Živela sem v Istri 8 let – v zaselku Hrvatini, Hrbatini so rekli domačini – pod vasjo Koštabona. Oba s prijateljem sva si želela bivati na podeželju, v naravi. Imeti prostor, kjer bi uresničevala svoje želje in vizije … kjer bi se družilo, plesalo … risalo, pisalo, pelo … tudi obdelovalo zemljo in sploh – uživalo trave, drevesa … ptice … pod širokim šavrinskim nebom … Nasičena mestnega življenja in dela v zaprtih prostorih plesnih dvoran, gledališč … sem hotela ven, na zrak, med ljudi … obiskovala sva domačine, že prvo leto z njimi pustovala od hiše do hiše … spoznavala nove in nove ljudi – domače in priseljene … Zanimalo me je, kako so nekoč živeli in radi so mi pripovedovali in bilo je, kot da pripovedujejo zgodbice iz daljnih dežel … Nujno je treba to zapisati, sem si mislila. In tako sem spoznala tudi nono Antonijo … in s Tonetom sva kar prišla en dan leta 2000 k njim v Puče. In pošiljam vam odlomek mojega, najinega intervjuva … to sem pozneje uporabila v svoji avtorski predstavi, ki sem jo priredila kar v stari koštabonski šoli … prišli so prijatelji iz Ljubljane, Kopra … pa nekaj nonic iz vasi … so mi pa ženske skuhale bobiče, da sem pogostila gledalce na koncu! Bela bluzica, ki jo nosim na posnetku – pa je stara 100 let … ročno delo neke slovenske meščanske deklice … uživajte – pa korajžno naprej! Kot pravi 92 letna Istranka.
lpjasna
ujamite še vi koga, – preden odide onkraj … lpkj
* * *
LJUBEZENSKA PISEMCA SEM&TJA
On
Ljuba! … Kaj bi jaz brez tebe dušica …
čakam najino naslednje srečanje tam ali kje …
… ter nanovo odkrivam tvoje medene ustnice,
tvoj
Ona
Oj … in kaj bi bila jaz brez moje duše dvojčice – o ti, samo ti?
… ne bi se med cedil v ustnice … niti ne bi um ostreje zaznaval …
Sem, ker si tudi ti.
objem, jaz – tvoja
Zdravo!
skrajšana ljubezenska pisma, haha, kako je starost varčna … ali pa že vse ve in samo izlušči, kar je srž … lep pozdrav, jasna
* * *
Marjan zdravo!
tole se mi je primerilo danes, mogoče bom še kaj popravila … res banalno, a kaj, vračamo se kot v špirali na začetno izhodišče pokakanih pleničk … vse veliko in veličastno je doseženo … presegli se bomo pozneje.
srečno, jasna
* * *
Učenke so moja draž –
lažnivi jaz se vedno znova stopi,
ko gledam njihov plesni gib …
Te punce, ženske, dame … so ferment, ki vse banalno požlahtni
iz mene in tebe nekaj tretjega naredi.
… iskra potrpežljivo tli, greje – a ne požge tistega, kar najino višje gradi.
saj ni kaj reči
Jasna Knez 2019
* * *
Zdravo!
Drage in dragi moji ––ker ste mi dali zeleno luč, da vam lahko pošljem, če kaj napišem – vam posredujem moja razmišljanja …
… seveda je še vedno tipka za delete na razpolago …
lepo se imejte – upam da se vidimo kdaj …
srečno, jasna
P.S.: (14.sept. 2019 je bil večer plesnih filmov slovenskih ustvarjalcev)lpjk
–––––––– Forwarded message –––––––––
Od: jasna Knez Date: V sre., 18. sep. 2019 ob 16:45
Subject: Večer plesnih filmov
To:
Zdravo Matjaž – posredujem nočno pisanje … zbrda zdola … ampak ste rekli, naj pošljem …
S Tonetom se poznava … hm, 50 let … koliko sva skupaj sodelovala!
