Pred časom je izbruhnil v pesniškem gnezdecu vrišč. Nekdo je ugotovil, da je Karmen Vidmar v pesmi, ki je bila objavljena v Locutio, uporabila verza neke druge pesnice (Sonje Mavec), prav tako objavljene v Locutio: poišči me tam, / kjer se za druge končam. V Locutio sem našel še eno pesem, ko je mlada pesnica M. Fašmon poslala na natečaj za metulje naslednje: Začneš se, kjer se jaz končam, / končaš se, kjer se jaz začnem, a ker je šlo za zbornik, ki ga je vsebinsko uredil nekdo drug, se nisem vznemirjal. To mlado pesnico bi lahko obdolžili tudi za izposojo Yeatsovega verza Tread softly because you tread on my dreams – Stopaj previdno, / kajti stopaš / po mojih sanjah – Iz Cloth of Heaven – toda mladi tako ali tako mislijo, da mi stari ne vemo nič in da so oni gazde.
Ena od možnosti, ki se pri tem ponuja, je, da se citirani oziroma sposojeni del besedila označi in opozoril na podobnost. Drugo je uporabil tudi Menart za objavo pesmi »Elegija, napisana na vaškem pokopališču« v Živih pesnikih, kjer se uredniku Kajetanu Koviču ni zdelo pomembno povedati, da je prvi del prevod »Elegy written on the country churchyard«, kar je v Statvah življenja Tone Pavček storil. To so presedani. Urednik oziroma kritični bralec mora zanje vedeti in se odločiti, če to razglasi za začetek tretje svetovne vojne ali pa zamahne z roko in se nasmeji. Če namreč pesmi beremo s svinčnikom v roki in občrtamo vsak izbruh sovražnega pisanja (kar, recimo, da plagiat ali prepis je), potem je vojna tu. A če to prepoznamo, se lahko tudi nasmehnemo, saj večina drugih tega ne ve, in eventualno v kakšnem besedilu to omenimo kot svoj argument.
Po pogledih naivne, neuke poetike naj bi poezija privrela naravnost iz nič, iz izvira neoporečne čistosti in nič je ne bi smelo skaliti – nobenega popravljanja, vse je avtorsko delo, tudi če besedilo kliše, samo kup klišejev, ki jih najdemo v vsaki popevki ali narodnozabavni pesmi. Seveda je taka predstava folklorni kliše ali srca ali zamaknjenosti, kakor naj bi nastajala poezija. Temu ustreza tudi strah pred vplivom, zaradi katerega se mladi in tudi starejši pesniki ogibajo branja, kajti tam, kjer se končam jaz, se začenjaš ti. Nič ne sme priti od drugega.
(pobrano z interneta)
A poglejmo si nekoliko pobliže ta košček besedila – končam se tam, kjer se začenjaš ti.
Leta 2003 je po malem kultna skupina Radiohead objavila album Hail to the Thief s pesmico Where I End and You Begin in v tekstu je med drugim: There’s a gap in between / There’s a gap where we meet / Where I end and you begin. Obšla je svet in še danes jo rad poslušam.
Tema pred svetom ni skrita. Začeli so tiskati majice s tem geslom, nevrologi so razpravljali o tem pod naslovom: Where I end, where you begin. Leta 2016 je galerija Tanit v Bayreuthu odprla razstavo Nadim Asfar Where I end and you begin. Letos (2019) je Preston Norton objavil knjigo Where I End and You Begin s paranoičnim in depresivnim protagonistom. V Indiji je izšla knjiga Sarang Jairay You Begin Where I End. Sidnejsko The Street Theatre je oktobra 2014 uprizorilo predstavo Cathy Petőcz Where I End & You Begin. In ne le to, priljubljeni Renato Zero je v pesmi Inventi zapisal: Mentre ti guardo, io non so più,/ Dove finisco io e cominci tu, / Il sogno, la realtà ... ) in plošča je izšla davnega leta 1974. Takrat smo tega pevca še gledali z velikimi očmi in brskali po njegovih besedilih. Še: Ruska skupina Pilot je v pesmi Enkrat ena pela Так где кончаюсь Я / И начинаешься ТЫ?. Prav v ruskih medijih se to geslo obravnava kot izhodišče novodobnega egoizma in egocentrizma. David Gern je leta 2016 objavil filozofsko razpravo Wo ich ende und du beginnst, če gremo še na nemško področje. Razkriva, kako globoko je ta tema zasidrana v vsakdanje življenje in sega od Othella in Kralja Leara tja do Wittgensteinovega vprašanja, kako lahko vemo za bolečino drugega – kot bi vzel iz ust besede Fedorja Tjutčeva iz let 1829-1830: Как сердцу высказать себя? / Другому как понять тебя? / Поймёт ли он, чем ты живёшь?.
