Snega je bilo letos le za vzorec. Skeptiki pravijo, da baje zaradi podnebnih sprememb. Uroš je kot strastni ljubitelj zimskih športov decembra belino prav pogrešal. Njegova mama je bila sicer zaradi tega, ker ni bilo snega, boljše volje, saj se je lahko brez težav odpeljala na delo. Uroš je z velikim veseljem vsako leto spremljal uspehe naših, slovenskih zimskih športnikov, pri čemer ni delal razlik med smučarskimi skoki, alpskim smučanjem, biatlonom, drsanjem, deskanjem ali tekom na smučeh. Ni treba dvakrat povedati, da je bil pogosto pred televizijskim zaslonom takrat, ko so bile na sporedu zimske olimpijske igre. Veselil se je uspehov Prevca, Mazejeve, Majdičeve, Flisarja in drugih uspešnih športnikov.
»Pozimi se imamo vsaj česa veseliti,« je radostno pomislil.
Na srečo to ni edina dejavnost, ki bi se je imel veseliti to zimo. Metod jih je na sobotnem sestanku povprašal, ali bi si imeli voljo nabaviti bakle za nočni pohod na božični predvečer k župnijski cerkvi sv. Kozme in Damijana v Kuzmo. Seveda, o tem sploh ni bilo debate!
»Pridružili se bomo ostalim vaščanom Trdkove že na samem začetku trase pohoda pri Sajarnem vodnjaku, zato se prosim kulturno obnašajte, ko govorite z odraslimi ljudmi,« jim je pridigal Metod, drugače učitelj fizike in tehnike na osnovni šoli.
»Upam, da mi ne bodo zmrznile roke,« je zastokala Vita, ena od dvojčic, ki se je od svoje sestre ločila predvsem po tem, da je nosila očala in obiskovala srednjo zdravstveno šolo. Kajti njena sestra dvojčica Lea ni nosila očal in je obiskovala gimnazijo. Bistvena razlika! Metod je zavil z očmi.
»Boš pač vzela smučarske rokavice in smučarski kombinezon kot za alpinistično odpravo v Himalajo. Narediti je potrebno vse, da nam ne bo treba oskrbovati tvojih ozeblin pri tako nizkih temperaturah, kot so letos,« se je Metod malce ponorčeval iz Vitine bojazni pred mrazom.
Metod se je zmotil le v napovedi zimskih temperatur. Snega je bilo res le toliko, da so lahko vaščani Trdkove rekli, da je Bog iz nebes spustil nekaj moke, a je ne bo niti za oblikovanje testa, kaj šele za peko kruha in pogač. Zato pa je mraz pošteno pritisnil in šolarji so si morali nadeti šale, rokavice in kape, če niso hoteli stakniti prehlada. Prvi avtobus iz Trdkove za Mursko Soboto odpelje ob pol šestih zjutraj in pobira najprej po vseh vaseh v občini Kuzma. Jakob je bil petka, štiriindvajsetega decembra, jako vesel. S sošolci v gimnaziji in profesorji se bodo odpravili v Cineplex v Maximus gledat neko romantično komedijo o iskanju samega sebe, službe in nove punce. Takih trenutkov so bili vsi na šoli, vključno s profesorji, izjemno veseli, samo da jim ni bilo potrebno sedeti v natrpanih učilnicah in poslušati dolgočasnega profesorja med razlago ali obratno – poslušati vedno radoživih učencev, ki med poukom vedno ušpičijo kako neumnost. K Jakobu so že kmalu prisedla dekleta iz mladinskega kluba – njegovi sošolki Lea in Doris ter Vita, ki je zjutraj na avtobusu običajno spala. Zadnje čase je sicer k njej rad prihajal sedet Damir iz ekonomske šole. Zaupal ji je, da piše prozo in se prijavlja na literarne natečaje. Sčasoma sta navezala prijateljske stike. A čeprav se je Damir prav trudil osvajati Vito, mu je ta dala jasno vedeti, da bo med njima ostalo le pri prijateljstvu. Tokrat Damirja ni bilo na avtobusu in njegov sedež poleg Vite si je tokrat prilastila sestra Lea. Začeli so razpravljati o nočnem pohodu.
»To bodo Kuzmiščarji strmeli, ko bo v cerkev prišla delegacija pohodnikov, ki obujajo spomin na pastirje, ki so videli vzhajati betlehemsko zvezdo,« je šepetal Jakob.
»Niso je videli pastirji, ampak so ji sledili trije modri kralji Miha, Gašper in Boltežar. Pripeljala jih je do deteta, ki je bilo v jasli položeno v hlevu,« ga je popravila natančna Vita.
