Smo nekoč postopali dijaki in študentje, sploh vsa zlata mladina, upanje generacij, po mestu in se nismo mračili in ne mrknili, ampak je včasih kdo kar zavriskal od same mladostne nepotešenosti, sicer pa smo se doma kar pridkano učili, učili, učili, kot je menda dejl tovariš ključavničar, ki ni izdeloval ključev, ampak ideološke naboje in golootoške meje, poleg partijskih in javnih govorov in uživancij. Nenavadno se zdi, da od tiste preteklosti ni ostalo nič, nekoč zveneča imena so se izzvenela, so čredni zvonci množic politično utihnili, in niso parade več vojaške, v štafetnem mimohodu, ampak kvečjemu zlajdrano okinčane parade ponosa, tudi v spodnjih gatah, ko predvajajo javno, kako se poljubljata dve mladi vskočni lezbični bejbi ali dva istospolnika. Naklonjeni s sendvičem in kokakolo. Zdaj je človek bitje z zdravstveno polico, dokler pač še živi in se mora kje zdraviti. Neverjetno, čudež! Naravno, a hkrati nad njo. Ti vidiš, pa ne vidiš, v kaki zmoti si – reče... kdo? Kralju Ojdipu slepi prerok in pastir Teirezias.
Ja, so včasih maršalovi gardisti gazili korak, marševski korak, so marširali, da so se tla tresla, so paradirali, obriti in ostriženi, nikoli kakor sfiženi, rjuhe na posteljah poravnane, uniforme zlikane, škornji na glanc očiščeni, epolete pa kot svetleče lučke ukazovanja, vse pod rdečo zvezdo petokrako. Taki gobezdajo tjavendan v nekem tujem jeziku, ki se mu reče – jugoslovanščina in so s svojim blebetanjem okužili tudi slovenske ljudi, da se kdaj izražajo čudno tuje, vsem je pokojninski zavod dodelil lepe penzije in so lahko samo zadovoljni. Svojčas so se čutili pa tako močne, da so lajali in lajnali, da bodo v slovenskih učbenikih in berilih kvečjemu tuja berila, ker da slovenščina kot manjvredni jezik sploh že izginja, vse pa v imenu bratstva brez bratovščine in enotnosti, seveda centralizirano pa dirigirano. Sicer pa – »Frančiškane iz Ljubljane!« - »Jezuite – pobijte!« -, na kar so celo vaški stražarji odgovarjali predrzno in moteče, namesto jutranjih molitvic: »V imenu petih Krisutsovih ran/ naj bo zaklan/ slovenski partizan!« Aha, odtod torej toliko zle zalege v zalogah sovraštva? Kaj pa sprava? Vstanite, v suženjstvo povojnih pobojev umorjeni, kaj jarem vas teži gorja, zdaj kliče k vojni sveti – novi vek okuženega novega sveta!« Če verješ. Je vaš dlančnik varen? Umirajoči tudi letos ne grejo na dopust, čeprav jih mesta in narava kličejo. Uresničenje brez zadnje želje.
Tebansko obzidje v moji glavi. Besede mrtvih so lahko besede živih, ko se vsaj zgodi zgodba in se izsanjajo blodnje in je lepo vreme v pokrajini izza okna, da se raztresene misli zbijejo skupaj in izgine bolečina praznina. In glej, spet so tukaj druge zgodbe, ki si jih ne izmišljaš, niti v miru, da bi natipkal na tipkovnico en sam zlog, eno samo besedo, en sam stavek.
Zdaj se spogledujejo spod svojih mask, nekako skritih ali zakritih obrazov, sršečih, a mirnih ukazujočih pogledov. V avtobusu – voznik nedostopen, sreča. V trgovini – mimohod kakor izgubljenih, vsak s svojo vrečko, vsak s svojim shopingom. Kako preprosto, saj človek živi v jeziku, dokler še lahko diha. Kam bežijo oblaki, kdove. Vedno zgoraj, čeprav že v nižjih predelih, kot nekaj meglenega. Pod svobodnim soncem stilizirani dekliški nohti, podaljški nohtov. Nekje v torbici zavojček kondomov in lubrikant, za vsak primer, če pride do ljubljenja, ki ni samo oralno ali lizljivo sesljanje udov, da srečno štrcne v grlo in goltanje. In tudi za analne prakse. Saj se ne vidi, se ne ve, nihče ne posname spolno občestvenega selfija. Razburjenje, v pogledih se skrije bledica, ki ne skriva več nobene skrivnoszi. Greh se delati ne sme! Zgodi se – kot bežno ukraden poljubček, ko dekle nastavi spet šobico, bi še in še. Zapeljevanje mmimogrede za kratek čas, v tresavici nerodnosti. Ali pač – s sredstvi za povečanje penisa intakodalje, da je srečna sprostitev, adrenalinski odmor, za prostost sveta. Zapuščena dvorišča ostanejo samotna, nihče ne pride, morda šele čez kako uro pride Mirko ali Feko. Saj deluje, kot da ve, potem vzame slušalko dlančnika in nekaj govori. Nič podlega nni v skriti poželjivosti? Veličastno, preveč pametno za slačenje. In kdo na koncu še koga posluša. Ali pa nosijo najstnice kovinsko svetleče športne copate, imajo dovolj raztrgane kavbojke, medtem ko jim pod majicami z napisi poganjajo dojkice? Čačke dekliških dnevnikov, iz desetletja v destletje sentimentalno pesniško. Nakupuj s popustom! Dobre šanse, kdo kako peca? Nekateri mislijo, da se vse dogaja samo v glavi. Že se ljudstvo je zbralo, v zadnjo posteljo hiti, da z ljubeznijo prostost si pribori in z odpravo moških in ženski wc-jev! Nič ni narobe s strastmi. Kdo s kom, da spet vse bo naša last, s kreditno kartico pred bankomatom? In mikavna druščina kje v gibčni tišini. Spet tresavica rok, nekakšno drhtenje trebuha, metuljčki v trebuhu, kot se reče. Čas za nove hlačke? Ne krast!
