Štefan Kardoš Stric Geza gre v Zaturce / Geza bači dé v Zaturce, Argo, Murska Sobota, 2018
Društvo za humanistična vprašanja Argo iz Murske Sobote ima skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem lepo navado, ki je morda že prijetna razvada, da obdari porabske bralke in bralce s po eno knjigo na leto. V zbirki z naslovom Med Muro in Rabo je s številko enaindvajset izšla knjiga v slovenščini in porabščini. Iz slovenščine v porabščino je besedilo prestavil Dušan Mukič, slovarček manj poznanih besed pa je dodelala Marijana Sukič. Besedilo je prispeval Štefan Kardoš.
Potopis z naslovom Stric Geza gre v Zaturce ni zgodovinska pripoved o stikih s Turki, pač pa sodoben pisni nastavek za snemanje filma, kar bi bilo zlahka označeno za nespregledljivo nadaljevanje Kardoševe prejšnje knjige z naslovom Vse moje Amerike. Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina odpravi v pokrajine, kjer je bila potekala predzadnja svetovna morija. Odpravijo se iz tako poimenovane Slovenske okrogline, ki se nahaja na zahodu Panonske nižine. Sama oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž, kar je lepljenka, sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se kasneje izkažejo za vsaj sumljivi vir za preučevanje polpretekle zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je potrebno dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, kar je še posebej poučno v smislu, da se tej knjigi še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.
A s podvojenostjo je še vse premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bdi pojav, ki je poimenovan z oznako smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju, je pa tudi opazovalec tega potovanja, ki je pravzaprav potovanje k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovi okolici poletava dron, sodoben nosilec kamere ali še česa drugega. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, katere so tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero glede dolžine in zahtevnosti besedila; natančno določeno razdaljevanje od opisa določenega dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazorilom tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v tem besedilu je zaslediti preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.
Izpostavljati kakršnekoli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno. Vseeno pa je za poudariti skrb pisatelja za večplastno oplemenitenje medčloveških, medljudskih ter meddržavnih povezav, kar ni pogojeno zgolj s prevodom v porabščino, temveč tudi z implicitnim iskanjem korenik v sodobnem rudarjenju v lingvističnem smislu, kar se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in igropisec iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če so poti v Kardoševi prejšnji knjigi z naslovom Vse moje Amerike družile veliko lužo, jih tokrat druži jezero, v katerega se steka le ena reka in še to v blato. S tem delom je pisatelj kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.
Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg in je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovi porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena na način oplemenitenja spominov s krepitvijo novih vezi in povezav. Če že ne greste v Ukrajino oživljat bitke pred stotimi leti, pa se lahko vživite v knjigo, ki ima dvakrat po malo več kot sto strani.
