1
Pod oblo razgorelih besov
spiram splet besed z lučjo
in žgem glineni vrč navdihov,
ki bo nosil vino stihobrusom
med sanjarjenjem v urah molka,
ko zvezde legajo na žamet duše.
Glina poje melodijo ognja
z mehkobo zgoščevanja do trdote,
ko rojeva vrče raznim Dionizom
pri svetišču židane norosti.
Hkrati grozdje krade soncu sij
za lišp rubinov pred predstavo
letnika na odru jezikačev,
ker je sod ostal brez zgodbe
z žejnim žrelom sredi trupa.
2
Čas posuje listje čez stopinje
in mlado vino se ponuja vrču,
ki ga ravnokar krstim v kleti.
Seveda, prvi pijem kri goric
iz vinonosca lastne izdelave,
čeprav ni zvezd na mojem nebu,
da bi z njimi barval krik srca.
Pa vendar moj glineni vrč gori
v barvah z vinom, namolzenim
pod soncem za medico domišljije.
Zato se noč svetlika skozi sanje
do slepitve utrujene slepote, kjer
je davno mrak požel svetlobo
na dnu votline s črno mesečino;
a moj glineni vrč opeva luč neba.
TEŽAVNO JUTRO
1
Maligani odzvonijo jutranjice
in dan poškili skozi prš čemerja
v zatohlost barja skrajšane noči.
Težak je čas in še težja glava
s kriki kljukcev, ko zarja pomodri
in vpitje sega do stopal vesolja.
Odmevi prebudijo hordo pajkov
med razpokami zavesti in vzdihljaji
polomljene violine pod blazino.
Odprem oči s preletom zasenčenih
kresnic, ki kanijo namrežiti
privid brez vida v zaledju zrkel.
2
Odškripam v pokončnost stalagmita
z vrtoglavico na robu brezna,
koder strupenjače puščajo svoj lev.
V duhu meljem ure na kozarce vina
od večera do odhoda nočne straže
pod vešala iz cepičev stare trte.
Omizje je prišlo iz soda, kajti
svet je pust brez zubljev fantazije,
zato sem noč poklonil vinoljubom
in moj glineni vrč je vriskal
ario refoška do krvi vampirske
žeje, ko še sovam zataji modrost.
3
Zatem so se duhovi preselili v
moja žgoča obtočila in z njimi so
prispele balerine v raztrganih
trikojih sredi presečišča hlebcev.
Nebo je padlo in luna je odšla
v morje, da sem danes nespoznaven
pred zrcalom, ki ga nimam, ker
pretvarja mrak laži v luč resnice.
A sedaj je čas svetlobe in težko
jutro trudoma potapljam skozi goščo
naplavin noči do dna pozabe, da me
sonce urno spokori za lepši dan.
OSAMLJENOST
1
Veriga dni in let priklepa dušo
na viharnik sredi pustoši skalovja,
kamor ne zaide ptica in koder
ni stopinje na brezpotjih kamna.
Osamljenost ubija voljo do prihodnje
zarje in ednina vpije izza mize
z enim samim stolom in prtičkom.
2
Molk prostorov najde svoj odmev
v srcu, ki se zlomi v čudaškost
samohodca s kletvami grenkobe med
prepiri z lastnimi prividi sanj.
Enojna postelja je rakev, kamor
padajo črepinje vsakodnevnih razbitin
po neštetih bitkah za ljubezen.
3
In seveda, v samoti je življenje
igra šaha na brezbarvnih poljih,
kjer si črni lovec brez nabojev
sredi borbe z ujedami in levi.
Vid je zamegljen s kapljami motnjave
in sence trejo bisere iz tvojih
ledij za razbarvanje napetih misli.
4
A vendar, če se dve osamljenosti
najdeta na predvečer obupa, pričneš
verjeti v usodo, da je pripeljala
čredo srečnih zvezd iz Erosove
staje na tvoj golgotski pašnik, nato
se postelja čudežno razširi za duet
godal v etudi zamujenih sladostrastij.
Pred Venerinim templjem izpolnitve
angeli zapojejo pozdrav bogovom,
medtem Selene potopi preteklost
v Letine valove s penami pozabe.
Mavrica cveti in čas taktira po
škrlatu zimzelenih not ljubezni do
prihoda sojenic na parado sreče.