Sicer pa, v uradnih urah vse uradno, zgolj po obrazcih. In spletno fletno. Kakor kdo, s komerkoli. Ve se, kdo odloča. Odločajo odločbe. Po obrazcih. Uporabno in shinavčeno do zdnjega amena. Vse je postalo uporaba, vsakdo je uporabnik, vlagatelj, stranka, kdorkoli s svojo zaporedno številko. S svojo katerokoli izkaznico in geslom. Ali se zamera splača? Gverile brez gverilcev se zbirajo, nekateri se vozijo s kolesi po mestu iun vihtijo svoje parole, tretji spe -. enostavno modro molčijo in čakajo, čakajo, da bodo mrtveci kar sami od sebe priplavali po Ljubljanici, kaj šele po Savi. Tako so slavni spet tatovi koles, dandanes že dvanjstletni izkušeni mulci tujega porekla, ki znajo izreči: »Merhaba,« karkoli že to neslovensko pomeni, glavno je, da sunejo kak bicikel. Nič rabutarji. Da bodo potem družno družinsko protestirali in da bodo mogoče celo v časniku? In če je skakal Marko v novo, tudi mariborsko hajko, se je bal, se je bal za svojo neodvisno majko? Za mano spi samo še kamenje, shojena kamnita potka. Uradnice spet nekaj izjavljajo. Papiroloogija, kot se reče, sumničavost in obtoževanje. Brez vonja. Če ni nobene luči, se človek lahko prestraši lastnega glasu, nekateri tega niti ne pokažejo in se ne opravičijo. Kaj je kdo komu rekel, kdove, mogoče preživijo tisti, ki so dovolj molčali, vse do penzije. Potem lahko godrnjajo, mrmrajo, brundajo pa nergajo kolikor hočejo.
In potlej vidiš, kako zapelje avto na pločnik, otroček steče na srečo mimo, nič ne bo krvi in nesreče, polomljenih kosti in smrti – kot enostavno tako je, prometno cestno. Potem spet koronarni mir in le čivkljanje vrabcev. Le mamica je vendar vzdrhtela, ko je pohitela čez cesto k svojemu otroku. Je deklica v rožnatih copatkih, cof frizurica, plavookica, v rožnatih hlačicah in temno modri jopici. Otroče malo, sploh ne ve, da bi lahko bila kmalu pod avtomobilskimi kolesi – na pločniku. Kar objameta se z mamico. Na srečo niso potrebne proteze, tudi v negotovih trenutkih, da bi se zgodila nesreča. Po čem diši kri?
Koliko scen se zamenja dnevno na pločnikih, v avtih, v domači kuhinji, kdove. Koliko govoric, koliko novic? Brez sočutja. V luči vsakodnevja, da se ozreš kamorkoli, koder se kaj dogaja.
Videl sem slečene nadangele ali koga, kdove. Bo tv dnevnik povedal? Kaj se je zgodilo? Za čas, ko ni več niti dovolj časa. Nobenega težavnega položaja ni, zgoraj nebo, spodaj zemlja. Vmes kdaj se sprehajajo samotarji, ki gledajo vsenaokoli, da bi izginili oblaki in bi zagledali skalnate stožce gora ali celo morsko obrežje, zaraščeno s škržati in oljkami ali celo kje dlje – soline, bele soline? Izza begotnih sanj se porojevajo nove in nove zgodbe.
KJE? KJE BIJE TVOJE SRCE?
Vse je prazno zunaj – zaradi koronavirusa, le avtomobili šelestijo hrupno po Celovški, od spodaj s skladišča piska viličar, pravzaprav, bi se reklo cvili, edinole mirno, že poletno nebo vsrkava vase med oblake zvoke zemlje. Bolnikov dan odpočitka, torej rekonvalescence, še zmerom v občutku vijugave sklonjene hoje in popolone upešanosti, ki je telesn strašna nemoč, ki me spreminja v prosečega odvisnika za mala vsakdanja opravila, čeprav že tudi storim kaj sam – si v mikrovalovki skuham vodeni kakao in si vzamem narezani kruh, se umijem, pomijem jedilni pribor in se kot samoumevno sam nagec še okopam in obrišem, potlej pa spet v posteljo počivat, počivat, počivat z dobrimi mislimi in hrepenenji, ker da so mimo slutnje predsmrtnice po operaciji srca, ko sem podpisal izjavo sobnega zdravnika, da pristajam na sam medicinski ožilno srčno kirurški poseg; saj ni nič, je pravazprav rutina, poreče kdo, ki mu je, trdnega zdravja, kaj malo mar za bolnika – le tehnični čas kirurškega posega, ko dve sestri instrumentarki v operacijski sobi obarvata trenuh in ledja in bedresa z neko rdečo tekočino, prav tako pa seveda desno roko, pripravno vse za ročno spretno zdravnikovo delo – ko pride zdravnik izza panoja, pa zahtevam, naj za hip odstavijo pregrado, da lepo pozdravim zdravnika, in ugotovim, ko mi odzdravi, da sploh ni v navadi, da i se kdo od pacientov obnašal tako osebno človeško in prijazno, ker da je vse skupaj samo medicinska administraivna številka, potlej izpis samega izvida poega in konec pa basta. Kako sem se uprl obema sestrama instrumentarkama, ki sta vnaprej zagotavljali, da bojo pač bodli in delali z mnaoi poseg čezledveniu del stegna ali kako, kot da je samouumevno, da mnogi posegi – z vbodom skozi zapestje ne uspejo.
Ampak sem trmast tudi jaz, nič ne bo, rečem, ne boste me skozi bedro do srca, ne pustim, na kar mi nekam resno zagrozita, da pač umrem, jaz pa se uprem, da je zdravnik gotovo strokovnjak, ki obvlada svoj posel in da sem pripravljen tudi kajpak gavzniti, če bo treba... - tako sem ugotovil, kako so instrumentarke vnaprej navajene na zase kakor lažji poseg, kot menda pomoč zdravniku, medicinskemu mojstru več kot rokodelcu, ki matematično natančno – kot v tihi šahovski vrhunski igri, zmaguje... in pomislim nehote na filmarja Ingmarja Bergmana in njegove filme, sam ne vem, kako in zakaj.
Še zunaj spet krakajo vrani, ptiči, ki oči izkljujejo na bojni poljani in s črnim vranjim očesom pogledujejo še po migetajočih truplih, sicer vražje pametne srhljive ptice, znanilke ničesa celo kje v zaporih Dob pri Ljubljani, nastanjene izza študentskih, mladinskih domov in domov starostnikov in ob skladiščih, ko se grdo derejo s svojim grgotavim krakanjem.
Zdaj sem v svoji sobi karseda miren, čeprav me pri odprtem oknu in nenehnem hrumenju doli s ceste moti še vranje grdo krakanje, a bo tudi, upam, potihnilo, da bo slišati samo še piskanje viličarja in hrumenje ceste. Še me boli – vse telo, nenadoma kaor vbližnji dež zažvižga črn zvedav kod, veselo zažvižga in odžvižga.
