Letnik XXIII1. maj 2020
Celo svetovje je med nama. In vzpetina – nenasitna. Zato se komajda lahko še vidiva.
Skozi sklenjene dneve te onemelo prosim: prepusti me vsaj malo bližje.
Dam ti vse svoje daljave. Ter bujno razraščene pokrajine. Pa skoraj popolnoma nedotaknjeno življenje.
Čeprav vem, da me potlej nikakor ne bo dovolj niti za en sam
tvoj objem.
Ko si se mi pustila prvič spoznati, si bila čisto neznatna. In tako daleč kakor slutnja.
Pa že tistikrat res precej globoko zažrta. V nitastih grebenih vresja.
Da si me samo malo kasneje dokončno iztisnila tudi iz listja
mojih razposajenih pokrajin.
A še vedno ostajam. Čeprav nekam neločljivo trdno povezan s tvojo navzočnostjo.
Kajti drugače sem lahko le – obnemelo poletje.
Danes se, povsem breznog, stežka plazim. A še včeraj, sem bil tako zelo velik.
Takrat sem v sebi hranil že vse. Tvoje zloščene zvezde. In čez dan, celo nabreklo sonce.
Če hočem sedaj k tebi, moram hlapeti.
Dokler ne postanem neznatna sraga. Ali pa komaj zaznavna, lebdeča para.
Precej manjši od skipelega niča.
Dan
prav lenobno čemeč na obrazih streh in prstnih blazinicah dreves
skozi zatečeno brezčasje odsotno kotalika nagrbančene drobtine nemira pa precej kasneje še presušene skorje življenja
po škrbastih čeljustih
niti ne docela sit samo naveličano pričakuje kdaj se vrnejo ljudje
globoko pod večer.
Kar ti zvečer še ostane
so sveže izkopane sence neposredno pred mrakom in uglaševanje nikoli najdenih gibov
kadar zamenjaš svoje dnevne okončine (nekam malomarno odvržene) za druge – nočne
saj takrat
že lahko skozi celoten mimohoden čas začutiš kako od zunaj tako zelo lenobno in po kapljicah
pronica vate lepek ter neizmerno omamen
jutranji nemir.
Nikdar se ne bi prav dobro spomnil
samo vem že zelo dolgo je tega kar je luna v meni izrisala
svoj ristanc
sedaj pa lahno skače po njem z vlažnimi konicami prstov a jaz se ogrinjam v prazne luščine večerov
kot bi se sploh ne zavedal da sem še zmeraj
vsaj nekoliko večji od vseh tistih njenih noči.
To pot so znova krajine tvojih razsejanih korakov prebudile moje trudno jutro.
Potem pa so se pretočile še čez struge neodpahnjene daljave.
A pazi vendar !
Kajti enkrat se bo pač navrtinčil tisti dan, ko bom zmogel tudi sam nahraniti vsaj prve zublje prostorja
globoko v naju – obeh.
