Stopili ste v prostor brezčasno,
od nekdaj, v neskončnost.
In z vami je od nekod vstala družina
dobrih ljudi od nekdaj za zmeraj.
Hvala usodi za tolikšen blagor.
Topla hrapavost Gilovega jezika
je obliznila roko.
Hvala tudi za to.
Vse se vključuje v enakomerno vrtenje.
Vseh vernih duš dan, 2. novembra, 2018, Topolšica
V DEŽJÙ
Zgostil se je čas
in s težo več ko stotih let
légel na zêmljo.
Nebó se je povéznilo
čez nekdanje stavbe.
Zrúšile so se
pod bremenom časa.
Ni več
načrtov
močnega tridesetletnika.
Ni več
navdiha
pogumne mladenke.
Na súho planoto
sta pripeljala
živo vôdo.
Razpostávila strehe.
Priklícala otroke, živino, življenje. –
Grmada ruševín
se je zrúšila váse.
Nad njimi se je
proti zatónu odprla
boleče prelepa črta
novo odgŕnjenih
granítnih slojev. –
Nad rúšjem in ruševínami
za hip zatrepetá
mávrica …
V Topolšici, 31. oktobra 2019
BELO-ČRN NOVEMBRSKI DOPOLDAN
Spet mŕčasti novêmbrski dopoldan.
Nejasne gmôte naokrog,
negibne.
Bo proteus,
golíčnik beli,
od kod vijúgavo
prikoracàl?
Se stisnil
ob ploščati škrilj?
Je kaj zamigotálo v kotu?
Črníkav močeríl?
Njegova senca?
Zahrípne v pŕsih.
Zapljúnka po možganih.
Véke se zapirajo.
Utrujene
zastírajo
svetlobi pot do zŕkla.
Kam sta se zavlekla?
Sta se kam zatekla?
Črnóbni močeríl.
Človeška ribica, belíčna.
Iz pradavnin.