– po drugi strani pa pomislim na vse plese, na katere ni mogel priti! Pa si rečem – tudi tega je veliko, kar je … Žal mi je za Brione – tam sem bila 2 meseca … 1989 – Plesala vse mogoče: od ciganskih plesov do izraznega plesa – v zapuščenih kapelicah, cerkvicah, travnikih, hotelskih barih, na trdnjavi v Pulju … pa se nisva mogla dogovoriti … odnosi so včasih turbulentni. Če si ustvarjalec, pa sploh viharni in trmasto zateženi … drugače ne bi bilo nič iz nas, če bi vse gladko teklo …
srečno, jasna
P.S.: še ena misel, ki se mi je iztrgala iz možganskih vijug: Dozdeva se mi, da je sodobna družba izgubila vedenje, v čem je vrednost umetnosti. Zakaj je važno, da človek ustvarja. Enostavno se tega ne zavedamo več. Nastopa se, da si frajer … poje in pleše se, da te občudujejo … igraš v filmu, da dobiš denar, da greš lahko potem na Tajsko ali da si kaj kupiš … ali da te častijo … ampak zadovoljstvo ob ustvarjanju je tako močno, da je človek izpolnjen in ne potrebuje toliko vsega drugega … 5min si vesel, ego se veseli, ko ti ploskajo – potem pa to mine, ostajaš sam in če se tvoja notranjost ni razbohotila v gibu, zvoku, risbi itd itd – si prazen … Večkrat sem pri delu z otroki predvajala kako glasbo, ki je resna komorna glasba, abstraktna, otroci jo skozi gib doživijo, zaplešejo nanjo … sploh ni potrebno jim dati otroške pesmi – glavno, da je dobra, umetniška – in odziv je tu … To pove vse, kaj in zakaj je umetnost na svetu.lpjk
* * *
Zdravo!
Zelo lep večer je bil!
Jaz imam rada ples – ampak predvsem v živo, da slišim in vonjam in čutim dih in duh in energijo človeka …
Ampak tole danes – ups–včeraj – pa je bila presenetljivo gledljiva produkcija!
Nič ni bilo dolgčas in nič se ni vleklo …
Kar ponosna sem na slovenski rod, moram reči … odlične ustvarjalce imamo – lahko smo veseli!
Večkrat gledam na mezzo kakšne plese – in je včasih res eno samo prestavljanje po odru gor in dol … ali pa samo duhomoren skupek gibalnih domislic … ali pa solatanje, kot je pravila Živa, moja plesna učiteljica – če smo kar nekaj mahali, brez občutka … Veliko je tudi plesov, ki hočejo ugajati in takih, ki se trudijo narediti vtis … so dobri obrtni izdelki – kakšna globlja umetnost pa to ni … (seveda pa so tudi vrhunske stvaritve, da ti jemljejo dih … mislim na koreografije, saj plesnih filmov ni, so le posnetki predstav … )
Srečo imamo, da so ljudje, kot Tone in pravzaprav vsi, ki smo jih ta večer videli –režiserji, scenaristi, izvajalci, kostumografi, maskerji, snemalci – da se predano in nepreračunljivo vržejo v proces … brez misli na denar, na prestiž, slavo … in kar je še takih pritiklin! Samo ustvarjalna sla, pozitivna želja in nuja – izraziti se … slediti zamislim, ki se podijo v glavi in srcu …
Ta zanos je tako dragocen – brez njega je življenje sterilno, vsakdan pa duhomoren.
Čudovito je videti, kako postane preprost gib izrazen … kako postane struktura prostora vidna – slikoviti ambienti raznih obratov, rudnikov, industrijskih stavb – krogi, črte, kvadrati – kot bi nekdo namenoma geometrijsko oblikoval kulise …
Kako izpovedna je gruda zemlje v dlani – ali pa obrat glave, struktura vode, v kateri se krotoviči plesno telo … in še in še …
Dobra montaža bi še z neplesalci naredila lahko plesni film – v to verjamem, saj ga že vidim v svoji fantaziji …
Tudi menjava svetlobe in sence je lahko plesna … Montažer, ki ima umetniško dušo in obrtniško znanje – lahko iz vsega naredi plesni film (korenček, kuhalnica, kotel z golažem, perilo, ki se suši na terasi) … ah čudež imenovan duša.
