Moj at si je kupil obleko
za ate.
In kupil je srajco, belo ko mleko,
pozabil ni niti kravate.
Z vsem tem je doma
obešalnik oblekel.
A čujte, ko noč je prišla,
prevejani lump je utekel.
Tako je bilo, nič drugače,
sem videl na lastne oči:
kar dale so lumpežu hlače,
je tekel do vrat – en-dva-tri –
in že so se vrata zaprla...
Tako je zdaj sleherno noč.
Kam neki uteka? Res, sit sem do grla
uganke neugnanke! Nekoč,
ne, raje že danes, nocoj,
za njim jo bom mahnil ... Z gospodi
mogoče prijateljček moj
na ples obešalnikov hodi.
PESMICA O MAHU
Pod zgovornimi drevesi
tihcen, plahcen mah. –
Da je tih in da je plah?
K njemu skloni se z ušesi!
To je tekanja, vrvenja,
to je smeha, govorjenja,
neobrzdan direndaj –
mah je najbolj glasen kraj!
V njem žive veseli škrati
z majcenimi žužki:
ti so kravice in kužki,
kuštri ovenčki rogati...
Čuj, glasov, življenj nešteto
se oglaša iz mahu!
Še ponoči ni miru –
vse, kar diha, vleče dreto.
OBLAČKOVA IGRA
Preko travnika skaklja
jagnje razigrano.
Saj ni jagnje! Lilija se razcveta zbrano.
Pa saj ni cvetlica! Dedek
belobrad iz pipe puha.
Ne, ni dedek! Je medvedek –
snežno puhast mleko kuha.
Ni medvedek! Saj je vila,
vsa odeta v klekljanine.
Ne! Labodka mehkokrila
greje jajca – dragotine.
Ni labodka! Je copat
hrusta velikana.
Ni copat! Je ličen grad
sredi oceana.
Ne, ni grad! Je ježibaba
v hodni halji vse do pét.
Ni! Je osivela žaba,
vneto piha v bel kornet.
Ali res? Kraljica kača
v klobčič zvita sanjsko spi.
O ne! Bela mačica obrača
k zemlji nezemske oči.
Ne! Je griva valujoča
lipicanskega konjiča.
Ni! Je inuitska koča,
blizu nje trop rib se driča.
Ni snežen iglu! Blesti se
pismo z važnim sporočilom.
Pismo? S sinjaste karnise
niha zastor kakor s krilom.
Ne! Vrtežno kolo raja
vetrovito kar se da.
Glej, vrh neba čarabaja
bel oblaček se igra.
PESMICA O ZRNU
Tam pod streho temno rjavo
je živelo drobno zrno
z nežno glavico sanjavo.
Rado je kramljalo s črno
žužico in s korenino
frkolinčka maka,
a najraje – to je fino! –
se igralo vse do mraka.
Črv deževnik ni ga maral:
»Ti si len nepridiprav!«
No, očitno se je staral,
bil zato tako nergav.
Mama zemlja pa nikdar
sinka ni oštela.
Zanjo bil je sveta stvar.
Mama zemlja ve, kaj dela.
Nič se ni jezila,
ker je palec rad sesal.
Brižno je pazila,
da ostal je zdrav,
da mu je bilo toplo
v noge in srce.
»Zame je zlato
tak, kot je,« si de.
Kadar je želèl, je jedel,
silila ga níkdar ni.
Rad ji je v naročje sedel,
kakor mamam malčki vsi.
Se znenada je zgodilo,
kot se čuda vsa zgode.
Svètlo se je zaiskrilo,
kot se čuda vsa iskre –
kaj bilo je, kdo to ve?
Svetil se je zlati klas,
kruha zvrhane roke
je imel za nas.
ZVEZDE SO OČI…
Večer je. Jarožit strmi
v prižgano kupolo neba
nad svojo mlado glavo
in vedoželjnostjo srca,
strmi šepetajoče:
»Kdo iz vsemirja gleda –
zvezde le mogoče?«
Tako v večerih se godi
z nemalo mladimi ljudmi,
ko skozi okno kvišku zrejo;
ko ležejo na travo...
Večer je. Zrak dehti od meda.
Tam skozenj v gnezdo svoje
zaprhne ptič. Že sovke cvéte slutijo.
In Jarkovo srce vedoče
potiho poje...
Tako je z mladimi ljudmi,
do dna neba poglede tkejo...
in najjasnêje čutijo:
O zvezde so oči, oči,
pogled, ki nas gledati hoče.