Z visokega nadstropja lahko gledam vse tja do šentviške cerkve, zavoda sv. Stanislava, dlje bolj desno pa proti goram, ki so danes ovite v meglo in oblake. In vendar – vse je prazno zunaj, nikjer ni ljudi, celo oddaljeni glasovi se sploščijo drug ob drugem. Področje hrupa se noče oddaljiti.
THE GAME ALI IGRE BREZ MEJA?
In vsi tiisti, ki so na begu iz Bosne in Hercegovine do Hrvaške in se ustavijo na slovenski južni državni meji – od kod neki pihajajo, ko se prebijajo skozi nevarno igro prehajanja, ki ji pravijo angleške »the game« ali govorno pogovorno gejm, da bi prispeli v katero ood evropskih razvitih držav,ko je gastarbajterstvo iz prejšnjega stoletja že kdaj končano, ko so skupaj primeroma Slovenci in Nemci skrbeli za usodo slovenskega naroda na tujem, a le delavsko razredno, zato včasih v Nemčiji slovenskih društvih ponosno, s plesočimi otroci v naših narodnih nošah in z deklamacijami Gregorčiča ali Srečka Kosovela... in kajpada z narodnozabavno muziko in predalpsko štimungo? V čem se razlikuje nekdanji slovensko jugoslovanski gastarbajter od afganistanskega, pakistanskega, iranskega in vsakega drugega muslimanskega proizvodnega delavca? Odgovor je akoj jasen - nobena družina na begu, iz muslimanskih držav, se ne namerava graditi spet hiš, ko je v domovinah tam vse porušeno, vojno uničeno, posiljene dekleta in žene natrgih sužnjev, moški postreljeni ali zaklani... hujše kot v hitlerjansko stalinskih časih propada Evrope.
Ta strašna bolečina brezdomovinstva hoče preselitveno gradii svoj novi svet begunstva, samo da se ustali kje na tujem. Rasne, verske, kulturne, jezikovne in druge razlike odvračajo uboge begunske množice preseljenih begunskih in prebežniških ljudi od domotožja – kjr je ostal goli medvojni nič, ni več drugega kot spomn, da so imeli svojo domovino, živeli da so svojo zgodovino. Zdaj pamjikm, n prebegu, kakor ne pomaga nihče od domačih držav, ki še trpijo v nenehnih vojno divjih spopadih. Ubogi otroci, ki se bi skoraj odvadili smehljati in smejati! Uborne družine na begu – ena sama cunjaija najslabše vrste. Tudi v zaplankanih razmerah sprejemnih taborišč, begunskih taborišč. In tam se začne igra hrepepenj in upanj na boljše življenje, begunski sen o toplem lastnem domu, vsaj po stanovališču ali v azilu – se začne gejm.
Gejm do meja Evropske unije in čez, čezdržavne meje – a kako legalno, mče imaš samo nekakšno »osebno izkaznico« ali drug papir vpapiroogiji izgubljenega domovinstva? Kako boš plačal neki še – zakat, verski davek, islamski begunec? Mar te begunce združuje samo še tujina, njihov nekakšen meddržavno in evropsko dokumentirani izbris z obličja Zemlje?
ANGELCI POJEJO, USPEŠNE HVALIJO
Vse drugače je z angelskimi zgodbicami, ki da se dogajajo med prividi brez pravih halucinacij in se pokažejo kot velikanski, tudi svetovno posvetni uspeh, ki gre čez vse, tudi pod odrskimi lučmi ali obločnicami, ki se rojevajo. Si pritakne na pol nagica nna hrbet nekakšno perje, ekakšna kakor angelska krila, ne da bi znala ali mogla kdajkoli kamorkoli poleteti z njimi, saj ne poje slave nobenemu Bogu in ne spada v nobn angelski kor, vseprej je samo piuarovska izdatno odlična izmišljnein, uspešni trik. In vse več je deklet, ki si vežejo na mlade hrbte taka kakor angelska krila, ko menda hrepenijo, da bi postale filmske dive ali vsaj gledališke primadone in slavne igralke. Zdaj te angelske kreaturice niti več ne seksajo za kak priboljšek javne uspešnosti, celo spolnost je namreč odrsko odraslo vzcvetela kot reklama za kondome in pinte, vse živo, vse čili vroče, mili objemčki neznano kje. Niti ni več devetih nebes, sploh nobenih nebes, ni angela varuha ne kogarkoli, ki bi bil kakor Bog, nižje od Boga in višje od človeka, nekako na sceni duhov – eterične vezi, češ avra barva in tretje oko intakodalje, kakor v Pandorini skrinjici modnih zadnjih veleuspehov, skoraj holivudsko.
Kot vegetrijanska levinja Boga, vsebolj nekakšna eterična žensko skrbna energija. Našminkani rahli nasmehi in zavajanje zaupljivih pogledov, češ, kdo pa bo plačal položnice ta mesec? Skrito povbilo zvečer k sebi domov, ko naključni ljubček leže spat k taki angelski igralki, ki ji ni ime Angela, in jo ljubi vse do golega jutra kot vitez njenega srca, kot njen neusojeni trubadur, potem pa odhiti proč, proč nekam, vse do drugega morda naključnega srečanja. Njstrašnejše pa je obenem izgigrano vsakršno medsebojno zaupanje – kajti brž ko angelček žensko uspe, ne pozna niti več svojih bližnjih, se odreče lastni družini, si najeva nove in nove uspehe in uspešneže, da ga poplačujejo in dvigajo, čeprav s skrajno lažnimi motivi, torej s spodbudami, da se jih bo uspešnež morda celo kdajusmilil, potem ko jih je zlorabil. Je onle mmladim pesnik že napravil samomor, je ona zadrleskano izgubljena umetnicaže znorela in se vdala vsaj pijači, kdove. Sicer pa vsem angelsko naduspešnim neprestano pomaga Bog – navsezadnje so v svoji brezobzirnosti zdravi, dovolj preračunljivi, da vedo, kje je skrit ključ do nadaljnjega uspeha, denarja, položaja, čeprav se kdaj prikrijejo – ampak res, res jim nič ne manjka, vsakokrat se samo dvigajo, znajo sovražno poočitati drugim kake lažne izmišljije, na katere potem niti ne pljunejo, si kupijo nov plašč in si tiho privoščijo novo stanovanje, saj živijo naposled le vsaksebi. Vedo, da bodo imeli ob sebi vedno dovolj lizunskih pristašic in prijteljev, dokler so na položaju in imajo denar. Javno na slikah se kdaj kažejo fotografirano resni, drugič spet nasmehljano prirejeni, brez kravat, ponavadi kar v bluzah, ženske pa vsekakor v chic modi in tako, da pokažejo kaj kože, na ptrimer dekoltejno... ker da so že skoraj porno vabljive in primerno razpoložljive za dobro zabavico. V svojih brezpčanih nbeških sporočilih se najdevajo ponavadi v dragih, zlasti v prvovrtstnih otelskih rstavracijah, ob dragih večerjah s šampanjcem min slavnostno, nosijo ure rolex, so oblečeni modno sproščeno, vsskozi angelsko nsrečni, zdravi, zadovoljni, čezčloveško uspešni. Povsod povabljeni, tudi na tuje, povsod slavni, kot VIP – very important person, torej resnično najljubše angelski, povsod zaželjeni in pričakovani, a samim sebi v nenehljivo uteho.
