Marjan Pungartnik, ZA ZVEZDNO MIZO, (KD Mariborska literarna družba; Maribor, 2020
Marjan Pungartnik, rojen leta 1948, pesnik, prozaist, urednik, predvsem pa poznan dolgoletni mentor mladim in starejšim ustvarjalcem, od katerih je kar nekaj njih našlo svoj prostor v literarnem vesolju.
Svojo najnovejšo pesniško zbirko ZA ZVEZDNO MIZO je zasnoval v štirih ciklih: ZA ZVEZNO MIZO; PRAŠKE PESMI; BITI; BALADESKE. Cikli niso kronološki zapisi, ampak označujejo tematsko zbrane pomembnosti iz avtorjevega življenja.
Prvi cikel, ZA ZVEZDNO MIZO, slikovito opisuje pesnikov odnos s preteklostjo, mladostjo, s spominom na mater, očeta, na opravila, na žito, žetev, opisuje odnos do lune, ki je, lahko rečemo, že začetek vesolja, gledano iz zornega kota naslova te zbirke. Avtor uporabi mnoge arhaične izraze in s tem pesmim doda noto izvirnosti (ostrivnik; koso kleplati …).
Domiselna je podoba z besedo »tristo« v pesmi ŠKRŽATOVA BUDNICA, ki učinkovito ponazori zvok škržatovega oglašanja in hkrati poveže njegov dolgotrajen razvoj v odrasel osebek, ko se more oglašati, z brezkončnostjo krogov rojstev in smrti.
V tem ciklu posebej izstopa pesem ZASPI, HODEC, ki razkriva pogled modreca in se dotika misli o smislu. In času, ki vse spira v vseenost. Pesem, ki bi lahko bila kjerkoli v tej zbirki, ali kakšni drugi knjigi, ne nujno pesniški.
Cikel PRAŠKE PESMI se v zbirki pojavijo kot presenečenje. Čeprav tisti, ki pesnika Marjana Pungartnika poznamo, vemo, da Praga zanj ni presenečenje. Tako slogovno kot arhitekturno so te pesmi drugačne. Kot bi jih s svojo širino in globino prepojila Vltava. Stare Praške legende, opevane na čisto svojstven način, nanje prislonjene kakšne avtorjeve izkušnje in »… Astre se usipajo na strehe, / za njimi se mrak usipa in za mrakom se sirena kot vrisk avtista / čez Vltavo zliva, dokler je mesto v krilu ne utiša. // …« Če kaj pristoji tej stari kulturi intelektualcev, se ji poda nazdraviti ji s šampanjcem. »Šampanjec z jeklenim odtenkom …«
Pesmi cikla BITI se berejo potiho, kot molitev. Iz globine brezna med zvezde, v sanje, v singularnost in spet nazaj v oblake, na travnike. Se vrne vase, »… sam sebi ladja in sam sebi voda in sam sebi nebo.« In če ne bi bilo poslednje pesmi, namenjene cesarici Mariji Tereziji, bi bil ta cikel resnično molitev. Tako pa ostaja slika krivic in trpljenja, brez možnosti izbire. Verzi v BITI izražajo pesem, namenjeno judovstvu, zaničevanem, preganjanem, zatiranem. Judovstvu, ki se ga globoko drži neko neizbrisljivo prekletstvo.
Cikel BALADESKE prinaša umirjenost. Kot bi avtor sedel za mizo, si v skodelico z zlato obrobo natočil čaj in odprl star album fotografij nekih njemu dragih trenutkov. Besedila dobijo polno oblikovno svobodo, tako so očitno v njem zapisana. S tihimi kretnjami se listajo te zadnje pesmi spominov in se druga za drugo vračajo nazaj na Legen, s staro pohorsko čašo: »Žarek zatrepeta v kapljah kakor skozi kozarce v jutru po praznovanju.«, (PO PRAZNOVANJU).
Pesniška zbirka ZA ZVEZDNO MIZO je knjiga premišljeno zloženih pesmi, ki so v svojih originalnostih na prvi pogled nezdružljive, a skupaj vendarle sestavijo enovito sliko življenja. Da, življenja. To je motiv, ki jo povezuje, ki jo spleta in veže vozle tam, kjer je bilo le to prekinjeno. Zato zapori in šampanjci, zato grobovi in smreke nad njimi. Zato zvezde, ki se v tej knjigi zdijo otipljive, čeprav so le nedoločljivo oddaljene metafore upanja. V tej knjigi avtor vesolje približa oblakom, travniku, ali celo žitu na domačem polju. Vsak pojem zase pomeni košček avtorjeve pogrnjene mize. V neki točki časa in prostora je vsak od njih obstajal. V to knjigo so se zbrali le zahvaljujoč poeziji. A tudi to ne bo dolgo. Čas vse lepo pospravi nazaj v neobstoj. Tja, od koder vse začne in kamor vse konča.
