Včeraj sem bil v Zagrebu na pogrebu starejšega brata. Živim v Mariboru. Vozil me je prijatelj iz Zgornjega Partinja. Po operaciji se še ne upam sam voziti tja in nazaj. Pridružil se nam je tudi nek skupni prijatelj, ki se je bil spoznal z mojim že pokojnim bratom. Nadejal sem se da bom na pogrebu srečal mlajšega brata, vendar ga ni bilo. Bolan je in se je tako počutil, da ni bil zmožen priti. Pred pogrebom smo bili na razstavi italijanskega baročnega slikarja Giovannija Francesca Barbierija, bolj znanega kot Guercino. Po pogrebu sem jih častil z kosilom. Po vrnitvi v Maribor sem šel spat nenavadno zgodaj in sem se zbudil ob dveh ponoči zelo prestrašen. Mučila me je pomisel, da nisem šel obiskati mlajšega brata. Lotil sem se branja svoje nove zbirke v nastajanju Čarovni cvet morja, v kateri pokažem, da smo definitivno minljiva smrtna bitja.
Moje lastne besede so name delovale kot močna tolažba.
Spomnil sem se Boetija, zadnjega Rimljana in prvega sholastika, ki je postavil razliko med »esse« in »id quod est«, med bitjo in bivajočim, ki je bistvena za ontologijo. To razliko je Heidegger v Biti in času označil kot »ontološko razliko«.
Boetija sem se spomnil zaradi naslova njegovega dela De consolatione philosophiae, o utehi filozofije.
Seneka pravi Post mortem, nihil est, po smrti je vse končano.
Po Ezopovi basni je sonce dobilo stavo zoper veter, po bridkosti pridejo lepši dani, Post nubila Phoebus, po dežju posije sonce!
PISANJE KNJIG
Pisanju knjig in knjig iz knjig ni konca (Prd12. 12). Vsaka knjiga ima bibliografski curriculum, v katerem »knjiga govori o knjigah.« Umberto Eco je leta 1980 napisal Ime rože na podlagi prevoda (oziroma predelave) besedila Mabillona iz 17. stoletja od opata Vallete iz 19. stoletja. Mabillon pa je v svoji metatekstovni predelavi prenesel kroniko, ki jo je ob koncu 14. stoletja zapisal benediktinski menih Adson iz Melka kot soudeleženec dogajanj v zamišljeni benediktinski opatiji, nekje v severni Italiji, uničeni v požaru, ki se je začel prav v opatijski knjižnici kot fizičnem mestu za shranjevanje knjig.
V Mariborskem kanconieru iz leta 2014 sem objavil pesem Raskrižje , inspirirano s sliko Herkul zgodnjebaročnega italijanskega slikarja Annibala Carraccija (1560-1609). Pred kratkim sem še enkrat prebral knjigo Nataše Bašić V.S. Karadžić između jezikoslovlja i politike, Zagreb: Školska knjiga, 1991. V reprezentančnem štokavskem korpusu iz del dubrovačkih, bosansko frančiškanskih, dalmatinskih in slavonskih pisateljev, izbranem iz hrvaškega književnega kompleksa, sem naletel na pesem Ljuveno uživanje (https://hr.wikisource.org/wiki/Ljuveno_uC5BEivanje) iz Plandovanja (iz okrog 1635. l.) Džive Bunića Vučića (1592-1658), hrvaškega baročnega pesnika. Ko sem pisal pesem Raskrižje se nisem zavedal, da je Dživo Bunić Vučić napisal pesem na isto temo ljubezenskega razmerja moškega s dvema ženskama kot Carracci in jaz! Hudičeva posla! Ni slučajno, da je ruska beseda za umetnika художник, ki po moje izhaja iz besede hud, hudič, ha, ha … Toda »šalu na stranu«! Po veljavni etimologiji je художник slovanska, ruska, bolgarska in ukrajinska beseda, ki izhaja iz staroslovanske besede hѫdog, ta pa iz gotske handags, roke.
VERBALNI DELIKT I – ZGODBA O SOKRATU
Leta 399 pr. n. št. je bila vložena tožba zoper Sokrata, enega največjih starogrških filozofov. Šlo je za državno tožbo, ki je pripeljala do sodbe o Sokratovi smrti. O dogodku poroča Platon v spisu Sokratova obramba.
Pobudnik obtožbe in manipulator, ki je resnično potegoval nitke v postopku, je bil politik Anit. Anit je pozval Meleta kot predstavnika pesnikov, da sproži obtožnico (Platon, 23 E). Tudi govornik Likon je imel pomembno vlogo pri vodenju postopka.
Sodnikov je bilo petsto.