Povsod in katerikrat le sami zavezniki. Vsak nasprotnik angelov je namreč brž uničen, prezrt, zapostavljen, kar je še najmanjša posledica ugovorov proti uspehu. Ko ima naglksi uspešnež celo otroka ali otroke, jim pusti, da si sami zglajzajo svojo pot, ji dsloh ne nadzoruje, jim priskrbi varščino tudi visokih šol, se ne briga kaj dosti, ali se jim vsem ne godi prav dobro ali njajbolje – češ, si bodo že znali samim sebi pomagati, si bodo našli svojo nišo uspehov in molitev za odliko - zato so dobri in uspešni starši pravzaprav milost božja.
Uspešno angelski se znajo tudi oglasiti – tudi javno – o pravem času, imajo debelo kožo in sploh mirne živce, nič jih ne spravi s tira njihove osrečenosti. Sploh so v javnostih take slavne in znane osebe, zmerom dovolj aktualni, a hkrati previdnokakor nneprevidni, da rečejo, kar porečejo, saj bodo drugi ponavljali za njimi. Vedo, mkdaj se morajo vplesti v javno diskusijo, drugič spet delujejuo le v svojih španovijah, med seboj zmenjeni, tako da imajo vedno svoj prav. Najboljše skrivnosti so itk sicer najbolj vidne, da so prav zato za navadne ljudi – preprosto spregledane, ampak angeli, angeli jih znajo brž vnovčiti, jih uporabiti.
HERMAN, KJE ZA ČIGAVIM PLOTOM
Ne vem, kako in čemu, ampak v spomin mi pride zresnjeni pesniški, zaupno zvesti prijatelj Herman Vogel, vedno pripravljen na pogovor – o literaturi in kulturi. Zdi se, da bi naj po Hermanu ostali neki podatki, ko ni nikakršnih razlogov ne razločkov, ali gre žaga res skozi drevo ali skozi kost, da je na koncu oglje, v zgoreli odsotnosti dihanja, ko namreč vsakdo raste od rojstva naprej in po rojstvu nazaj.
V Mežico me leta 2011 na nekakšen simpozij ali spominsko proslavo velikiega prijatelja, pesnika, založnika, prevajalca – spet ?- niso povabili, koroško štajerski, da ne rečem – mariborski ignoranti.
V Večeru, 20. maj 1989, pa je bil objavljen Prepoznan utopljenec,o njem mi je prijateljica dr. Vida, osebna prijateljica in sodelavka Hermanove žene Ane, pravila, da v Hermanovih pljučih kot pljučih utopljenca ni bilo vode, torej ga je kdo potisnil v deročo široko Dravo, kdove, češ, tudi v pustem kulturnem Mariboru da je vse mogoče. Sumničenja kot povsod v takih primerih, celo posmrtni tihi, če ne celo zamolčani očitki, vse skupaj pa tiste zahojene govorance in obrekljiva klepetavost, ki izgine kvečjemu kje za šankom... Jezik med zobmi ni jezik za njimi.
Herman Vogel, tudi uradno pesnik, publicist in prevajalec (17. julij 1941, Lom - 17. maj 1989, Maribor, reka Drava) mi je najprej vedno zatrjeval, da njegov priimek Vogel ne pomeni nemško ptiča ali ptice, marveč da so bili njegovi predniki že od nekdaj poohorsko oglarji, torej voglarji, odtod pa priimek Vogel, in bil je izredno ponosen na svoj slovenski izvor. Nisem se ujel v pajčevine spomina, ker herman enostavno ni bil niti literarni kakšen členonožec, ni imel krempljastih pipalk uspešnosti, niti in še manj pa je bil mliterarna rit sm kakimi predilnimi bradavicami. Da bi lovil avtorske muhe in metulje. Z mano in še s kom je bil Herman – prešernoljub, včasih sva si recitirala Prešernove sonete, ponavljala strukturo verznih genijalnosti v njegovih Poezijah, morda sva omenjala cenzorja Franca Miklošiča in druge,kolikokrat že politične cenzorje, oba sva živela tudi navsezadnje v resnici in statusno svoj svobodni pesniški stan, zato prisegala Pevcu, ja, Kdo zna, Kdo ve, Kdo uči – Kako..., oba bolj zaveznika Orfeja kakor Prometeja. Brezglasje se niža in niža, vse do tišinske črte molka.
Herman je bil z dušo in jezikom – slavist, slavist v najboljšem pomenu besede, ne le skovničar ali razlagalec jezikoslovnih pravil. Zato pa sva se ničkolikokrt vračala k Francetu Prešernu, oddrdrala njegove Pesmi, Balade in romance, Različne poezije in posebej Zabavljive napise, seveda Gazele, Sonete s Sonetnim vencem, Zabavljive sonete in neprekosljive Sonete nesreče pa naposled Krst pri Savici, z uvodom vred... - takrat je celo čas noči do ranega jutra potekel kot bi trenil, saj niti nisva bila utrujena ali izčrpana od pogovorov o Prešernu. Drug drugega sva pogovorno podpirala, si navajala Prešernove verze – in že tudi razpravljala o usodi in zgodovini slovenskega naroda.
Nikoli se nisva vpraševala s Hermanom, odkod kdo izhaja, Herman je vedel, da znam latinsko in da poznam klasično literaturo, sam pa je dognano izpopolnjeval najine pogovore z veliko mero slavistike, posebej je bil nor na F. M. Dostojevskega, ki sva ga tudi trančirala do zadnjih psihoglobin, posebej še Zločin in kazen, roman, ki gaje že zmlada zaznamoval – pravil mi je, da je, študent slavistike v Ljubljani, nosil pod plaščem nekaj časa celo, komaj verjamem, sekiro, da reši Sonjo Marmeladovo... Ampak ni kakih mariborskih zapiskov iz podtalja. Nič. Ampak ni prazen ali goči nič, je obetavni ničes medsebojnega uničevanja, s prezirljivo prezrtostjo ali z zblojenim blatom v očeh, kot da bi se kdo s pogledi podelal po drugem. Herman je vedel.
