Etiopija – po domovih za najdenčke in centrih za otroke
Zadnji teden avgusta in prvi teden septembra sem imela milost spoznati deželo nasmejanih obrazov, sijočih oči in prisrčnih ljudi, kateri neutrudno že mnoga leta pomaga selezijanec g. p. Jože Andolšek. Gre za eno izmed najrevnejših dežel sveta.
Najprej sem spoznala pokrajino Gambelo. To je tropski del Etiopije, skromne vasi s slabimi cestami. Do nje se pripelješ skozi slikovito naravo, kjer lahko srečaš zveri kar na prostem, saj ne gre za ograjen nacionalni park. Ljudje živijo v skromnih hiškah ob cesti, če temu lahko tako sploh rečemo. Spredaj imajo nekateri kakšno trgovinico, kjer redko kdo kaj kupi, zadaj pa imajo zelo zelo borno bivališče. Ob cesti srečaš nasmejane otroke in ljudi. Tu imajo sestre Matere Terezije svojo postojanko kot tako imenovano pobolnišnično oskrbo za tiste, ki še niso sposobni, da bi vrnili domov, ali z tiste, ki nimajo možnost bolnišnične nege. Do svojega doma imajo hoda več dni. Tu je bivanje razdeljeno na več delov in sicer del za hujše bolnike, del za ženske z otroki in del za moške. To je področje tropov in so nas množično naletavali komarji, ki prenašajo malarijo. Tu mi je bilo dano, da sem lahko malce pestovala otroke od dojenčkov do večjih, skupaj smo barvali, risali in se igralu. Ker tu ni tople vode in je voda že tako problem, redko jo imajo vedno, tudi elektrike zmanjkuje in je oskrba kljub požrtvovalnem delu sester zelo težka. A kljub temu so vsi srečni, da dobijo pomoč.
Drugi dan pa sem pobliže spoznala tako imenovali počitniški oratorij pri selezijancih, kjer se vsako popoldne zbirajo otroci, ki sicer ne bi imeli kam, tu pa ga preživljajo koristno in poučno. Eni igrajo nogomet, drugi rišejo, ustvarjajo ali igrajo druge igre ob pomoči animatorjev. Ko pa ni počitnic, gredo v osnovno in v srednje šole in izgradnjo ene od teh šol so s pomočjo organizacije p. Andolška finacirali prav Slovenci v akciji za zbiranje sredstev. Gre za čudovito šolo za to ljudstvo. Mene ste tu v likovni delavnici »posvojili« dve deklici in trije fantki, ki so se prav veselo spominjali lanskoletnih prostovoljcev iz Slovenije.
Nato sem šla v glavno mesto Etiopije, v Adis Abebo. Večmilijonsko mesto prisrčnih ljudi, kjer ni človeka, ki te ne bi pozdravil v domačem jeziku, in tisti bližnji te tudi objame. Tu spoznaš nasprotja – na eni je strani peščica premožnih, na drugi strani najrevnejši sloji. Srečaš takšno revščino, ki je po mojem ni nikjer na svetu. Mnogo jih živi v provizoričnih hiškah, ki to sploh niso, kjer imajo le borno posteljo, kuhalnik in stol. Eni prodajajo podnevi na tržnicah, takih izpred 100 let, da bi kaj prodali, a bore malokdo kaj res proda. Vidiš na kupe banan, limon , pomaranč, ki so kar drugačne od teh, kakršne dobimo pri nas. Banane so bolj ozri. Zelo male preveč zrele pomarančne in limone bolj zelene, ne smem pozabiti na najboljšo papajo. Eni pa imajo pred svojim bornim domom tako imenovano butiko, kjer le redko kdo kaj kupi, spredaj kuhajo, če seveda kaj imajo, in so veseli. Na ulicah srečaš veliko skupin napr. fantovskih. Vozijo se s tako imenovanimi taxi-kombiji, zelo poceni, a kljub temu solidni, ali v zelo nabith avtobusih, kjer vožnja ni tako prijetna. Na cestah vlada prometni kaos, a so kljub temu nesreče redke, vsaj velja med njimi nenapisano pravilo in vsak te spusti ali se ustavi, da greš čez glavno cesto. Množica ljudi je velikanska, veliko je tudi mladih, ki dneve in noči preživljajo na cesti, večinoma lačni. Tu srečaš tudi dosti živali - ovce. Tržnica ovc je nekaj posebnega, natovorjene osle-mule in dosti psov, ki pa tu znajo biti problem Večina jih je na cesti brez lastnikov, so tudi bolni ali agresivni. Srečaš bolnika z ranami, za katerega se nihče ne zmeni, če bi kdo klical reševalce, bi jih moral tisti tudi drago plačati.