»[Obtožnica] pravi, da je Sokrat kriv, ker kvari mladino, da ne spoštuje bogov, ki jih spoštuje država, ampak časti nekatere nove božanske pojave.« (Platon, 24 B-C)
Obtožba ni bila osebnega značaja, temveč državna tožba v skladu z zakoni, ki so veljali v Atenah. Vprašanja, povezana z bogovi in verskimi obredi, so bila v pristojnosti Mesta (gr. Polis (πόλις), naziv za mestno državo v času stare Grčije), ki je v nekaterih od teh vprašanjih imelo skoraj neomejeno moč. Toda na podlagi mitološke antropomorfne teologije, po kateri se bogovi med seboj varajo in ubijajo, ni mogoče doseči nobenega moralno urejenega načina življenja. V resnici so bila verska vprašanja zgolj maska, za katero so bili skriti pravi, čisto politični motivi, saj je šlo za zaroto proti Sokratu kot filozofu morale.
Po tožniku je bil Sokrat kot obtoženec pozvan k obrambi. Temu je sledilo prvo glasovanje, v katerem so se morali sodniki odločiti za krivdo ali za oprostitev.
Sokrat ne išče milosti od sodnikov, ampak pravičnost. Sodišče in sodniki niso ustanovljeni, da bi darovali pravičnost, ampak da sodijo po pravičnosti. Sokrat kritizira tri družbene skupine tožiteljev, politike in obrtnike, govornike in pesnike, Anita, Likona in Meleta.
Prvi govor se konča s besedami: »(...) Pustim vam in vašim bogovom, da presodite tako, da bi bilo najbolje zame in za vas.« (Platon, 35 D)
Drugi govor je Sokrat imel po prvem glasovanju, potem ko so ga razglasili za krivega in obsodili na smrt, v katerem bi moral predlagati alternativno kazen. Govor je kratek, a pogumen in oster. Zahteva, da ga kaznujejo z dobavo hrane na državni račun v pritaneju (pri starih Grkih poslopje s sedežem v mestni upravi).
Sokrat se dviga nad položajem obtoženca in prevzema vlogo sodnika nad svojimi sodniki: njegovo delovanje je vredno ne kazni, temveč nagrade!
Drugi govor se konča podobno kot prvi:
»Naj sem kaznovan s tolikšno količino denarja, oni (moji prijatelji) pa bodo zanesljivi poroki za to vsoto.« (Platon, 38 B)
Potem so sodniki drugič glasovati, da se odločijo, ali bodo sprejeli alternativno obsodbo ali jo zavrnili. Rezultat drugega glasovanja je bil dokončen in ni več predmet nadaljnje razprave.
Pri prvem glasovanju je 280 sodnikov glasovalo, da je Sokrat kriv, 220, da je nedolžen; da je torej samo še 30 sodnikov glasovalo, da je nedolžen, bi v skladu z atensko zakonodajo bil osvobojen. Toda rezultat drugega glasovanja je bil uničujoč. Namesto predlaganja alternativne kazni je Sokrat trdil, da mu pripada nagrada, ne pa kazen. Potem je 360 sodnikov glasovalo proti njegovem predlogu, le 140 za.
Sokrat kot obtoženec ni več imel pravice govoriti. Toda je vendarle po drugem glasovanju in končni odločitvi o smrti kazni imel poslovilni nagovor. Lahko ga razdelimo na dva dela: prvi je namenjen tistim, ki so ga obsodili na smrt, in drugi tistim, ki so glasovali za njegovo izpustitev. Ta tretji govor se nenadoma začne, tako kot drugi, ne da bi omenil drugega glasovanja: »Ne želim čakati, Atenci, na kratki čas [toliko časa mi je ostalo do konca življenja], vi boste prišli na slab glas in vam bodo očitali, da ste osramotili naše mesto, ker ste usmrtili Sokrata, modrega moža.« (Platon, 38 C)
Zadnje besede obrambe so impresivne:
»Vendar je prišel čas, da gremo: jaz grem v smrt, vi pa boste še naprej živeli. Komu se bo bolje izplačalo, ostane skrito za vsakogar, razen za Boga.« (Platon, 42 A)
Po Sokratovem mnenju mora biti spoštovanje zakona, običajnosti, običajev in običajnega prava (Gewöhnlichkeit), nedotakljivo, tudi če je zakon napačno usmerjen! Zato je bila njegova volja ostati v zaporu in čakati na usmrtitev.
Smrtna kazen je bila izvršena tako, da je Sokrat popil sok iz trobelike (pikasti mišjak – op. ur.).
Od tedaj je minilo 2 418 let, vendar umor ne zastara nikoli!
Atenci so se viharno odzvali na Sokratovo smrt: grenko so se kesali, objavili žalost v mestu, obsodili sodnike in častili filozofa.