Ker je bil rojen leta 1941, so ga krstili za Hermana, lahko bi bil tudi Ernest, Adi, hubert, Herbert ali Bertek, Otmar, Manfred, Valter, Fridl, Martin, Henrik, Ludvik, Vili, Gustl, Karl, Maksl, Rihard, Kurt, Erik, celo Štefan..., če bi starša rekla, sanjalo se mi je, da v svetem raju... Jaz, rojen leta 1946, sem bil krščen za Vladimirja, sicer dve leti pred mano rojena in umrla sestrica dojenčica pa Marjetka... O imenih se s Hermanom nisva toliko pogovarjala, včasih je le naneslo, da sva govorila, kako stari akademski slavist France Bernik bere in ocenjuje, kdaj skoraj že prividno naivno, a literarnozgodovinsko utemeljeno Ivana Cankarja, kako klasik kot katoliški pisatelj Alojz Rebula, sicer prej tam z italijansko slovenskih Opčin doma, kakor plava med sidrom in tokovi slovenstva, devinski sholar, morda začenši kje v Sibilinem vrtu s klicem v Sredozemlju ali kje že, evangelijsko spodbujen s svetopisemskimi prigodami in simboli, hkrati pa premočrtno zaznamovan z grštvom, rimljanstvom in tudi z Dantejevo Božansko komedijo..., beseda je spet kdaj nanesla na vseskozi rekonstruktivnega in živahnega kritičnega esejista, radikalno odvrtega Tarasa Kermaunerja, ki je včasih zavračal Založbo Obzorja Maribor, kjer je bil Herman glavni urednik... Osoje?
In berem, da so v mežiški Aleji zaslužnih pred Narodnim domom odkrili ob 75. obletnici rojstva doprsni kip pesniku, publicistu, prevajalcu in uredniku, mežiškemu rojaku Hermanu Voglu, portretiral ga je kolega Mirsad Begić, o njem spregovoril nekaj tržaški vedri pesniški kolega Marko Kravos v imenu DSP, mežiški župan Dušan Krebel je dodal, da bo kip prispeval k temu, da spomin na njihovega rojaka nikoli ne bo zbledel, sicer Hermanova št. groba 114, 2. vrsta, 5. grob desno od sredinske promenade - čisto spodaj pri vhodu na pokopališče Mirje, slike sta prispevala Ambrož Blatnik in Zdravko Erjavec..., kot da romantika je iz groba vstala. Spet en vzrok nezlatega veka.
Hermana sem poznal še iz časov študentske Tribune, še dvajsetleten sem v študentski organizaciji sodeloval s fanti ljubljanske univerze, sam študent filofaksa filozof in komparativist uradno, in sem se kdaj družil med drugimi tudi s Hermanom Voglom, ki se je v njegovi glavi že kar dolgo menda sprehajal pajek jezikovnih blodenj in je bila na slehernem mestu v ustih možnost za glas, jezik pa je imel čisto pri roki, ko je v prenosu navzven izpustil, ne da bi izustil besedo ali pa so mu skozi tisoče plasti zlogovali svoje besede, ko porečejo, češ kaj pa potlej sploh počne na tem svetu, in se pesnik Herman skoro razumno vpraša, Saj res, kaj neki počnemo? Prijateljeval sem še s kakor surrealističnim slikarjem Francetom Anželom, tedaj tehničnim urednikom tega lista, pa tudi s slovenjebistriškim in mariborskim Rudijem Rizmanom, ko so se začeli oglašati Andrej Kirn, Boris Paš, Andrej Inkret, ohojevec Marko Pogačnik, z menoj vred letristi Tarasov nezakonski sin Matjaž Hanžek, Kranjčan Iztok Geister – Plamen, Naško Križnar, pa Chubby, začeli so tudi Peter Kuhar, Luka Škoberne, Ivan Cimerman, Andraž Šalamun, Marko Švabič, včasih je partijsko vskočil tudi Džidži – Lojze Skok... V neizpetih likovnih sanjah se je slikar France Anžel obesil 26. aprila 1977, Ljubljana, star 27 let, potem ko sta z ženo učiteljico zgradila hišo, takle sicer Ptujčan po rodu, ki je že kot gimnazijec leta 1956 opravljal delo muzejskega risarja v ptujskem muzeju, med letoma 1958 in 1960 je bil v muzeju redno zaposlen, tudi v času študija se je ukvarjal z restavriranjem fresk in slik pod okriljem Narodne galerije v Ljubljani pa s snemanjem televizijskih oddaj o grafičnih tehnikah in njihovih postopkih, se nato leta 1964 kot ilustrator zaposlil pri časniku Ljubljanski dnevnik in hkrati do leta 1967 poučeval likovno vzgojo na Osnovni šoli Vodice, diplomiral na ALU leta 1965 in zaključil specialko leta 1967 pri Mirku Šubicu, sicer je bil od leta 1969 do smrti zaposlen pri Nedeljskem dnevniku, kjer je kot prvi opravljal delo tehničnega urednika. Ja, France, koliko likovno umetniških in pesniških pogovorov je ostalo za nama? Tistega dne, ko je slikar prijatelj umrl, sva žalovala s Hermanom.
Kako pa sva se včasih s Hermanom smejala Prigodam dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (prevod Herman Vogel, Obzorja, Maribor in Pomurska založba, Murska Sobota, 1982), ko sva se menila, ali je ta Jožef samo en lumpenproletarec gimpelj ali le presega malomeščanščino v praškem okolju stare Avstrije in zgolj idiotsko cesarsko vojaško prostaško uniformo! Kakšna je slovenski sleng mazaškega lumpeka, izražen v knjižni slovenščini ali v tržnem ali mestnem sociolektu, z vsemi germanizmi podmazan kdaj mariborsko ali ljubljansko...zafrdamano in aufbiks, čreva na plot!? ko je »naša špraha je čisto rajn, brez fremdnih ausdrukov«... kot bi rekel veseljaško moj stric Srečko. Revni kakor anarhist in pisatelj Jaroslav Hašek je menda pisal Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni med enim in tretjim ali četrrtim velikim vrčkom piva. »Ja, Jaroslav Hašek – boljševik!« je zamahnil Herman z roko, z drugo pa si je podprl glavo, kot da nekaj še zraven razmišlja.