»Taka si kot Gorazd, vedno popravljaš druge, če se v čem zmotijo,« ji je oponesel Jakob
»Gorazd in Uroš sta včeraj sodelovala v uprizoritvi živih jaslic na bregu za kuzmiško osnovno šolo. Uroš mi je povedal, da je imel Gorazd pri igranju učenika tako tremo, da se je skoraj zmotil, čeprav je imel le sedem stavkov. Uroš pa je igral kralja Salomona in je imel veliko daljši tekst, pa ni niti trenil z očesom,« je povedala Vita, ponosna na svoja starejša prijatelja, ki sta bila zdaj že oba študenta.
Metod in njegova punca Mateja sta se na božični predvečer, dobre tri ure pred načrtovanim pohodom z baklami, iz Trdkove sestala z organizatorjem pohoda Evgenom, sicer predsednikom vaškega športnega društva.
»Ni problema, veseli bomo vaše družbe. Nocoj bo nedvomno posebno vzdušje, imeli bomo tri postojanke s kuhanim vinom, vročim čajem in pogačami, tako, da se bo lahko vsak spotoma okrepčal. Na poti se nam bodo pridružili še drugi občani, vznemirjeni zaradi prihoda Mesije,« se je razveselil Evgen, ves goreč od pričakovanja nočnega pohoda. Na žalost je bilo vsako leto na pohodu manj ljudi, zato je bila novica o udeležbi Metodovih varovancev več kot dobrodošla.
»Vsi moji varovanci bodo prišli, o tem ni dvoma,« se je ponosno izprsil Metod.
»Metod, imaš srečo, da ti doslej še niso razbežali kam v tuje kraje. Moja dva sta šla oba od hiše in zdaj sva z ženo ostala sama. Starejši je našel službo v Mariboru in ostal tam na stanovanju, dela kot farmacevt v lekarni. Mlajši je sicer bližje, a se tudi on drži pri dekletu v Krogu pri Murski Soboti. Kaj hočemo, mladih ne moremo zadrževati tukaj, le zamerili bi nam, češ, da se trmasto oprijemamo tradicije!« je rahlo nevoščljivo zategnil Evgen.
»Kaj pa govoriš, saj nobeden ni moj! Samo še tega se mi manjka, križana gora, da bi bil oče kateremu od teh razposajencev,« se je zgrozil Metod in se pokrižal, kot da je Evgen pravkar odkril toplo vodo.
Pred Sajarnim vodnjakom se je malo po sedmi uri zvečer začela zbirati množica ljudi, vsak je imel pri sebi baklo. Svetkov Ludvik in Ambrož sta pred hišo pripeljala kombi, v katerega bodo lahko kasneje naložili kotla s kuhanim vinom in čajem in ju prepeljali na preostali dve postojanki, kjer se bodo ustavili pohodniki. Uroš in Vita sta se nelagodno prestopala z noge na nogo. Z vaščani iz Trdkove nista imela kaj dosti stikov, saj sta se ali držala bolj zase ali pa nista imela časa navezati konkretne povezave z njimi. Uroš je bil sicer gasilec, a to ne šteje kaj dosti. Gasilska desetina se je dobivala ob določenih terminih pred občinskim gasilskim tekmovanjem, nekajkrat vrgla gasilske cevi in prižgala strojnico, se pogovorila med seboj o napakah in šla svojo pot. Sčasoma so ti stiki postajali vedno bolj razpršeni.
»Bo sploh prišel še kdo od naših?« se je zdrznila Vita.
»Veš, da bo! Saj nas je Metod sam povabil sem, bo menda ja prišel vsaj on,« je zagodrnjal Uroš nekam razdraženo. Jezilo ga je, da ni vzel s seboj rokavic, saj je okoli njega pritiskal mraz blizu ničle. Pravi sibirski mraz. Viti se je razjasnil obraz, ko je zaslišala hrumenje Metodovega kombija, s katerim so se poleti za tri dni odpeljali v Fieso. V njem je bila zbrana vsa preostala posadka iz mladinskega kluba. Vsi po vrsti so poskakali iz kombija in odšli v smeri proti Viti in Urošu, le Metod je odprl prtljažnik in izvlekel svojo baklo. »Ta svetila iz lesa pa si boste vzeli kar sami. Nisem Božiček, da bi vam baklo dajal direktno v roke, ste že dovolj odrasli, da si jo lahko nesete sami,« je godrnjal Metod in prižigal svojo baklo z vžigalnikom. Seveda so se vsi mladi urno vrnili h kombiju in zdaj je vsak pograbil svojo baklo ter si jo prižgal.
»Metod, a imaš že vse pripravljeno za prihod Božička?« ga je pikala Doris.