Diogen Laertski (3. st. n. št.) je zapisal:
»Sokrata ni bilo več med ljudmi in šele potem so se Atenci pokesali, zaprli telovadnice in šole. Ene so obsodili na izgnanstvo, Meleta na smrt in se poklonili Sokratu z dvigovanjem bronastega kipa, ki so ga postavili v Pompejonu; kipar je bil Lisip. Istega dne, ko se je vrnil, so Anita izgnali prebivalci Herakleje (Mesto v Veliki Grčiji v Južni Italiji).«
Camus (1964) piše v zvezkih:
»Da bi misel spremenila svet, mora najprej spremeniti življenje tistega, ki jo izgovarja. Da spremeni z lastnim zgledom.«
Sokrat popolnoma pooseblja filozofa, je vzorec (παραδειγμα) filozofa. Tisti je, ki išče resnico in si prizadeva, da resnica postane del njegovega življenja, s katerim upravlja z neomajno trdnostjo, skupaj s sprejemanjem smrtne kazni!
Viri:
Camus, A., 1964. Carnets. [2], Janvier 1942-mars 1951. Paris : Gallimard
Diogen Laertski, 2015. Življenja in misli znamenitih filozofov. Ljubljana: Beletrina.
Platon, 2000. Obrana Sokratova (Prevedel Luka Boršić). Zagreb: Demetra. https://www.hrstud.unizg.hr/_download/repository/Platon2C_Obrana_Sokratova_28pr._Borsic29.pdf
NAPOVEDOVANJE SREČE
Nezadovoljstvo ljudi izzivajo predvsem trije vzroki: smrt, (naporno) delo in neznana prihodnost! Da se ognemo smrti, iščemo »življenjski napoj« (elixir vitae). Da se izognemo delu, iščemo čudežen kamen modrecev, s katerim so alkimisti hoteli spreminjati navadne kovine v zlato. V primeru neznane prihodnosti se obračamo na lažne znanosti, preroštva in čarovništva.
Mackay! je v prid tej trditvi naštel 52 vrst ali načinov napovedovanja sreče oz. usode. To so: stereomanija (iz elementov), aeromanija (iz zraka), piromanija (iz ognja), hidromanija (iz vode ), geomanija (iz zemlje), teomanija (iz razodetja duha, iz svetih spisov oz. božjih besed), demomanija (iz pripomočkov hudičev oz. hudičevih duhov), idolomanija (iz idolov, slik in podob), psihomanija (iz človekove duše, naklonjenosti, vdanosti in razpoloženja), antropomanija (iz drobovja, črevesja človeškega bitja), teriomanija (iz dojk), ornitomanija (iz ptic), ihtiomanija (iz rib), botanomanija (iz rastlin), litomanija (iz kamnov), kleromanija (z žrebanjem), oneiromanija (iz sanj), onomanija (iz imen), aritmanija (iz številk), logaritmanija (iz logaritmov), sternomanija (iz znakov od dojk do trebuha), gastromanija (iz zvokov ali znakov nad trebuhom), omfalomanija (iz ladij), hiromanija (z dlani), podomanija (s stopal), onhiomanija (z nohtov), kefalomanija (iz merjenja glave ali lobanje), tefromanija (iz krožnikov), kapnomanija (iz dimu), knisomanija (iz kadil), ceromanija (iz topljenega voska), lekanomanija (iz skled z vodo), katopromanija (iz ogledal), kartomanija (iz pisem na papirju in predvsem ljubezenskih pisem, odposlanih na dan sv. Valentina), macaromanija (iz nožev in mečev), kristalomanija (iz kristalov), daktilomanija (iz prstih), koskinomanija (iz cedilk), aksinomanija (iz žag), kalkomanija (iz bronastih posod ali iz posod iz drugih kovin), spatilomanija (iz kože, kosteh, &c.), astromanija (iz zvezd), sciomanija (iz senc), astragalomanija (iz igralne kocke), oinomanija (iz vinske usedline), sikomanija (iz fig), tiromanija (iz sira), alfitomanija (iz zdroba, moke ali otrobov), kritomanija (iz zrn koruze ali žita), alektomanija (iz petelinov), žiromanija (iz krogov) in lampadomanija (iz sveč in luči).
Alkimija je manija iskanja kamna filozofov oz . modrecev. Iskali so ga Geber v 8. st., Lfarabi v 10 st., Avicena v 11. st., Albert Veliki, Tomaž Akvinski, Raymond Lulli in Roger Bacon v 13. st., Paracelsus in Kornelije Agripa v 16. st., Giuseppe Balsamo, znan pod nazivom in imenom grof Cagliostro v 18. st.2
! Mackay, Ch., 1841. Exstraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds. New York: Farrar, Straus and Giroux.
2Alkimist, zdravilec, astrolog, hiromant in prodajalec »eliksirja življenja« in »kamna modrecev«. V Londonu je ustanovil Masonsko ložo starodavnega egiptovskega obreda. Masonsko ložo je skušal ustanoviti tudi v Rimu, vendar ga je inkvizicija obtožila kot heretika in čarovnika, povezanega z hudičem. Leta 1789 je bil obsojen na smrt, nato pa na doživljenjsko zaporno kazen. Po petih letih je umrl v papeškem zaporu.