Hermana končno literarni Maribor ni hotel sprejeti, ni uvrščen med pisce tako imenovane splonkane Mariborske knjige, verjetno velja manj od kakega novinarčka Staklenega. Kajti Herman je bil v Mariboru samo Slovenec, podobno kot celjski prišlek Bruno Hartman, imenovan Floki, a si ga Drago Jančar in Andrej Brvar le nista drznila izriniti iz »mariborstva«, menda že zategadelj ne, ker je bil Floki pač ravnatelj mariborske Univerzitetne knjižnice, prej Študijske knjižnice in povezan gledališko in prevajalsko nedvomno tudi z Ljubljano. Jaz pa sem Hermana v Mariboru sprejel nemudoma, že zaradi skupnih študentskih let in časopisa Tribune in delno zaradi same generacije, ki spada v tako imenovano moderno. V čudnem mariborskem zatišju okamenijo besede, besede v prenovljenem starem mestu.
Ne pozabim, kako me je Herman kakor okaral, ko sem govoril zémljepis namesto zemljepís ali se mi je zareklo celo – literarna zgódovina namesto – zgodovína. Podobno je kdaj pazil na izgovarjavo tudi prijateljski založniški Hermanov prednik, profesor Jože Košar, prevajalec, klasik, založnik, ki me je klical, ker znam latinsko, ko je dvignil obrvi in se nasmejal s švigavim poskočnim pogledom, tudi »Poslednji Mohikanec«, namreč klasike, saj sem dodobra poznal njegov prevod Platonove Države, DZS 1976, ali Zakonov, ZOMb 1982, kar sem včasih mimogrede komentiral. Iz Maribora so sicer izgnili šraufencigerji, štriki, frdamane kolnkište pa širhaklipa mistšaufle ..., bilo pa je vse več južnobratskih kletvic, nanašajočih se zlasti na materina rodila, kamor me in nas še vedno pošiljajo, tudi v Ljubljani. Govorico sva s Hermanom potemtakem vselej medsebojno uskladila, govorila sva namreč knjižno. Ko bom bog postal?
Zdaj je za Hermanom ostal kvečjemu mariborsko prezirljivi in samopašni molk, zamolčnost v temi. Nihče ga ne omenja, še novinarske baklave in baklade ne. Potisnjeno v nič in pozabo je tudi, da je bil Herman primeroma celo od leta 1980 do 1983 direktor Matice, češ, kaj to koga sploh briga. Niti vonj arnike, kot bi se zdelo vsaj Janku Glazerju. Morda se ga kdaj mimogrede spomnijo na Delu, ko je novinaril kritiško v kulturni rubriki, koroško slovensko še evropsko pri Pungiju, namreč v Literarni hiši Maribor... kot v zbirki besed, iz ljubezni do nekaterih reči. Lahko bi se razpisal še o Hermanu in njegovem prevodu Russelovega sodišča (DZS 1971), a to je že druga, strašno tragična zgodba moje študentske mladosti in Ljubljanske filozofske šole, zgodba vosovskih povojnih umorov, prikazanih kot suicidni trend ali mladostno kot mladeniško po modi malomeščanstva samomorilstvo... Ja, razdalje rastejo. Kje med Pohorjem in Piramido. Skoraj že v deželi nerojenih, koder le čaka ena senca na drugo, tam kje – na drugi strani sveta.
DRAGI PRIJATELJ T/I/ONE,
te dni sem ležal v UKC, s smrtno resno DG. - opuščanje srca (umiranje) in sem bil, po lastni izjavi, da se strinjam s posegom, ko vem, da medicina ni eksaktna znanost, tudi krvno ožilno ali srčno operiran, sem skratka – preživel, zdaj pa doma samo počivam, ker moram, za vsak primer, mirovati...jem dietno, star kmalu, čez mesec dni, 74 let – mojbog, kam je zbežal čas? In sem res ves omahel, od zdravil tudi kar omamljen, da nekako pijano grem s postelje v toaleto ali ko sedem k jedači. Imel pa sem res sprva hudo – nočno – astmatsko krizo, ko sem se dušil – spet – toktrat vdrugič, stoje ob odprtem oknu vso noč in se nekako bojeval za vsak vdih, čeprav je medicina postavila potlej drugo, resno diagnozo kot v ohromitvi imunega sistema – podhranjenosti - še povrhu – opuščanje srca, kot se medicinsko reče umiranju, smrti pa – opusitev srca, kar sem, obujen spet v življenje, na samih zdravniških specialističnih kardioloških preiskavah in po laboratorijsih izvidih le - preživel, že pred dvema letoma. Urednik Mitja Čander mi je poštno poslal na naslov bivališča tvojo izredno zanimivo in živo napisano Pesnico...
na mah sem požrl, kaj požrl, popil sem tvojo Pesnico, ko je cavalleria rusticana manj medosebno pesja in zato bolj pesniška. Res je prekletstvo, ko ima grunt, naj bo še tako malček, korenine do pekla. Sam to doživljam kot popolni izgnanec in zavržen v Ljubljani, ob hinavskih prostaštvih, ker sem poklicni pisatelj že praktično od klasične gimnazije naprej, ko so mi prepovedali, da veš, maturitetno obsežno nalogo Fenomenologija, ontologija /in/ eksistencializem, ko sem študiral od Husserlovih Logische Untersuchungen vse do Sartra, Simone de Beauvoir in Camusa..., med drugim sem prevedel povrhu še Wittgensteinov Tractatus logico-philosophicus, ob francoskih in celo ob latinskih avtorjih; obenem sem se spomnil, kako sem vedno zastonj inštruiral dijake in dijakinje, vajence, študentke slavistike in druge, tudi sem imel, le za primer, tečaj za študente prava osnove latinščine..., med drugim sem, še gimnazijec, naročil pri Brunu Hartmanu v Študijski knjižnici, da je naročil nabavo nekaterih, zlasti modernih filozofskih knjig – mi je Floki ponudil vsakokrat kavo.
Ko pišeš o starših, si kot Gorki pristen – no, oba sva poznala osebno kmečkega. do konca proletarca kot socialistično odružbljenega Miška Kranjca, tudi Ivana Potrča pa seveda tantadrujskega Cirila Kosmača, z njimi imam kar nekaj lepih anekdotičnih doživetij. Da veš, ko sem 14-leten doma rekel, da bom pesnik ali poklicni pisatelj, sta mi atek pa mama rekla: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal!«, nato pa sem že, tako rekoč fantek, uspeval – sprejela sta me srčno najprej dragi Forsta pa Slavko Jug, celo profesor Košar mi je objavil, skupaj z Antonom Ingoličem, pesmi v Novih Obzorjih, prav tako sem imel, še gimnazijec, svojo prvo radijsko matinejo v gimnaziji, ko je prinesla sošolka »tranzistor«, ves razred pa je v popolni tišini poslušal moje pesmi, ki jih je po radiu recitiral igralec – in tedaj razrednik prof. Vladimir Gaspari nas je prepustil tisto šolsko uro sebi in moji pesniško radijski matineji.
