Strašilo lazi po svetu – strašilo neenakosti. Glavno gonilo neenakosti je težnja, da donosi kapitala presegajo stopnjo gospodarske rasti1, ekstremne neenakosti pa so največja grožnja demokratičnim vrednotam, napredku in miru! Pravijo, da so gospodarska gibanja v naši odgovornosti in ne dejanja Boga.
Pravična neenakost je možna le če odpravimo revščino.
Človek je tekmovalno bitje, ne samo v športu, na splošno, in je neenakost med ljudmi samoumevna in namembna posledica tekmovanja. A ni problem v neenakosti kot posledici tekmovanja, ampak v številnih drugih neenakih pogojih, ki razen nadarjenosti lahko bistveno vplivajo na mesto, kakršno kdo doseže pri tekmovanju.
Za uresničevanje lastne nadarjenosti smo odgovorni posamezniki.
Ko Jezus Kristus razlaga (zakaj govori v prilikah), pravi:
12 Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. (Mt 13, 12)
Prilika je večpomenska. Prvotni namen je, da se bo dobro pripravljenim dušam pridobljenemu izkustvu stare zaveze dodala popolnost nove; primerjaj Mt 5,17 (»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel«) in Mt 5, 20 (»Povem vam namreč: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«); slabo pripravljenim pa se bo odvzelo še to, kar imajo. Drugi pomen prispodobe se nanaša na nadarjenost. Kdor namreč podedovano nadarjenost z rednimi vajami neguje, bo vedno boljši, kdor tega ne počne, bo zgubil tudi talent, ki mu je bil prirojen. Mojstra dela vaja. Nulla dies sine linea, niti en dan brez poteze (s čopičem), je znan rek starogrškega slikarja Apela iz obdobja klasičnega helenizma (4. st. p.n.št.)!
Govor Jezusa Kristusa v prilikah je proglašen za vsesplošno veljaven zakon. Ameriški sociolog Robert K. Merton in njegova soproga Harriet Zuckerman sta leta 1968 za ta zakon skovala izraz »Matthew effect«. »Matejev zakon« velja univerzalno, tako na področju ustvarjalnosti v zvezi z nadarjenostjo kot tudi v znanosti – produktivni znanstveniki so vedno bolj storilni, neproduktivni pa vedno manj, v izobraževanju, branju in drugimi področji življenja ter v družbeno-gospodarskimi odnosi med ljudmi - bogati so vedno bolj bogati, revni pa revnejši!
Zagotovitev enakih materialnih in drugih družbenih pogojev vsem posameznikom ne glede na rod/spol, razred, raso, nacionalnost, vero, prizadetost, starost, dohodek, izobrazbo, kraj bivališča, vrsto gospodinjstva in kakršno koli drugo pripadnost za doseganje mesta v sodobni poklicni družbi v skladu s stopnjo uresničitve nadarjenosti, za katero smo izključno odgovorni mi sami, – je pa odgovornost socialne države. A priče smo, da socialna država danes peša celo na Švedskem!
Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem posedovanju zemljišča, industrijska družba na aktivnem izkoriščanju kapitala. Moderna profesionalna družba2 temelji na človeškem intelektualnem kapitalu, ki ga ustvarja afiniteta, nadarjenost in izobraževanje posameznika.
Sodobna informacijska družba predstavlja pozitivno realnost tudi le pod pogojem, če imajo vsi pripadniki družbe enako priložnost uporabljati informacijsko tehnologijo (IT) kot sredstvo za izboljšavo svojih življenj, s tem da je uporaba IT v izobraževanju pomembnejša od izobraževanja o IT!
Država, opredeljena za razvoj, si ne more dovoliti razsipavanja človeških virov na način, da so možnosti sodobne profesionalne informacijske družbe na razpolago samo privilegiranim skupinam družbe.
Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem posedovanju zemljišča. Industrijska družba sloni na aktivnem izkoriščanju kapitala po formuli dobiček > rasti ter na hvalospevih kapitalizmu v obliki najhujše propagande in dobrodelnosti.
Janez (1 Jn 3, 17) v 1. pismu pravi: »Kako more Božja ljubezen prebivati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?« Dolžnosti bogatih proti revnim so po učenju Cerkvenih očetov brezpogojne. Po Svetemu Ambroziju (cit. po Pavlu VI, 1967) pravica do zasebne lastnine ni absolutna. Če potrebnemu nekaj podarimo, mu nismo dali našega, vendar smo mu vrnili njegovo.