V tem je čar umetnosti, filmske, vsakršne – transcendira najbolj profano – v veličastje svetega.
Umetnost pa potrdi tudi ugotovitev, da je na tem svetu vse važno – od drobnega kamna, do nebotičnika … občuten poteg roke, drsenje z violinskim lokom ob steno – banalna kretnja – ki postane skozi kamero globoko doživetje … in ko potegne Iztok list papirja iz žepa – se v trenutku izpiše cel roman v glavi.
* * *
Za vabilo na plesno vadbo sem napisala – pridite v Intakt, plesni studio … – tam se boste lahko metali po tleh, brcali in kričali – nihče vas ne bo preganjal, še veseli vas bodo!
In res – tudi v tem večeru smo videli veliko metanja po tleh, brce, trke, strastne objeme in plah, zastrt ošvrk z očmi …
Koliko skritih potencialov ima še film, video, fotografija … koliko zgodb, občutij se še da povedati … v koliko različna stanja zavesti vas, nas, bodo potegnili prihodnji ustvarjalci!
Lepo je videti in vedeti, da človek lahko iz sebe naredi zgodbo, ustvari čustveno razpoloženjsko miniaturo – lahko pa vse skupaj pretransformira v čisto abstrakcijo.
Preobrazba ene poze telesa v čisto obliko! To zmore umetnost.
Vzmah roke, ki je odziv občutka v človeku – postane linija, izkristalizirana geometrijska prvina.
Tako, kot je rekel Vojko – ti filma morajo med ljudi!
Taki plesni filmi širijo obzorje tudi ostalim ljudem, ki niso plesalci, koreografi. Ti filmi dokazujejo, da ni vsak ples le razkazovanje naučenih korakov. Taki filmi pričajo o tem, da je človeško telo celo morje potencialov, da je telo dom, je postelja, je sila, je nežnost … telo je večna namera … je silnost bitja, ki hrepeni …
Telo je krik v nas – po biti duh. Biti ‘spirit’ ne le ‘fizis’ …
Bitje hoče dati dušo – ko ponuja svoje telo na ogled … Telo je vidno, je občuteno – duša je nevidna, občutiš pa jo s čutili, ki jih moraš še razviti.
Vse to se razbira izza slike, s sliko, skozi gibljive podobe … Ne z razumsko razlago – temveč z močjo, ki jo ima le umetnost … če bi tak film predvajali v šoli srednješolcem – ne bi potrebovali predavanja in teoretične razlage – kaj je to ples. Mladi bi to začutili in besede bi bile odveč …
Hvala vsem, res hvala … malo sem se bala, da me ne bo pritegnilo – ampak me je in pritegnilo in ganilo …
Preblisk večera – kako krhko je človeško telo – minljiv organizem, večen trenutek, ko je to minljivost presegel.
In dokler bo vesolje obstajalo, bo umetnost brezčasna.
Presežek se zapečati v atmosferi pokrajine … Včasih je že to dovolj, da se v ljudeh utrne nova misel. Antene duha so brezmejne. Ulovijo tudi to, kar oči ne vidijo …
Tako da – množičnost na predstavah ni tako zelo ključna za razvoj kulture … hm …
Beremo v novodobni literaturi, ki se dandanes srečuje z znanostjo – da je vse frekvenca, tudi telo, misel, miza … to se pretaka, preliva, presnavlja, preplavlja … telo posameznika pa potem to ujame, danes ali jutri … ampak telo mora tudi na zrak in filmski trakovi tudi! Na videlo! Med ljudi.
Po stenah hiš naj se projicirajo podobe!
In to valovanje budi naše duše iz letargije.
Jasna Knez, 14./15.sept 2019
P.S.: Tako nekako – je to nočno prežvekovanje … haha
Beli razpotegnjeni oblaki naredijo Istro
istrsko … terase so razgledišča za široko nebo,
ko polovičke krompirja polagava v ravno vrsto jamic.
Slišiš žuželke, ptice, veje, listje – duša je tišja …
Začutim te – ko te ni.
Si moja sanja?
… privid hlepečega srca … ?
Vznik mene je tvoj premik.