»Bom zakuril pod kaminom, pa se ne mogel spustiti po dimniku,« je hudomušno pripomnil Metod, vajen zbadanja s strani Doris, jezikave gimnazijke. Vse, kar je prav ali red mora biti, čeprav je slab. Ne bo se pustil zafrkavati mlečnozobim smrkljam in smrkavcem, si je zadovoljno pihnil v brk.
Iz minute v minuto se je pri Sajarnem vodnjaku zbiralo vse več ljudi. Penzionisti, generacija srednjih let in mladina. Vodja nocojšnjega pohoda z baklami, predsednik športnega društva Evgen Ložec se je radovedno ozrl po zbranih obrazih. Krasno! Lahko začnejo.
»Dragi zbrani vaščani, tule si lahko že postrežete s kuhanim vinom ali čajem. Zahvaljujem se vam, ker ste prišli v tolikšnem številu že na sam začetek. Spotoma se nam bo morda pridružil še kdo,« je zgovorni Evgen izrekel uvodne besede, ki so kakor topla odeja pobožala vaščane, da so začeli pridno kramljati med seboj. Med pohodniki je bil tudi Drago Pavletič, upokojeni profesor športne vzgoje, z dvema nordijskima palicama. Gorazd, Nuša, Nadja in Mirjam, ki so bili najstarejši izmed mladine v klubu, so se ga še dobro spominjali, kako jim je včasih zagrenil življenje z odbojko, spet drugič pa nasmejal z izjavami na račun negibčnosti današnje mladine. Odkar je stopil v pokoj, se je vpisal v planinsko društvo in z njimi začel hoditi na razne izlete po številnih hribih širom države in pohodih po prekmurskih stezah. Rad se je pohvalil s kar dvema vzponoma na Triglav in trikratno udeležbo na pohodu po Levstikovi poti od Litije do Čateža.
Po uvodnem postanku so si udeleženci pohoda prižgali bakle in se odpravili na pot.
»Trasa nas bo zdaj vodila mimo hrasta graden in avtobusne postaje po Žužinem bregu navzdol, zato previdno pri hoji po cesti, saj nas lahko vmes presenetijo avtomobili,« je povedal Evgen. Mladinski klub je hodil kot zadnji del strnjene vrste, na začetku Metod, na koncu Gorazd, ki si je moral prav za v ta namen obleči rumen jopič z odsevnikom. Nuša je bila, kot se razume samo po sebi, ves čas pohoda ob njem. Pred njima sta sopihala Uroš in Denis.
»Pohod bi znal biti prav prijeten, če ne bi bilo takega mraza,« se je pritožila Nuša.
»Se boš pa stisnila h Gorazdu, pa te ne bo več,« jo je pičil Denis. Nuša se mu je nasmehnila, saj se danes ni imela namena pričkati z njim. Denis je bil drugače zelo zabaven fant, a na žalost je imel to smolo, da se je doslej še vedno spravil osvajat napačno. Za Metodom sta hodila zaljubljenca Edvard - vsi so ga že od malega klicali Edo in Mirjam. Ko so prišli do hrasta graden in križa v njegovi bližini, je Metod počakal, da so pohodniki pred njim odšli malce naprej, nato pa za hip postal in mladini z roko pokazal na križ.
»Ta križ, ki stoji tukaj ob tem velikanu, več kot 400 let staremu hrastu, so domačini postavili po odhodu Turkov. Ti so pustošili po vasi in pobili veliko ljudi. Po legendi naj bi bile na drugi strani ceste vislice, kjer so Turki obešali ljudi in ravno na tem mestu naj bi vaščani Trdkove v spomin posadili hrast,« je vedel povedati Metod.
»Mi je pokojni dedek govoril o tem, pa mu nisem verjel. Kakšno podlo dejanje!« se je pokrižal Jakob. »Samo to ni ta prvotni križ. Sedanji križ je že ne vemo katera generacija prvotnega,« je posumil Uroš in se spomnil na lepe majske dni, ko so se ob tem križu vaščani Trdkove zbirali za šmarnično pobožnost.
Krenili so naprej.
