Kodrasti cvetovi
plešejo v vetru
kot meglice.
Vabijo te na pot
po beli preprogi.
Bledi žarki sedajo
na trepalnice
zaprtih oči.
* * *
Dolga bela črta
zariše svetlobo
na bledi obraz.
Sonce zdrsne
v meglen objem.
Bel metulj
se ujame v mrežo.
Koraki drsijo
po neskončni poti.
Nekje na vzhodu
vstaja jutro
in nova zvezda
bledi na nebu.
* * *
Odšla si
med dišeče trave
razcvetene v maju.
Bel cvet je odcvetel
in posipal tvoje sanje.
Dotaknila
si se naših src,
naših misli.
Tvoje sanje
so postale resnične.
Lahko stopaš
skozi vrata neskončnosti.
Posedaš na vrtu
očetove hiše
in se veseliš jutra.
Tvoje pesmi
ostajajo z nami.
