Zdaj oči so motne, le kakšno senco
še razberem. Ne vem, kaj bo, kaj bo!
Ostal sem sam, brez sester.
Preveč sem ljubil svojega otroka,
Otrok moj, odpusti mi, ljubezen
do tebe me je oslepila v mlajših letih
zdaj mi ugašajo še oči.
LIST
Listi je padel z drevesa.
Na njem je naslikano srce,
cvet jeseni in trpljenja v tem letu.
Pobrala sem ga, poljubila in ga v knjigo položila.
Naj knjiga boža ga, greje, tolaži
in mu ljubezen pravo dá
in bo v njej znova zaživel.
