Deževalo je vso noč. Ulica je še prazna.
Skozi jutranjo meglo
čutim toplino sonca.
Sije vse močneje.
V sanjah sem vedno videl drevesa.
Visoka zelena drevesa.
Temne veje, ki so
segala do neba.
Vselej sem mislil,
da je ves Čas stvarstva shranjen,
varno, nekje v predalih moje sobe.
In prijazno čaka name.
Kriki ptic so vse močnejši.
Priletele so nad mesto.
In vem.
Vse preroške karte so
že davno padle
natančno jasno
in tisti prekleti
Rubikon je
že daleč za menoj.
Predolgo sem iskal
obljubljeno odvezo
in bežal pred silo,
ki premika sonce, zvezde,
vse nas.
Vselej le naprej.
Nikoli se ne obrača nazaj,
kakor se jaz,
že leta.
Vračam se pod
te temne veje
platan.
Listje je pričelo padati
in jesen bo kmalu.
GEOMETRIJA TVOJE STRASTI
Geometrija tvoje strasti.
Drugačna moji.
Zakon naključja,
se preliva preko tvojih prsi.
Prišel si.
In pustila sem se.
Vedno sem imela rada.
Jesen med nama.
Tisti večer za katerega sem vedela,
da bo zadnji.
Trenutek,
ko si gol stal ob meni,
tvoja prihodnost ni pripadala nikomur
in si mi samo šepetal,
želim te še enkrat.
Jaz pa sem hotela reči le,
ostani.
Ostani.
RAZUZDANO SONCE
Razuzdano sonce
razliva svetlobo
skozi gosta
zavejta teme.
Skrivam se tvoji
posteljni.
Ne želim še vstati
in razmaknem tvoje noge
zdrsnem vate
na blazini
sredi tvojih las.
Čisto brez sramu,
kot znam
le pri tebi.
Razuzdano sonce,
razliva svetlobo.
Rumena je.
Preliva se preko
golih bokov
ko sem v tebi
in ko me ni.
ZASILNI IZHOD
Pa vendarle ima vse svojo ceno,
tudi ta polovična rešitev,
ki se nekdaj
sploh ni zdela
tako slaba.
Biti le napol poti.
Čakati te.
A ta jebeni zasilni izhod,
ki me je zapeljal
z gotovostjo besed odrešenika
me je vrgel
v tla.
In pustil praznega.
Še bolj kakor prej.