Dotik je mik tvoj in moj.
Kje se valja resničnost?
… kje polnost prehaja v molk … ?
Čutim in se čudim.
Ja, kamen je dovolj.
Jasna Knez
Istra, 2002
* * *
Oj – Marjan – sem še malo popravila …
nova verzija:
– Humoreska – Gospa ki gre proti 70, sreča mlade, ki gredo proti 30
zdravo!
Pesem za moje učenke,
nastala po sobotnem plesno–družabnem
večeru v Kopru
V soboto sva z Egle, učenko, prijateljico, učiteljico likovnega pouka v OŠ – čakali na prevoz.si. za Ljubljano.
Najprej je bilo polno, potem me je poklical, da je en odpovedal, da grem lahko z njim in potem ob 21h, da bi šli ob 23h in ne ob 22h30m in potem sva čakali, pošiljala sem sms: čakam; kje si; ali greš; … kakšen avto imaš … se hecaš … kje ste …
Ura teče, čas nič ne reče, samo dež pada, mladina okoli kioska je pomfri … avti se ustavljajo, niso pravi … kličem, nič … ala greva spat k tebi … hodiva, na poti klic … oprosti, pridem čez deset minut … ura bo kmalu polnoči … dež kar pada, kleti so verjetno še malo bolj vlažne … iz jaškov vre voda … napenjava oči ena bolj slepa kot druga, o avtih itak nobena nič ne ve … tekava za znamko vwpolo, aha ta je pasat, ta ni, oni ni … kar živahno je, sobota … nato pridrvijo, ja, trije so, mladi pobje, medve se spogledava, se objameva, kot bi se zadnjič videle – pošlji sms ko prideš, bom, ti pa poglej registrsko številko … se zrinem na zadnji sedež. Uf.
Kar bo pa bo – pred nekaj leti, no ja, 40–timi, sem plesala v zabavni tv oddaji Kar bo pa bo … pa se zdi, da se je naslov prilepil name in mi kroji usodo.
Sklenem zadremati, oni pa naj po svoje, pa bo …
Pa ne morem, samo delam se, ker takoj prisluhnem mladičem … en je Turek, haha, ostala sta naša lipova lističa, vsi okoli 21 …
Žurajo – Portorož, potem Cirkus, potem k mamici na kosilo v Celje, kaj pa …
En je kao barman, pa malo natakar … drugi vozi, tretji je na izmenjavi Erazmus. Spomnim se, da sem ravno en dan prej naletela na knjigo »Hvalnica norosti« – Erasmus Roterodamus … preveč so ga hvalili, pa v mladih letih nisem posegla po njem … zdaj uživam …
… boste pili gospa – brinjevec ali kaj … ne pijem – wau svaka čast …
… fant vsake toliko lopne študenta pa rami, hej brother, spiš? Don’t sleep, gremo žurat … sam da mal odspim, boš videl, kako žuram … se ne da osmanlije …
… in tako klatimo gor in dol besede … potem pa seveda: kaj kdo dela … fanta na sovoznikovem sedežu presenetljivo zanima, kakšen je to ples, ta izrazni – pa bi on tudi plesal – seveda, če so bejbe mlade … začne pripovedovati o filmu, zgodba o kraju, kjer namesto denarja človek plačuje s časom … joj zanimiv, morate, moraš, se popravi, gledati … no, glej glej, fant ni samo na površju … vmes pa telefoni, zafrkancije … gomila fraz njihove generacije … namesto adijo ali bognedaj nasvidenje, se poslavljajo po telefonu – oj spizdi … ne vem, ali se naj smejem ali jočem … prava mešanica vrenja hormonov, nezrelosti, iskanja identitete, radovednosti in želje biti frajer … gospodiča potrepljam po rami – pravim: pa ne tolk pit alkohola … te bom mamici zatožila … se smeje, pa se izgovarjam, saj veš, materinski čut se mi oglaša – ja, ja prov, prov, cenim to cenim … prikimava, se hahlja.
Na koncu se lepo pozdravimo, voznik se še enkrat opraviči za zamudo, fant – obrit na obe strani, vmes pa čupa las – še prav prijazno … !
