ko jim dajaš ime postanejo kot
poklicane da bi govorile polovljene
ne spomnim se dosti
(imenujte to kot hočete
meni je to celo všeč: razredna amnezija)
samo da je oče najbolj to zemljo ljubil in je molil in prosil svetnike
da bi mu pustili zanjo še malo živet
drobil je med prsti prah momljal in drobil
meni pa se zatakne v grlu kot višnjeva peška ime kraja
brazgotine na jeziku
po zobeh-plotovih
v starih časih se je vračalo z vlakom zibaje
ni drugačnih vrnitev mi razlagajo
nekoč nam boš dala odgovor: vem
zdaj je čas pripovedovanja
stojijo postrojeni pred starim zadružnim domom
v rokah držijo cigarete 57 vidim tisto „57”
nad usti pa jasne neogorele lise
zdaj je čas pravijo
ker tukaj govorit je kot da zibaš
za tiste ki vejo boljše
sedala je za mizo in obraz je imela dobro se spomnim kot brezovo lubje
vsi so jo tu poznali
hiša ob cesti vsak ki gre čez most pogleda v okna
ljudje so radi pripovedovali da kadar je šla delat na njive je sina za ves dan zapirala v sod
ženske so ji vedno dajale kosilo ko pa so se obrnile proč
je iz žepa potegnila robec in zavijala
ampak jaz sem jo poznala že iz časa te brezaste kože in tedenskega teleprograma ki je ležal na mizi
strašno sem se bala ker je imela roke kot da bi mesila glino tako temne in hrapave
sedala je za mizo in babica ji je vedno kaj ponudila ko pa ji je nalivala z zajemalko kompot
je ona s krožnika zavijala v robec in jaz sem vedela da je za sina tistega ki je že sam postal oče
slišala sem kako so govorili da tu ni časa samo trajanje
če pa se kaj spreminja je to samo kot bi na zunaj
da je tu življenje taka zanka od mostu vzdolž ceste h križem
in dokler bodo oni živeli bo to samo v zanki
kadar kdo pravi
ni tega kraja vse to je mrtvo
mislim prav nanjo
ona je skrivala v ruto jaz pa sem risala s kulijem po obrazih v teleprogramu
s tušem po površini
ne pod kožo
<
druga; bodičevje
skrivala je dlani v rokavih
prebodene z bodičevjem strniščem
kožo pa je imela kot pergament
njena koža je bila kot tista suha reka iz katere smo nekoč
polovili ščeneta in ji jih v rjuhah prinesli
strašno je jokala še bolj strašno kot mi
ko so tistega najmanjšega ukradli iz skednja
imam sramotečo me navado
iščem njen obraz v cerkvah
tretja žalostinka, barvanje
pobordovilo nam je prste in jezike
ko smo čepele v tistem ribezju
vse prestrašene da bo nekoč konec poletja
ko pa vendar nikoli nisem marala tistega trpkega okusa
božala nas je po laseh in govorila
ve ste moje kosmuljeve deklice
božala nas je po laseh in govorila
da bi me le takšne ne ohranile v spominu
božala nas je po laseh in govorila
kot da so me iz zemlje iztrgali s koreninami
jeziki
vedno najprej pljusk
gost moker in kalen
kot da bi kdo pljusknil deževnico iz vedra
potem drugi dosti tišji
zamolklo topotanje po steptani slami
sem in tja k steni in v kot
padlo je iz nje takšnole lepljivo in slabotno
zdravo je kadar sprednje noge grejo ven prve
na nogah pa zaspana glava
lepo ji je tam bilo
tej glavi
vroče kot v nedeljo, junija
leži tam tole
pokrito z nečim bleščečim sluzastim
babica ji je nekoč dala ime alaska
vprašali smo babica kakšno ime je to za kravo
ona pa je rekla ne vem lepo
in gleda tako kot da bi vedela da o njej
liže alaska svojega prvega telička
jezik ima dolg in skorajda škrlaten
kot pravi materin jezik
moja mama je vedno pravila
da je malim teletom lepo dotikat jezike
vtaknit roko v hrapavi gobec
ta pa potem to dlan sesajo in sesajo
gledamo ga čez prag
ne vstaja pravimo babici pa bi se že moral postavit
na lastna kopita suhe opotekajoče se noge
bo že vstal pravi babica saj vendar hoče živet
dve noči smo ob njima sedeli ko naj bi se rodil
pa ve da je zaželjen da je na svetu pričakovan
vsi so ga prihajali gledat in psi in ptiči
pravili so vzemite ga vendar proč od nje od te alaske
ona mu ne daje vstat takšna mati
babica pa jim je govorila pustite ga on je bolj njen kot od zemlje
