Svetloba vdira
skozi špranje,
v zrklo časa
mojih vek.
Z mano spi
srebrna mesečina.
Plašno sedam
v njen pogled.
Ponesem vase
drobne delce,
med rokami
skrit objem.
Ujamem šum
in njen trepet.
Ujamem njeno
toplo sapo.
IŠČEM SLED
V sebi nosim
zakopan spomin.
Trenutek zadržim
v mehki dlani.
Dan trosi
prazničen utrip
v pramen jutra.
Ljubezen skriva
bled obraz med
dolgimi prameni las.
Luna me vodi na
skrito sled,
kam zakopal
si najin čas.
ČAS BREZ KONCA
V začaran krog
ujame me svetloba.
Poljublja me na lica.
Odsotnost najde prostor,
se nežno me dotika.
Vrtinči gostejši zrak
in z mano diha.
Iščem misel med previsi.
Srečujem se z negibnim,
na stenah spečim jutrom.
Na peronu čakam
vlak v neznano.
Veter ziblje veje
in miri pogled.
Pogrezam se globoko
v čas brez konca.
SKOZI VIHARJE
Sprejemam se
kot droben list na veji.
Čutim utrip srca.
Topli žarki ljubezni
me vodijo skozi
viharne, puste dni.
Trepetam in se bojujem
za plazeč obstoj.
Vpijam barvo dneva,
temo raztegnjene noči.
Svetlobo zvezd
spreminjam v poezijo.
Pelje me v tišino,
v svet brez senc,
kjer ogenj vedno tli.
