Nekega dne se nama z medom ni dalo več delati. Poležavala sva po postelji in kavču. Vse, kar sva naredila, je bilo, da sva hitela trikrat na dan po tablete in opoldne še kosila nisva zamudila. Prišla v stanovanje in zopet zabušavala. Najin mentor nama ni odpisal na stari tekst, ki sva mu ga poslala. Vse je trajalo tako dolgo, da bi najraje umrla. V delavnico nisva šla, niti na obetaven literarni večer. Hodila sva in v hišo in nazaj in sestavljala tekst, toda na računalnik ni prišel. Če le ne bi mislila na smrt. Sklenila sva, da bo nekaj treba spremeniti. Mislila sva, da bi pravzaprav morala kaj početi, če ne drugega, bi kaj vrgla na računalnik. Končno dva napisala tole.
Medo Rudolf in Tatjana Srebrnič
MEDOVA DIAGNOZA
Ni mi bilo dobro. Zagledala sem meda, kako leži na svojem pojštrčku. Vprašala sem ga, če mi lahko pomaga. Rekel je, naj se stisnem k njemu.
Stisnila sem se k njemu in rekel mi je:
»Samomorčki so vzrok temu.«
Nato sva jih iskala po vsem telesu, v noga, rokah in drugod. Našla sva jih petnajst. Ko sva prišla do prvega, sva ga uničila in že sem se počutila bolje.
»Toliko za danes!« je rekel.
Dala sem mu tri evre.
Naslednji dan je vse malo bolelo, a ne prehudo. Našla sva še en samomorček in ga uničila. Dala sem mu le en evro, več tudi ni hotel.
Tako sva vedela, da ni bilo pokvarjenega ali bolnega kaj drugega.
medo in Tatjana
27.10.2019 16:03
ODHOD
Medo, rekli so nama, da bova morala zapustiti očetovo hišo. Zabolelo me je srce, ko sem spoznala, kaj to pomeni. Domači so mi rekli, da se ne smem nikdar več vrniti. Pogledala prtljago in tam so bile velika fotografija, na kateri sem brala pesem na ženskem maratonu v Mariboru, in obe moji sliki. Na eni je bila z oljem naslikana roža, ki mi jo je pohvalil celo oče. Drugo sliko sem dobila od domačih za rojstni dan ali za dan žena. Minila so leta, ko me je prišel obiskat brat s fotografijo dveh v vnukinj, ki sta se v tem času rodili. Sploh me ni povabil domov niti na kavo. Rekel je, da ju bo pripeljal k meni, ko bosta. A še vedno si želim domov. Obljubila sem si, da se bom nekoč povabila na domačijo in se prepričala na lastne oči, če sem tam še doma.
Tatjana Srebrnič
1.11.2019 16:44:06
MEDO IN TOMEK
Medo je ostal doma na svojem ležišču. Oblečen je bil v temno modre trenirkice, imel čevlje in črno kapo na glavi. Na medovi blazinici je narisana lokomotiva črne barve z velikimi očmi, ima usta z velikimi belimi zobmi in nos. Imenuje se Tomek. Z njo je odpotoval po Sloveniji, na pokopališče v Ljubljano in Novo Gorico, kjer je obiskal grobove znancev in sorodnikov. Ko sem prišla domov, se je že vrnil s potovanja. Preoblekla sem ga v vsakdanjo obleko, vmes mi je pripovedoval, kako je bilo na potovanju.
Sedel je v svojo torbo in odšla sva tej topli jeseni spet na pot.
MARSOVCA
Vračala sva se iz »hiše«, bila je skoraj tema. Tablete so brbotale v nama. Potem pa sva zagledala vesoljski bitji. Vprašala sva, kdo so. Marsovčki so! se nisva mogla načuditi. Imeli so nos na vrhu glave in ušesa tam, kjer imamo mi nos. Ali tudi vi hodite vsak večer po tablete? Tablete? Ne! sta odvrnila. Pri nas, na našem planetu ne poznamo bolezni in tudi tablet zanje ne potrebujemo. Na vašem planetu je pa lepo, vzemita naju seboj. Potem pa ju ni bilo več. Kar Izginila sta. Zamišljena sva se vrnila v stanovanje. Šele s pomočjo tablete sva zaspala .Sanjalo se nama je, da sva na Marsu in da imava velikanski nos na vrhu glave.
NIČ
Sreda je. Medo, jaz in Senka gremo kupovat v Qlandijo. Medo po poti reče, da ima vse. Potem mu pa ni treba nič kupiti, si mislim. Deset minut pred tem, ko trgovino odpro, smo pred vhodom . Imamo dvajset procentni popust. Kupimo hlače črne barve zame, za Senko pa temno modre. Pridemo domov in pogledam meda. Tako žalosten je. Vprašam ga, kaj je narobe.
»Meni pa niste nič kupili,« reče.
»Če si rekel, da imaš vse.«
»Tako sem že rekel , vendar sem mislil, da bi mi vseeno kaj kupili.«
»Medo, drugič pa bom to vedela!« ga pobožam po plišasti glavici.
Tatjana Srebrnič
18.9.2019 15:38
ZOMBIJI
Rad imam zombije. Videl sem jih na izletu do slapa Rinke .izvira Savinje v Logarski dolini. Peljali so se z avtobusom. Spremljalo jih je pet sester in seveda šofer avtobusa. Nazaj grede so peli slovenske popevke in narodno zabavne pesmi. Ko sem jih tako gledal peti v skupini, sem začutil, da jih imam res rad, in to bom tudi napisal, sem sklenil.
medo Rudolf
17.9.2019 15:12
DANES O TEM NE BOVA PISALA
Medu sem kupila puloverček in jaknico. Piši o tem, me prosi medo. O tem pa res ne bom pisala, mu odvrnem. Jutri se bova udeležila razstave. Zakaj nočeš pisati o tem, pravi medo. Jutri bova to pokazala, kaj bi o tem trobila.
Sprehajava se. Poldan je vroč. Toda o tem tudi ne bom pisala, pravim. Saj je vročih dni poleti veliko in bova pisala o kakšnem drugem. Pa povej, kako smo bili tri dni na morju. Ne bom. Vsako leto se to ponavlja, kaj bi govorila o tem. Danes samo napiševa, o čemer ne bova pisala.
28.8.2019 16:30
Tatjana in Rudolf
IGRE TELES
Greva na fotografsko razstavo. Polno aktov, ženskih in moških, je razstavljenih. Precej je obiskovalcev, ki si ogledujejo igro teles. Z medom Rudolfom hodiva ob steni in si ogledujeva ženske akte. Nenadoma reče medo:
»Dovolj mi je teh ženskih riti. Midva sva lepša, ko se stuširava.«
Pritrdim mu in ne morem skriti, da mi prihaja na ustnice smehljaj.
LITERARNI VEČERI
Po poletnih počitnicah se petnajstega avgusta pričnejo literarni večeri v mariborski literarni hiši. Kako sva jih z medom vesela. Pregledujeva svoji lanski garderobi. Saj nekaj še je je, vendar drugo morava kupiti. Šla bova v kulandijo in spin in kupila najnujnejše stvari za takšne večerne obiske. Potrebna je še toaleta. Pobarvala si bom na novo lase in meda umila v pralnem stroju. Drugo je odvisno od vremena. Ob šestih bova tam vsa okičana in pripravljena na vse.
