEDAVO NAŠLA PRSTAN
Prstan je na roki, na prstu, kar je podobno, kot da bi se mačka, ki je ustrezno majhna, ovila okoli prsta, kot da bi zvita v krog iskala svoj rep in bi tako gibajoča se v krogu zasedla okroglino okoli prsta. Pri tem je treba poudariti, da sta posebej izražena v okrasnem kamnu, ki je njena glava, njena uhlja, s katerima striže v smeri glasov, da se ne bi izgubila na prstu, na roki; da bi ujela naposled svoj rep. Posebej sta izraženi njeni očesi, ki se različno svetita: v temi, da kažeta pot sanjam. Podnevi: da se mačka v prstanu lahko hrani z zrnci prahu, snežink, da se napoji, ali pa s kapljicami dežja, ko roki lastnice tega prstana brodita po redih dežja ali snega. Lesket tega prstana je poseben; oči iz snežink, uhlji iz kapelj, rep iz prahu.