V profesionalni družbi se posamezniki ne razlikujemo horizontalno po družbenih razredih , temveč po mestu v karierni hierarhiji po vertikali glede na intelektualni kapital slehernega posameznika, ki poleg nadarjenosti temelji na ekspertnem znanju, pridobljenem z izobraževanjem.
Profesionalni kapital je bolj materialen od delnic in manj ranljiv od večine oblik materialnega posestva, sposoben za samoprenovo s pomočjo izpopolnjevanja ekspertnega znanja in veščin. Je najbolj resna vrsta lastništva, saj zagotavlja svojim posestnikom neodvisnost, gotovost, pravico do kritike brez strahu pred posledicami (!), položaj v družbi, ki ga je lahko braniti, ki omogoča tudi spremembo družbe ali zagotavljanje lastnega mesta v družbi, predvsem pa individualno varnost in samozaupanje za oblikovanje lastnega socialnega ideala, vizije, po kateri naj bi bila družba organizirana.
Postopno zmagoslavje socialnega ideala profesij zadnjih sto let je pripeljalo do hegemonije človeškega kapitala in pojava profesionalne družbe. Med hegemonijo profesionalnega ideala in hegemonijo aristokratskega ali kapitalističnega ideala je bistvena razlika. Aristokratski in kapitalistični ideal lahko zadevata samo veleposestnike in kapitaliste, medtem ko se profesionalni ideal načeloma nanaša na vsakega državljana.
V profesionalni družbi naj bi bili tudi »kapitalisti« po poklicu »podjetniki« v podjetniški hierarhiji po vertikali z ustreznimi kompetencami (stališča, znanje, sposobnosti), ne pa člani vladajočega razreda po horizontali!
Toda profesionalna družba ni egalitarna družba. Vse profesije so enake, vendar so nekatere bolj enake kot druge. Profesionalna družba ni razredna družba binarnega modela z majhnim vladajočim razredom in velikim razredom podrejenih, ampak je zbir vzporednih hierarhij neenake višine. Vsaka od teh pa ima lastno lestev z veliko letvami.
V longitudinalni raziskavi v letih 1934-35, 1950 in 1989 je bil ugotovljen naslednji hierarhični seznam poklicev glede na rang in številom izražen prestiž (ugled): zdravnik, univerzitetni profesor, odvetnik/pravnik, arhitekt, zobozdravnik, gradbeni inženir, letalski pilot, računovodja, knjigovodja, duhovnik, srednješolski učitelj, osnovnošolski učitelj, novinar, umetnik, igralec, bibliotekar, stenodaktilograf, električar, zavarovalniški agent, avtomehanik, policist, zakupnik (farmer), predelovalec, voznik tovornjaka, voznik avtobusa, hišnik/vratar, natakar/strežnik, kmetijski delavec.3
V predindustrijski družbi so le nekateri uspeli preoblikovati svoj človeški kapital v materialno bogastvo. V industrijski družbi so vidno bogastvo s pomočjo človeškega kapitala dosegli tudi samo redki posamezniki (npr. Bernard Shaw). Edino v postindustrijski družbi so profesije v celoti sposobne utrditi človeški kapital (znanje, veščine in sposobnosti = kompetence) kot prevladujočo obliko vrednot.
Kdor živi v preteklosti, v sedanjosti zamudi, saj že danes, žal, ni več v središču pozornosti pravičnejša porazdelitev premoženja med ljudmi, temveč kataklizmične spremembe podnebja in se boji v sodobni družbi, kakršni koli bili, zdijo bolj kot boji za ležalnike na znanem britanskem potniškem prekooceanskem parniku Titanic, ki se je potopil v ledenih vodah severnega Atlantskega oceana spomladi 1912. leta!
1 Piketty, Th., 2015. Kapital v 21. stoletju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
2 Teorijo profesij in sodobne profesionalne družbe je podal angleški socialni zgodovinar Harold Perkin v knjigi The Rise of professional society: England since 1880. iz leta 1989. O profesionalni družbi glejte tudi moj članek Priloga h kritiki tehnološkega determinizma in globalizma iz 2001. leta. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/114/index.html.
. 3 Viri: Matthews, D.R., 2017. Accountants and the professional project. https://www.researchgate.net/publication/312479335_Accountants_and_the_professional_project; Coutu, W., 1935/1936. The relative prestige of twenty professions as judged by three groups of professional students. Social Forces, 14, 522-529; Treiman, D.J., 1977. Occupational Prestige in Comparative Perspecitive. New York: Academic Press; Nakao, K. and Treas, J., 1994. Updating occupational prestige and socioeconomic scores: how the new measures measures up. Sociological Methodology, 24, 42-69. .
