Diana Rosandić živi in deluje na Reki. Ko sem jo vprašala, kaj je novega, je najprej odgovorila, da pravzaprav veliko. Zatem je še dodala, da sta morje in kamen se vedno ista. Novice z Reke niso bile tema najinega pogovora, ampak njena pesniška zbirka. Uvodni verz v zbirko pravi – »ohrani še tisto malo občutkov ljubezni, preden jih valovi izbrišejo«, utrinki iz razgovora.
Povejte nekaj o sebi, kdaj se pričeli s pisanjem, vaše prve objave …
V šolo sem najprej hodila v Nemčiji in ko se je zatem naša družina vrnila v Reko, sem morala začeti vse znova. Toda od samega začetka sem rada brala in pisala. Zgodaj sem tudi pisala dnevnik, ker mi je dajal dober občutek. Za svoja besedila sem dobivala nagrade že v osnovni šoli. Takrat sem objavila daljši esej »Fantje s planeta Ara«, o katerem se še danes govori. Od takrat naprej sem pisala in risala, oboje je postalo moja strast. Kasneje je postal moj način pisanja bolj dodelan in prejmem tudi nagrado za hrvaški esej.
Ob moji tridesetletnici je izšla moja knjiga »Kamen pesnikov«. Nekaj tistih pesmi je navdihnilo skladatelje za glasbene oddaje na radiju in celo za opero. Veste, poezija je zame najbolj izvirna oblika izražanja.
Spomini na otroštvo …
Vznemirljivo, dosti spakiranih kovčkov in torb, škatelj, večno odhajanje ali prihajanje. O tem tudi pišem v svojem avtobiografskem romanu. Ko sedaj o tem razmišljam, si rečem, da je bilo moje otroštvo polno veselja in – sreče. Pogosto sem po šoli stekla do morja ali hodila po železniških pragovih ali splezala na vrh nebotičnika. Počutila sem se živo …
Moje pisanje je bil "recept" za osvajanje sveta. Potrebno je ljubiti življenje in vedno upati na najboljše. Pri vseh mojih pisanjih bralcu skušam dati upanje, da je za vsako goro tudi zelena dolina, poskušam pokazati pozitivno stran življenja.
Pogovarjava se o vasi zbirki »Protivojne pesmi in ena ljubezenska« – kaj je bil navdih zanjo …
Po razpadu Jugoslavije se je moje pisanje zaustavilo. Hrvaška je stopila v vojno – sploh nisem mogla najti besed, da bi se izrazila. Tudi ko se je vojna nekako končala, še vedno nisem mogla napisati niti besede. Leta 2003 sem bila v Frankfurtu na knjižnem sejmu in takrat se začne vojna v Iraku. Na televiziji sem gledala slike teh ubogih ljudi, bombardiranja in vso to bedo, ki jo prinaša vojna. Mislila sem na vojno na Hrvaškem in nenadoma so me prevevali nenavadni občutki. Zajokala sem! Vse, kar sem počela, je bilo, da sem jokala in pisala in jokala.
To je zbirka, ki govori o moški osebi, ki pravzaprav ne ve, kaj počne ali proti komu se bori in še bolj, zakaj. Edino stvar, ki jo nekako zazna je, da vojna ni ljubezen.
V zbirki so teme, kjer je vsaka beseda pomembna… tako rekoč odločujoča …
Vsaka pesem tvori intimen, notranji svet bojevnika – vojaka. Nepravičnost se na nek način lahko prikrije, toda pušča fizične in duševne rane, ki ostajajo, dokler ne nastopi stopnja dokončne pozabe. Ta moj namišljeni »notranji vojak« se je odločil, da bo spregovoril – ni se prepustil sovraštvu in zlu. To pa je proces, ki se razvija od pesmi do pesmi. Ta vojak tudi nima dosti drugih možnosti. Edino stvar, ki jo zna in za katero je izurjen in šolan, je boj – vojna. Velik denarja je porabljenega za njega, za njegovo izobrazbo in trening, za njegovo lojalnost. Vendar nikomur ni do tega, da bi sedaj postal sentimentalen z občutki, kot so ljubezen in da bi si morda celo želel imeti družino in urejen dom.
Kar je zame težko sprejemljivo dejstvo – kot zenski, materi in na sploh osebi, ki ljubi naravo, lepoto in živali –, je, da človeštvo ne more najti ljubezni in miru in se znebiti zla. Vedno se najde nekdo, ki hoče nekomu vladati. Še vedno nismo dosegli stopnje, da lahko pustimo prostor za nekoga drugega. Vsakdo ima vendar svobodno voljo, da lahko izbira med tem, kar je prav in kar ni. Še vedno obstaja možnost, da lahko spremenimo svet na boljše.
V pesmi »zdravilec vojne« je na primer predstavljena smrt. Ti verzi skrivajo strah, napetosti, čustva, ki se razvijajo počasneje od verza do verza. Največji strah je pred smrtjo, ta je pripovedovan v ravnodušnem tonu. Če ne bi poznala strahu in žalosti vojakov, ta zbirka nikoli ne bi bila napisana.
Tu so se vprašanja, ki terjajo odgovore: Smo se pripravljeni znebiti naših slabih strani (vsi jih imamo)? Lahko ljubimo druge bolj kot samega sebe, odpuščamo, sprejemamo drugačnost, se veselimo in nasmejemo od srca?
V kakšnih okoliščinah je bila ta zbirka pisana, obstaja kakšno zanimivo ozadje, ste pisali kar v računalnik ali zbudili ponoči in pisali?
Ko dobim navdih pisem na roko, nikoli v računalnik. Tako je bilo tudi s to zbirko.
