Hitenje z željami,
v Svet prek ovir,
z bližnjicami prečkajočimi ta nemir,
na nove in nove poti smo dani,
vsak drugačnih preizkušenj.
Brezglavo,
kot podivjani konji v mladosti,
brez trohice pogleda nazaj,
z galopom prek vsega,
do cilja,
ki odmikajoč se
prehitro pride vsemu navkljub
v starosti dosežen.
Kot polž zdaj hitel bi naprej,
počasi in preudarno,
poln modrosti,
izbire prave,
življenjskih izkušenj,
da bi le še raztegoval to razdaljo pred ciljem,
in drugim konjem v galopu,
preprečil brezglavo divjanje,
vedoč,
da vsak sam svoj namen ima,
le cilj vsem skupen postane,
in vsak polž zleze čez rob!
PREPORODNA STRAST
Iščoč nekoga – nekaj več,
v globine bi si želel zaiti,
le kam uspel sem skriti,
pa tako upanje bilo je v meni,
da kot je kri rdeče barve,
tako bi »on« vedel za tiste prave,
stavke, ki so res bili,
v katerih pomen bistvo je vsak vdih,
premišljeno napisan stih,
te pametne glave,
pozabljene v času,
na policah v prahu.
Ni ga več,
zbledel je kakor zapis stari,
spremembe bodo nujne,
da v novi luči na predstavi,
v zobeh kritikov,
pred lečo do lupe,
izgubi se še tiste upe,
na uspeh pravi ...
Ne zlij, dokler ni zrelo,
ker to boli,
skozi otečeno žrelo besed.
Dozori,
upaj na pravo besedno sled,
dotik brbončic duše,
sozvočje tako dolge suše,
presihajočih predstav v glavi,
za en sam plosk,
na tej predstavi,
razgaljen in prepuščen,
mrhovinarjem z moralo....
V trdi temi ugasnem luč,
da še temneje je postalo,
mar res rabim tako hvalo,
sam sebi v slast,
čudna je ta moja poetska strast.