Najprej sem tu spoznala dom za najdenčke - otroke brez staršev, ki ga vodi red sester iz Malte. Zanje skrbijo tudi zaposlene domačinke in prostovoljci. Ti najdenčki so me zelo nagovorili in vidno pretresli. Prvič sem jih srečala, razen seveda tistih v Bosni, a tisto je bilo čisto nekaj drugega. Od blizu sem spoznala nekaj takega. Z njimi sem se igrala, jih pestovala, risali in pisali smo, ter se na koncu tudi posladkali s slovenskimi keksi. V teh domovih so otroci v starosti od nekaj mesecev do 18.leta. Tokrat je tudi tukaj vladal bolj ali manj počitniški duh, pa še deževalo je. Tu so nekako razdeljeni po prostorih in sicer so posebej dojenčki, potem manjši otroci in večji otroci. Vsi so me zelo lepo sprejeli in imeli tudi radi kot jaz njih in dva fantka sta me spet »posvojila«, klicala mam ... mama in ko sem ju posedla vsakega na eno koleno sta drug drugega podila dol in se borila za mojo ljubezen, ki sem bila do obeh enaka. Tudi pri otrocih velja ljubosumnost. Ne da se povedati, kakšni otroci so ti črnčki, kako drugačni so od belih otrok, kako so odprti, kako te sprejemajo, kako so željni tvoje bližine in kako so jim nenavadni naši »evropski« lasje – kar pulijo jih in dajejo na vsakem koraku poljubčke. Kamor koli v skupino sem prišla, so me pozdravili v vrsti s petjem in tudi ob odhodu je bilo tako. Slovo tukaj je bilo zelo ganljivo in pretresljivo. Ta dva »moja fantka« sta jokala in tekla, kakor daleč sta mogla, za svojo mami. Vedno me bo to spremljajo.
Naslednji dan pa sem spoznala center, ki ga vodijo selezijanci –povečini so to Italijani, a tudi domačini in drugi, to je center, kjer so vrtec, šole, delavnice za ročna dela in tudi majhna tiskarna. Vsak dan sem prihaja okrog 500 otrok, tudi matere. Zanje se izvajajo razne aktivnosti, ker bi sicer bili na cesti. Z njimi sem se spet preizkusila v likovni dejavnosti in bilo so zelo ustvarjali . A tudi tu me je ob ljubezni vseh otrok spet posvojila neka punčka. Na koncu sp spet vsi zapeli in bili veseli rezultatov dela. Posebno in zelo dobro je tu to, da vsak dan vsi ti otroci dobijo topel obrok. Kako čakajo nanj in v miru cepetajo ponj.
Naj povem da me je že od rane mladosti, to je od dvajsetega leta vleklo v misijone pomoči potrebnim najbolj k otrokom. Čez osemindvajset let sem imela tudi možnost to doživeti in se prepričati, da nisem sanjala nekaj kar ne bi bilo zame. Da zmorem imeti rada otroke, jim pomagati, pa tudi druge ljudi, a da več kot dajem, tudi dobivam.
Slovo od Etiopije je bilo težko, pretežko, zdaj sem doma in noč ter dan sem z mislimi pri tej deželi, pri teh ljudeh, mislim na te uboge otroke in vse tiste »svoje posvojene« in tudi druge kakor tudi na gostitelje. Ob tem sem spoznala, da svet ne bi smel dopustiti ljudje živeti v takih razmerah. Postala sem drug človek. Kar mi je doslej bilo pomembno, mi več ni, in če delaš za uboge, drugega ne rabiš. Zanima me ali me bodo ti »moji« otroci in drugi še poznali, ko se bom vrnila, Upam da me zdaj ne pogrešajo preveč. Tja v to deželo k tem ljudem se bom še zagotovo vrnila in to za daljši ali neskončen čas.
Od znamenitosti naj omenim veličastno katedralo, posebne koptske cerkve s posebnimi obredi, afriško unijo, spomenike, muzej, parlament, pa mesto samo, nekatere zgradbe.
Za zdaj 1135 botrov omogoča otrokom brezplačno obiskovanje šole ter dnevno topel obrok hrane. Boter otroku omogoča šolanje, vključno s šolskimi pripomočki in njegovim vzdrževanjem. Občutek velikega veselja vas bo prevzel, ko boste odkrili, da ste s svojim darom mladim preprečili, da bi zašli v kriminal in prostitucijo, ter jim omogočili človeka dostojno življenje.
Kdor se odloči za botrstvo, lahko to stori na spletni strani www.missio.si izpolni prijavnico ali pokliče na telefon 01/300-59-50. Poslali Vam bodo fotografijo otroka, ki ste mu boter, in nekaj osnovnih podatkov o njem in njegovi družini.
Naslov za botrstvo v Sloveniji:
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana, Slovenija
Tel: +386 1 300 59 50
E-pošta: missio@rkc.si
Kruh za lačne v Etiopiji! NLB: SI56 0201 4005 1368 933
referenca: 00 279204
koda namena: CHAR
namen nakazila: Lakota v Etiopiji
