Zagledam ga, capina,
še vedno lep je, bel,
iz mojega spomina
že skoro je odšel.
Nalepka ne pove,
iz česa je osnova,
le votek sem ter tje
nemirno skače znova.
Toplino sluti dlan,
pogladim brž rokav –
mešanica akril in lan.
Najbrž mi ni več prav.
Kar zacveti akril,
vzcveti, ko se dani,
a muhast ta april …
le ledene dlani.
V modrino se obdaja
cvetoče polje lana,
v njem rose sladka mana …
to je podoba raja!
Čarobna modra luč,
v njej plašček bel, ti špas!
še verz je čisto fuč,
ga dam … za karitas.
ZIMSKA PAŠA
Gnal na pašnike pomladne
rano, v jutranjem sem svitu,
kratkohlačnik, pri koritu
pesmice jim pel osladne.
Potlej so se razgubile
v redki gmajni trepetlike,
na večer pa – kot replike –
vračajo se, da bi pile.
Pozno pasel sem v poletje:
vrček, dva, na dan soparni,
rosen bil dovolj nikdar ni,
le pastir mutiral spet je.
Prišla zlata je jesen,
muze šle so žvižgat rakom,
sam zavijem v hram k težakom:
trese v noč se pult meden.
Sneg visok je, huda zima,
listje suho jim je paša,
mrzel veter ga raznaša,
zavrtinči v njem se rima.
NAČRTI
Kdaj popil sem kak kozarček
(vrag se vselej rad sprosti):
not gre vinček, ven pa dnarček
(On potem vse oprosti).
Človek dela pa načrte
(kar načeloma ni greh):
vrt – gor ptice, spoddol krte,
rožice dam ob poteh.
V njem bi pesnik se sprehajal,
stihe trosil na zemljo
v slavi (ne bi je dohajal,
komaj bi capljal za njo).
Psihofizična priprava
skozi grlo – oh, ti vrag! –
ne opaziš, slava
njemu vštric drži korak.
Verzi mokri so in blatni,
vrag je, rož ni, ni poti,
vrt ni rajski, le solatni …
Tič pa nič … pač, odleti.
PESNIK, PESNIK
Pesnik, pesnik,
verz ti peša,
še od pesmic se ti zmeša!
Že mogoče,
ni navdiha
(vzdiha, smrka, jezno piha).
Prisopiha
misel plitva,
pesem – malo slana blitva.
In naklada
in razklada
sij besednega zaklada.
Da bi nehal,
se unesel?
Kaj še verzov bo natresel!
No, »čarovnik«,
zdaj pokaži!
Zajček spet ga ofrnaži.
Še prižge
luči bleščeče:
ponori trohej od sreče.
Ah, te sanje,
sanje kratke …
rime: plehko-kislo-sladke.
Vsaj – s psihozo
preboleno –
živ je verz … ga da pod ceno.
ZELENI MOŽICI
Rahlo trga me v kolenih,
križ čez križ sem, bogme, dal,
jezen kot … tristo zelenih(!),
rihto ustvarjalno pral.
Samcat taval sem po sveti,
pel zanosno njega dni,
zadnje mesto med poeti
le prislužil, božček, si.
Skromnost, moja lepa čednost:
Kdo da … prvi v fari tej?
Samo toliko v vednost:
Jaz! … Kaj praviš? … Bog ne dej!
Ampak peti jaz ne neham,
kujem verze dan na dan:
Spiš, navdih? – še sam zazeham –
da mi kam ne zgineš vstran!
Glas zastane sredi stavka,
struna poči, luč ne dela,
je v bolniški šepetalka:
Muza, daj, boš kaj zapela!
Zopet trga me v kolenih,
križ je vedno bolj boleč …
Z drugega sveta zelenih,
šli so, ni možicev več.
SIJ
Tema.
Lučka gori,
nisi več ti –
še sam si sij.
Midva.
Večnosti sla …
Prav do neba
vidi se ga!
Doma.
Niti okol
nihče nič bolj
ga ne zazna.
Sama.
Polnoč je preč,
njega ni več,
soja neba.
Tema.
Hribi in dol …
sije le bol
v preddvor srca.
ZABODENO-BREZČASNI SONET
od g. Milana Jesiha navdahnjen
… in je podoba … (z bradico) … meglena,
megleno lepa – Bog je, si predstavljaš,
potem … zazdi se … skratka, ugotavljaš …
Zbledi privid, zakrije svet koprena.
Močvirja trava zmešana med senom,
prepozno je, da slišal bi jo rasti …
Vonj! – kis (s poreklom!) – ta ima me v pasti,
balzamično navdihnjen še z imenom.
Petrarka, stric Prešeren – na Parnasu
(s prelestno Lavro Julije nožica);
pripase moja gor, da z vitkim pasom
je tudi ona, blejajoč, ovčica.
Zabodeno ozre se – z večnim sta(tu)som –
v njo Jesihova boljša polovica.
VSE JE PREPROSTO
Vse je tako preprosto:
vstaneš (odtočiš), poješ,
že kaj počneš nato.
Vse je tako preprosto:
delaš, spiš,
ljubiš – no, tako-tako.
Vse je tako preprosto:
rodiš se, umreš …
vmes pa – je že kako!
ENA LJUDSKA
Kmetič veselo na svetu živi.
Ravan škropi in polje,
plevelu gre na bolje,
korajžno, veselo na svetu živi.
Fantič veselo na svetu živi.
Še travico poskusi,
že svet se mu manj gnusi,
korajžno, veselo na svetu živi.
Dekle veselo na svetu živi.
Tabletko preizkusi,
kondomček moj … ah, tu si,
korajžno, veselo na svetu živi.
Starček veselo na svetu živi.
Le taka je manira,
da v domu sam umira,
korajžno, veselo na svetu živi.
Še pesnik (ta) veselo na svetu živi.
Visoko pesem poje,
a dela to po svoje,
korajžno, veselo na svetu živi.
Pesmi so iz zbirke Pospravljam, ki je sredi decembra 2019 izšla pri Mariborski literarni družbi.