Je vse to res, me prešine … snemajo film, al kaj … la comedia e finita, srečno doma – javim sotrpinki v KP.
Potem preberem intervju z Mišo Molk, posluša Schumanna na radiu Ars in zaspim.
Zjutraj pa se, še ne čisto prebujena, zavem, da mi curlja pesem, hitro jo skiciram na list in zdaj vam jo pošiljam!
* * *
zdravo – še to:
Brat Ferda Kozaka je Juš Kozak–1892–1964.
Znano ime se mi je zdelo … pa pogledam, kaj je napisal – ojoj, pa se spomnim, da sem to brala: »Lesena žlica« – roman o fašističnih zaporih. V nekem delu opisuje tudi mojega očeta, s katerim sta se srečala v ljubljanskem zaporu, junija 1942!
No, poglej, kako smooooooo Knezi in Kozaki povezani v neke usode in križpotja …
lpjasna
* * *
zdravo Marjan!
letošnje poletje samo bežim … iz Ljubljane, od sebe …
Ker se bliža moja 70 letnica … verjetno.
Hvala bogu mi pri tem pomagajo prijateljice, ki imajo svoja domovanja v naravi. Podeželje me vabi.
Istra, Haloze, Dolenjska, Gorenjska …
Tam kuhamo, pospravljamo, pometamo, zalivamo vrt, pazimo pse, mačke … brskamo in brkljamo po vrtu, okolici … Brez TV, FB, ekranov vseh vrst, dnevnih časopisov … mi ostaja ogromno časa – in potem brskam po policah in odkrivam knjige – čisto nove, nedavno izdane, ali zelo stare … vse so mi odkritje … in mi v možganskih vijugah pomagajo sestavljati nove povezave … Begajoče misli mi celo stkejo v nova spoznanja … ali v kratke, majhne uvide. Dragocene.
Tako ostajava nekako oba dejavna – lepe pozdrave ti pošiljam iz asfaltne đungle – jasna
* * *
Zdravo!
Odlomek iz knjige Članki in zapiski:
» … V slavnih musichallih se mi je zgodila nesreča. Zbrano sem sledil točki za točko, a ko sem po končani predstavi stopil na cesto, sem ugotovil, da sem pozabil, kaj sem videl. Izgrebel sem iz spomina okusne kostume, zanimivo scenerijo, gola telesa deklet, toda nesreče se nisem rešil.
Mučila me je hudobna misel, da je aparat, ki hoče zabavati, da je ves ta od špekulacije izbičani napor zmogel krstiti posamezne zamisleke le z vodeno sentimentalnostjo in neduhovito prisiljenostjo, ki sploh ne gane normalnih čutov.
In da so tista lepa telesa s svojo goloto tako prirodna resničnost, da povedo očesu nekaj bistveno različnega od tega, kar je hotelo doseči z njimi podjetje.
V posebnem oddelku prikazovani orientalski plesi so ravno dovolj ‘pristni’, da vam jasno predočijo strahotno smešnost civiliziranega Evropejca, ki si domišlja, da bo za par frankov kupil srce in kri orienta …
….
Vsa naša civilizirana Evropa se mi zdi kakor veliko predmestje, ki ob muziki senzacije pleše okrog velemesta ….«
Ferdo Kozak (1894–1957), Pariz, Ljubljanski zvon, 1929
Oj, pozdravljeni – Ali ni kolosalen ta zapis izpred 90. let, slovenskega literata Ferda Kozaka? O kulturi v Evropi – tedaj in še danes velja … to je le odlomek … cel zapis je vreden branja.
Prav isto sem jaz vedno govorila, pisala, kadar so naši, tuji ali celo avtohtoni plesalci, glasbeniki – hoteli predstaviti izvenevropsko folkloro Evropejcem … Vedno so jo prilagodili, da je bila bolj všečna tukajšnjim ljudem – ki ljubijo eksotiko, ker je njihova lastna substanca že malo iztrošena, zmatrana. Pa si želijo sveže krvi. Spektakel, atrakcija, senzacija …
Ljudem je čisto dovolj korak, zunanja forma – duha v njej pa nočejo.
