Naveličana sem paše, naveličana krave Šeke in tega, da mama vsakikrat priveže belo cunjo na visoko palico pred hišo, kar pomeni, da lahko pridem domov, daje krava že sita. Kako more mama vedeti, kdaj je Šeka sita, ko je pa ona ne pase. Danes sem slabe volje tudi zaradi slabe ocene v šoli, mami še nisem tega povedala.
Šeko povlečem proti zadnjemu delu popasenega travnika, kjer je zadružna njiva gojene detelje. Malo pomislim, zakaj ne bi spustila Šeke na lepo deteljo? Šeka je z vrvjo povezana okrog roga na prednjo nogo. rada kam odbezlja, muhasta je včasih, tako pa je njeno gibanje bolj omejeno.
Brezskrbno ležem v travo, gledam nebo in oblake, štejem jih, zasanjam is zaspim. Nekje iz daljave zaslišim vreščeč glas, skočim pokonci in zagledam postavo zadružnega upravnika Janka, ki kriči:
»Ti smrklja smrkava! Kje paseš svojo kravo, ti bom že pokazal!«
V prvem hipu sem mislila, da sanjam, on pa že drži našo Šeko za vrv, navija si jo okrog svoje dlani, s šibo priganja kravo.
»V zadrugo jo bom odgnal, naj si pride kdo po njo!«
Naj jo le poskusi odgnati, Šeka ga ne pozna, ne bo ga ubogala/si mislim. Upravnik priganja kravo »gremo, gremo!«, Šeka pa nekaj časa trmasto stoji na mestu potem pa z vso silo potegne in vleče upravnika po svoji strani čez deteljo v koruzno njivo, koruzna stebla se majejo in lomijo, upravnik pa kriči:
»Pridi, pomagaj mi!
Šeka je pogumna krava, opogumim se tudi jaz, stečem bliže in zakličem:
»Obljubite mi, da ne boste odgnali krave in me zatožili doma!«
»Na jo, nikamor je ne bom gnal, tudi govoril ne bom o tem,« reče, si odvija vrv pa se mu ne posreči, ker jo krava nateguje. Stopim k Šeki, jo ustavljam, upravnik se osvobodi vrvi, ki se mu je boleče zarezala v dlan, da zaječi in jezno reče:
»Zgini ti in tvoja krava, da vaju več ne vidim!«
Nevarnost je mimo, si oddahnem in krenem s Šeko proti domu, od daleč zagledam belo cunjo, veselo mi maha v vetru. Zadovoljno gledam Šeko. lepo si se napasla, si mislim, lepo okrogel trebuh imaš. Mama vedno pogleda Šekin trebuh in presodi, če je dovolj ali premalo sita, no, danes bo zadovoljna, si mislim, verjamem, da bo tako.
Mama me že čaka pri lesi ob plotu:
»Ja, kje pa hodiš tako dolgo? »
S čudnim pogledom premeri Šeki n trebuh in reče:
»Kje si jo pasla? Pa ne kje na betnavski detelji?« reče zaskrbljeno in gleda Šeko, vtem pa prične krava svoj mu-u-u, iz hiše stopi oče, takoj odveže vrv s prednje noge in hodi s kravo po dvorišču sem in tja, pri ten me ošteva:
»Kaj ti pride na pamet, da paseš kravo v detelji, poglej si Šeko, pogine lahko zaradi tebe, poglej kako napihnjen trebuh ima! Jutri pa greš z menoj v zadrugo, da se boš tam opravičila!«
Še pozno v noč oče hodi s kravo po dvorišču, jaz pa zaspati ne morem, bojim se za Šeko, našo edino kravo, kaj če ne bo preživela, jočem.
Kljub neprespani noči me oče zgodaj zjutraj zbudi:
»Hitro se obleci, v zadrugo greva, da si boš to zapomnila!«
Upravnik Janko naju presenečeno pogleda, s potrtim glasom se opravičujem, nekam čudno zvija roke podse in reče:
»Saj ni take škode, drugič pa bolj pazi na kravo!«
Moje opravičilo mu je očitno všeč, a saj sem tudi jagnje mu pomagala, si mislim in ga hvaležno pogledam. Odlegla mi je teža, ki sem jo imela, a oče je bolj tih danes, ko hodiva proti domu.
Minilo je nekaj let – bila sem že izučena trgovka, ko stopi nekega dne v trgovino šarmanten moški srednjih let, takoj sem ga spoznala in vprašala, »Kaj želite, prosim?«
»Tako mlado simpatično dekle kot si ti, če si še sama, te povabim na večerjo,« se nasmeje. Govorim sebi – nisem več naivno dekle, kol slučajno obrnem svoj pogled na njegovo dlan in ga vprašam:
»Ste imeli nesrečo?«
»To ravno ne, to je spomin na eno vražjo smrkljo in njeno kravo, reče kot v šali, jaz pa komaj zadržujem smeh, verjetno to opazi in me vpraša:
»Od kod pa si, zdi se mi, da te od nekod poznam?«
»Iz Radvanja sem, Potočnikova sem,« v vasi smo se vsi poznali med seboj. Očitno presenečen, me vpraša:
»Si starejša ali mlajša?«
»Mlajša sem, Silva, se me spominjate?«
»Kaj se te ne bi spomnil, glej si jo, prebrisano lepo dekle si!«
Z nasmehom se mu po tako dolgem času zahvalim, da me takrat ni zatožil. Potihem si pa mislim, kako bi se mama smejala temu prizoru, kako ga je naša Šeka vlekla preko koruznih stebel na njivi. Kot hi uganil moje misli, mi reče:
»Ja, Šeka je bila močnejša od mene in me je vlekla, zdaj bi jaz rad tebe odvlekel, povabim te v svoje gostišče, pridi kdaj, prosim, bom zelo vesel!«
Na njegovo povabilo ne pridem sama, moj fant, bodoči mož, me spremlja, med potjo mu povem mojo zgodbo.
Nekdanji upravnik Janko naju presenečeno gleda, med vrati gostišča mi reče:
»Lepa navihanka si, žal že oddana, a veš, mislil sem resno s teboj.«