Sam sem meščanski otrok, ki sem se, tako kot ti, rad učil – kar je zadevalo jezike, jezikoslovje, celo posebej slovnična vprašanja, tudi v latinščini in grščini, sem rad spremljal, tudi seveda z učenjem, vendar nikakor ne piflarsko »na pamet«, tako me je ata Avgust že zgodaj naučil slovnična pravila latinščine, ne samo sklanjatve in spregatve, ampak tudi – izjeme, kot pesemco, na primer:
Iter, ver in fel,
cadaver, tudi mel,
marmor, aequor, os (usta),
vas ter aes in os (kost).
Obenem sem znal še nemško in sem bral že zgodaj latinske tekste, ki sem jih pač deško bolj vpijal kot razumel. Tako kot ti nisem bil nikoli športnik, dasi sem dobro osebno poznal Toša Primožiča in danes tako slavnega Leona Štuklja, ki je bil tako rekoč »sosed«, v stanovanju nad sošolcem Andrejem Bobičem...
Oprosti, se ne silim, a oba sva pristna Mariborčana, tudi moj dedek Ivan je bil »ajznponar«, namreč cevar pri delu z lokomotivami na studenških Južnih železnicah, očka pa, sicer klasik, računovodja in knjigovodja, celo nogometni republiški funkcionar, že pred vojno je ustanovil v Mariboru, bi rekel, kot režiser in igralec, v času brezposelnosti, kar je imenoval – barabija, svojevrstno avantgardno gledališče, imel je kolege, od nekega Hinka Košaka do sprva ptujskega komika Zlatka Šugmana, poznal je tudi očeta Griška Strniše... - sam sem hodil v Dom Igre in Dela – DID s Tejo Glažar, v Ljubljani sem študentsko imel punco, spodbudno lepo, brhko igralčevo hčer Neno Rohaček, o Mariboru pa – moja poročna priča je primeroma gledališčnik Peter Boštjančič... - in s tem v zvezi, prevedel sem, med drugim, Molièrovo Šolo za žene, ki sva si jo zvečer zabavno bralno v Ljubljani predstavila z mojo rajnico – jaz – ohrni mož, moja Lenča pa moja molièrska ženička... (bila je pravnica in akad. slikarka), sicer pa me je prijateljsko predlagal in imenoval v ustanovni Glavni odbor Borštnikovega srečanja Josip Vidmar, ko so me našli v kavarni Astoria in sem pohitel v Dramo na začetek seje, in ne pozabim, ko je Jozula predlagal: »Kdo je ZA?« in so vsi dvignili roke, nato pa spuščenih rok ob vprašanjih, »Kdo je PROTI?« ali »Se kdo VZDRŽI?«... (Z Vidmarjem sva se spoznala v mariborskem Vetrinjskem dvorcu, se spoprijateljila, ko je nastopil skupaj s sinom Otona Župančiča-zdravnikom, ko sem mu že prav pubertetniško kritično ugovarjal kar v nemščini in citiral Goetheja, zlasti z Maximen und Reflexionen ali iz Maskenzűge, manj iz Fausta, stari pa je užival, da je našel primernega poznavalca sogovorca ter me je povabil potem na skupno kosilo v restavraciji hotela Orel in se je obnašal človeško neposredno, mi dal tudi – sicer svojo skrito – telefonsko številko...). Rad sem imel mariborske gledališčnike, Karpotova mama Milena me je večkrat povabila na Gosposvetsko k sebi – na kavico, na pravo turško kavo v džezvi... Da ne govorim še o nekako živčkotu Branku Gombaču, ki me je, režiser in vodja Drame, posebej spraševal, ali se strinjam, da je predsednik BS sam predsednik SAZU in me je največkrat samo poslušal, sicer sem »nastopil« v Brechtovi drami Galileo Galilei – s citatom v francoščini na koncu igre kot playback. Ko smo v klasični gimnaziji uprizorili Shakespearovo komedijo Sen kresne noči, sem sicer, čeprav dokaj nerad, sprejel, igral vlogo Filozofa ... - bilo je kar nekaj repriz, tudi za – sodišče...
In zdaj sem popil tvojo Pesnico! Vrnil si nam starše v njihovi generacijski zgodovini, rečem, pokazal si, kaj je sinovska ljubezen, vse pod skupnim družinskim vtisom igre Moj ata, socialistični kulak, Slovensko narodno gledališče Maribor (1983)... Posebej mi je prav, da si povsod ohranil slovenska imena: Malekovi, ata Joža, mama Micka intakodalje, skratka, nič sprenevedanja, celo ko opisuješ »karierno gledališko« najstnico hčer Mojko in druge, začel si nekako »ribiško« z Ribami na plitvini, MGL 1968, v prozi pa Ne glej za pticami, Mladinska knjiga (1967), Jalovost, Mladinska knjiga, (1971) in znaniVolk na madridskih ulicah, Založba Obzorja Maribor - ZOMb (1974)... in Mirko Lorenci, ki je novinaril o tebi, je bil moj sošolec. V tekstu romana PESNICA sem sicer našel nekaj tiskovnih napakic, ki jih zdaj ne bom našteval, gre za ponovno branje korektorja. Jezik tvojega proznega izražanja je ponekod še štajersko narečen, ponekod so vpisani germanizmi (na primer »štrik«), saj gre – po domače.
Da je bilo tako zategnjeno z učiteljskim poklicom, si nisem predstavljal niti v sanjah, čeprav sem poznal tudi kar nekaj tvojih profesorjev – prof. Braneta Bračka, biologa, ki je bil moj doživljenjski dober prijatelj, do psihofilozofske kolegice Geme Hafner – ko sem jo naslikal v njeni priletnosti, mi je oljni portret vrnila, mi dala svojo fotko dvajsetletne frajle – in sem jo naslikal znova, dvajsetletno lepotico, kar je odobravala tudi njena sestra; Z Gemo, njeno hčerjo in Bogom Téplyjem smo večkrat skupaj obedovali v restavraciji hotela Orel, povabil je profesor Téply... - Tvoja sošolca sta bila, kot vem, slikar Bogdan Čobal – iz učiteljske družine -, ki je diplomiral z mojim velikim portretom (smo sodelovali Bogdan, Gustl Gnamuš pa sin gimnazijskega profesorja francoščine Vladimir Potočnik – Luftek, tudi še portretist Krištof Zupet, Ladislav Pengov – Tič in Miša Pengov...) in operni pevec Karel Jerič, ki je, mislim, živel z mamo; Alenka Glazer in učiteljica Potočnikova, Luftekova mama, sta prijateljevali še dandanes do visoke starosti.