(pobrano z interneta)
Še: Leta 2011 je izšla v Beogradu pesniška zbirka Gde ja počinjem ti se završavaš i tačka Nevene Ugrenović.
Vseskozi me je spremljal občutek, da sem ta stavek slišal ali bral še nekje. Ko sem pred dnevi ponovno bral pesniško zbirko Nataše Švikart Žumer Venerine samoizpovedi iz leta 2003, sem v pesmi »Tri želje« našel verz: Kje se začenjate drugi in jaz se končam?
Seveda nas to vodi na koncu k besedilu, ki »nas je vse napisalo«, če smem uporabiti bloomovski izraz, do Biblije. V Razkritju v 21.5 pravi: »Tisti, ki je sedel na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam na novo!’« Tam se začenjam jaz.
To je samo kratek nabor pojavljanja te besedne enote. Ni izčrpen, saj vsak dan odkrivam nova najdbišča.
(pobrano z interneta)
V primeru tega izraza gre za tipičen mem (meme), košček besedila, ki se kopira in se razširi kulturnih okoljih (in tudi na internetu), vmes pa se lahko tudi spreminja, kot svojevrsten virus. Gre predvsem za tako imenovano popularno in množično kulturo. Osnovni smisel je meja tujosti – nekje se končam jaz in se začneš ti. Besedo meme (mem) je skoval angleški znanstvenik Richard Dawkins (The Selfish Gene, 1976) za enoto kulturnega prenosa.
Že pred postmodernizmom se je razbil mit o čistem izvoru poezije in o trditvi, da se tam, kjer se končam jaz, začenjaš ti. Zlasti v angleškem kulturnem okolju ima teza o strahu pred vplivom že stoletno tradicijo. Med mlajšimi so popularni postopki, ko sestavljajo iz različnih pesmi drugih svojo, kar je trik iz poučevanja pisanja poezije, da bi prisilili avtorje h globljemu branju pesnikov.
Gibljemo se stran od nedolžnega čivkanja duše k reinterpretaciji, reviziji dosedanje poezije, in to ne zato, da bi bili mi, novi, boljši, temveč da bi se vračali k starim in dopolnjevali njihova sporočila. Pesmi rastejo na miceliju vse poezije. Pot do poezije se nam je v današnjih tehnoloških možnostih na široko odprla ne le s knjižnicami, s svetovno dosegljivostjo knjig, ampak so k temu doprinesli odprti viri interneta, skrbno dokumentiranje starejših zapisov in široka prosta dostopnost, bogastvo, ki se neprestano množi.
Namesto da kričimo, kako je kdo komu ukradel verz, se nad tem zamislimo. Prav v primeru, o katerem pišem v začetku, je jasno, da Karmen Vidmar ni prepisala verza Sonje Mavec, tudi če ga je vzela od nje, in da slednja ni lastnica te sintagme, čeprav morda niti ne ve, da je tudi nekdo pred njo zapisal enako. Pri poeziji velja pesniška licenca in ne pravna regula, ki so jo napisali zato, ker se na področju intelektualnega dela na veliko krade pri seminarskih, diplomskih, magistrskih in doktorskih besedilih, strokovnih člankih, raziskavah. In povsod drugod. Pri njih gre pretežno za denar, pri poeziji pa za nekaj drugega, a kar se od denarja včasih ne razlikuje veliko.
Gornji članek sem poslal na revijo Mentor, ker sem menil, da je informativen za vse pisce, ki tam objavljajo. Seveda mi ga niso objavili in niti rekli niso razloga, zakaj ga niso. Pač pot v de-ment-or.