Ljudem se ne ljubi poglabljati v tuje kulture, tuja verovanja, tuj način razmišljanja, čustvovanja – hočejo svojo pašo za oči in nič globljega!
Zabavaj me, prebudi moj naveličani, presiti možganski kotel … potem pa se odstrani – nestani, bi rekli … ne mi težit, ne mi biti pred očmi … bodi neviden, bodi tam, kjer ne boš v napoto. Ta misel visi v zraku …
In umetniki, željni nastopanja, se prilagajajo, delajo kompromise. Tako oklestijo svojo glasbo, ples, poezijo – vsega, kar bi publiko po nepotrebnem obremenjevalo ali pa od nje zahtevalo premisleka. Celo srčnega in umskega napora. Gledalec bi moral mogoče opraviti celo salto mortale … poskok in preskok ali kvantni skok. In – bog ne daj – mogoče bi si celo spremenil svoj pogled in mnenje in nazor glede tujega, drugačnega, neznanega, daljnega – nedoumljenega …
G. F. Kozak piše v starinskem jeziku – ki pa danes meni deluje osvežilno s svojo nenavadno izbiro izrazov.
Zanimivo – knjigo sem slučajno potegnila iz Vilmine zbirke knjig v njenem domu v Godoviču in se navdušila nad njegovimi zapiski. Postajajo vedno bolj aktualni …
Še to – napisal je tudi dramo »Profesor Klepec« – v kateri jaz plešem solo in tudi skupinske plese. Koreografinja Lojzka Žerdin, režiser Janez Pipan. To je bilo v tisti sezoni, 1979/80 ko je Maša dopolnila 1 leto in sem soplesalkam in soplesalcem 11. dec, ko smo imeli predstavo – prinesla vrečko čokoladnih bombonov! Statisti plesalci so bili današnji priznani režiserji – n pr Matjaž Zupančič, Božo Grlj … itd., Izšla je leta 1949 – ko sem se jaz rodila!
Sin Ferda Kozaka je bil Primož Kozak, pisec dramskih besedil – vnuk pa Krištof Jacek Kozak – profesor za Slovenistiko na FF, dramaturg …
ah, skrivnostna so pota gospodova …
živeli, jasna
* * *
OJ – sem bila 5 dni pri Vilmi v Godoviču … vsako leto me vabi v svojo začasno hišico sredi gozda,600mnad morske višine – do zdaj sem uspela le 2x! Letos me je še posebej presunilo: sedela sem sredi travnika, gledala trave, cvetlice, zelenje … koliko tega!Na malem prostoru, za dlan velikem – več kot 10 različnih rastlin! Pa za nobeno ne vem imena, ne kaj vse vsebuje … nič … No, recimo, da mi je kje v Istri bolj znano – rman, regrat, divja cikorija, slez, šentjanževka … ampak na navadnem travniku, tri korake od doma? Halo … poznam imena kraljev … politikov, celo svetnikov – trata ob hiši pa je terra incognita?
To smo mi, naša civilizacija – letimo na Mars, pa ne poznamo svoje bližnje okolice … razen kmetov, biologov … ali kak Dario Cortese …
Police se šibijo od knjig o duši, o psihologiji … ampak v vsakdanu se ne znamo mirno zmeniti, ne da bi si ves čas kaj očitali, se zbadali, najedali … da ne omenim umorov, zlorab, ledenega molka … ne znamo sobivati … ne vem, zakaj se smatramo, da smo civilizirani?
ker imamo pralni stroj in pametne telefone …
lpjk
* * *
zdravo!
Oj – takole je lunin mrk deloval name – ljubezen v vseh njenih fazah in turbulencah …
Spet v Kolarih, v Hr Istri … vse mi je bilo v vzpodbudo –škoda, samo omejeno število slik sem imela, mogoče pa me je to prisililo, da sem bolj selektivno delala … drugače bi jih bilo 100 … takole je, ko si sam … in je okolje navdihujoče …
Gusti me je tolažila, dajala stabilnost in upanje, da trajnost ni iluzija … nekako se je pririnila v mojo spalnico in se stisnila ob mojo nogo … a pobožati se ni dala!