Tvoj roman Pesnica je po svoje trilogija, s kritičnim dodatkom odlične Ignacije J. Fridl – končno si postal član SM! Pesnica – Prvi del, ATA, 26 poglavij, 1-299 str., Drugi del SIN, 21 poglavij, 302 – 488 str., Epilog, 1-2 poglavja, 402 – 512 str.; Ignacija J. Fridl -OB PESNICI O PISATELJU KOT SLEHERNIKU V NAŠI MINLJIVOSTI, 514 – 529 str., Beletrina, Ljubljana, 2019. Živo opisuješ štajersko podeželje, kakor je bilo in se je menda izgubilo, morda svojska občina Pesnica kot »novi, primestni Maribor« onkraj Ciglencev, spet z »idejnimi nalogami za novo ureditev osrednjega območja v Pesnici«, gl. Pesnica? Zdaj je kmetijstvo nekakšna vloga za izdajo potrdila o lastni proizvodnji blaga, pač v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti, in nič več; kmetijstvo se je sprevrglo tudi v trgovino in trgovanje. O izobraževanju in šolskem varstvu samo nekaj – pokaže se vsa dejanska socialna kot družbeno družinska slika postmoderne, še posebej socialno v dobi Covida-19.
V slovenstvo si, Tone, vrnil pravzaprav 4.božjo zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.« Ta etični princip si ohranil v romanu od prve do zadnje strani, tudi ko opisuejš strašni socialni, verjetno nikoli nikjer izumrli socialni sadizem, za kar ti res iskreno čestitam – srhljve zgodbice, notranje romaneskne pripovedi samo poživljajo branje, pri čemer pa ne pretiravaš. Katere vse zastave so plapolale državno v Sloveniji, na Štajerskem, v Pesnici – v miru in vojni!? In ko gre za medvono stanje, pokmislim ob tvojem ateku nna akad. Kiparja Gabrijela Kolbiča, mojega starega dobrega Gabra, ki je po kosilu pobral v dlan vse krušne drobtinice ali mrvice, saj so ga Sovjeti, h katerim je prebegnil, izgladovali... - ja,protikoncu vojne je mojega očka zasliševal kot zajetega talca – slovenskega izseljenca v sarajevski vojašnici sam Alojzije Luburić, zloglasni klavec Maks, šef konclagerja Jasenovac, a se je moj ata kot po čudežu – rešil – bil je večkrat zajeti, na smrt obsojeni talec, a se je rešil... - resnične, čeprav na prvi pogled prav čudežne zgodbe; - po vojni je letel iz službe, ker je javno, znan tribun, nasprotoval v podjetju mariborski občinarski sprevrženi kompartiji – tako je, med drugim, postal impresario, se reče – menažer hipnotizerja Svengalija in njegovega učenca Mirka Baukmana, ko je organiziral po Sloveniji in Jugoslaviji nastope, sicer pa je tudi šauflal premog v kleti, kidal sneg, popravljal bicikle, izdeloval gipsnate ovčice za božične jaslice in drugo, za na trg... - če smo bili lačni, pa smo – peli.
- O vsem hudem, kar sem doživljal jaz, tudi v Mariboru, in še preživljam v metropoli, ti ne bom pisal, morda napišem svoje proze... posledice krvavega pretepanja so ostale, navzlic uradnemu ali policijsko prav/osod/nemu sprenevedanju. Od vsega hudega mi je – versko – zblaznel sin, ki se že ima za svetnika, čeprav ga je ob obisku Slovenije res poljubil, ga objel in blagoslovil ob svojem rojstnem dnevu, imam fotke, sam svetnik papež Janez Pavel II.: »Moj otrok, lep otrok, slovenski otrok!« in je bil moj Videk tako rekoč papežev spremljevalec... Administrativne primitivke bi me radeiztirile v klošeraj in me vrgle na cesto, saj so totalitarno samovoljne in za kupe krivic ne odgovarjajo nikomur, oblasti pa si podajajo od vrat do vrat, kljuko do kljuke, tako da je anomija res totalna, nasilno prostaštvo pa kdaj celo »vodilno«, kar sega v vso Slovenijo, tudi seveda v »moj Maribor«, ki da mu zdaj vladajo baje sinčki bivših jugoofcirčkov? Da o neki »vardi« brez vardevanja otrok ne govorim... ali o neonacistih, ki nimajo pojma o nemščini, nemški književnosti ali filozofiji... hajlat pa se nauči itak vsak gimpelj, le da zdaj ni več folksdojčerjev, o katerih za/pišeš v romanu Pesnica – kot pravzaprav o pripravno pripravljeni peti koloni v Mariboru, kmalu po letu 1941 pa tudi v Pesnici o idiotskem oblastništvu; mi je Dušan Pirjevec Ahac pravil, kako je šel že po cesti njegov ata, zaposlen v NUK, da ne bi hajlal, vedno z aktovko v roki, podobno kot moj očka, ki ni hotel hajlati, kajti sta si s prijateljem Rihardom pela: »Dol Švabi, dol Švabi, Maribor je naš!« - in mojega ateka je izdal neki Kollar, ker da ni hajlal, ko je prišel v službo, in je očka poklical k sebi šef prusko nemškega kulturnega porekla in ga opozoril, kako da ateka prijavlja neki onle Kollar, torej naj bo previden. In kmalu zatem sta bila moja dva izseljena, v živinskih vagonih... Bogsigavedi, kje vse si si še sam nabral »nemške« izkušnje »domovinsko« pesniško. Da so se usedle v pred/za/vest in podzavest doživljajsko, emotivno, afektivno. Prav tam se namreč začne – pisateljevanje, ko praviš, da te snov tišči v glavi, v resnici pa – v srcu, v srčnih medsebojnih odnosih tudi družinsko, od rojstva naprej, sicer v svojem – štajerskem – okolju. Sicer bi padel v naturalizem...
Hvala, Tone, da sem lahko požlunkal zgodovinsko odružbljeno Pesnico.