»Sedaj pa previdno, da nas ne povozi kak hiter voznik,« je Metod še enkrat opozoril mladino, ko so se začeli spuščati po strmem Žužinem bregu navzdol. Če bi jih opazoval kdo iz nasprotnega Tažutinega brega, bi videl procesijo lučk, ki se počasi pomikajo navzdol in nato zavijajo proti trdkovski kapeli, posvečeno zaščitnikoma sv. Cirilu in Metodu. Dekleta so bila bolj tiha kot ponavadi. Stopati po bregu navzdol je bilo veliko težje kot hoditi po klancu navzgor, saj so morali pohodniki ves čas premagovati hotenje stegenskih mišic, da se niso kar naenkrat sami pognali v beg. Po drugi strani pa so morali ves čas v eni roki držati prižgano baklo. Naprej je Češnjakov Naci predlagal, da zapojejo kako lepo cerkveno pesem. Hitro so se oglasile starejše ženske z lepo božično pesmijo Rajske strune. Mladina iz mladinskega kluba, ki je stopicala nekaj metrov za njimi se je petju prav rada odzvala. Le Metod in Jakob, ki nasploh nista imela kaj posebnega veselja do petja, sta tu in tam zabrundala kako kitico. Prvi pohodniki so stopili mimo kapele sv. Cirila in Metoda. »Kapela v Trdkovi je bila sezidana leta 1959, štiri leta kasneje pa je bila posvečena v kapelo bizantinskih misionarjev Cirila in Metoda, ki sta najbolj poznana po pokristjanjevanju Slovanov. Pri širitvi nauka sta uporabljala pisavo, pozneje po svetem Cirilu poimenovano cirilica. Legenda pravi, da sta se po teh krajih potikala ta dva sveta brata, ki sta si v potoku Lukaj, ki teče ob kapeli, umila utrujene in prašne noge. Ob tem dogodku naj bi potok naredil novo pot – ovinek in na tem mestu je bila pozneje postavljena kapela,« jim je prišepnil Metod, ko so tudi oni prišli do lepe kapele z rumeno fasado, polkrožnimi okni na zvoniku, na severni in na južni steni. Kapela ima okna in vrata zastekljena z novodobnimi vitraži - to je stekleno, večinoma iz več barvnih elementov sestavljeno okno.
Pot jih je vodila ob glavni prometni cesti skozi spodnji del vasi Trdkove, poimenovan Leve. Ta naj bi dobil svoje ime po nekdanji strelski postojanki. Vita in Lea sta neprijeten mraz poskušali premagati s pogovorom o šolskih zadevah, današnjem šolskem obisku kina in spogledovanju s sošolci.
»Moraš mi verjeti, že dolgo se nisem tako smejala kot danes ob ogledu te romantične komedije,« je govorila Vita.
»Bila je prava popestritev v primerjavi z drugimi osladnimi štancami, s katerimi nas hranijo holivudski filmarji,« je prikimala Lea.
»Je pa že Veso iz Naše male klinike bolj smešen kot pa tadva zaljubljenca,« se je vtaknil vmes Jakob.
»Res pa je, da Slovenci znamo snemati večinoma le drame, v katerih nastopajo pijanci in nezvesti možje,« je skeptično pripomnila Vita.
»Tudi kak biser se najde vmes kot Gremo mi po svoje ali Košarkar naj bo,« se je Jakob postavil za slovensko filmsko umetnost.
»Komedij je toliko, da jih lahko prešteješ na prste ene roke,« je zamahnil z roko Gorazd, ki je slišal, da se pogovarjajo o filmu – njemu najljubšemu mediju, in je avtomatsko želel postati del debate.
»Zadnja leta tudi slovenski filmi prejemajo odmevne nagrade. Denimo Razredni sovražnik Roka Bička je dobil nagrado Združenja evropskih in sredozemskih filmskih kritikov na osemindvajsetem beneškem filmskem festivalu in pobral še nekaj nagrad za najboljši film ali nagrado občinstva po Evropi,« je bil načitan Jakob.
»To je izjema,« je Gorazd spet zamahnil z roko, kljub temu pa je kar osuplo pogledal Jakoba, od kod mu take informacije. Ni si predstavljal, da danes še kdo v klubu razen njega spremlja filmsko kritiko.
Ustavili so se pri eni od zadnjih hiš v naselju Trdkova. Ludvik je medtem že pripeljal kombi na dvorišče Lušunovih in ga parkiral. Domačini – oče Herman, mama Marjeta ter sinova Zdenko in Jure sta pohodnikom ponujala domači narezek. Pohodniki so se kaj radi ustavili, še posebej, ko so videli, da je hrane in pijače dovolj za vse. Metod in njegovi varovanci iz mladinskega kluba so se pomešali med ostale.
»Ti si pa Bencakov, kajne? Kako je v Ljubljani? Že gorijo svečke? A niso pred kratkim na Bavarskem dvoru postavili čisto ta novi hotel?« se je za Gorazda zanimal Lušunov Jure, sicer delavec v tovarni usnja v sosednji Avstriji.
»Ja, kar lepo je v Ljubljani, ja. Prijetno ozračje, lepa dekleta. Ja, na Bavarskem dvoru stoji Intercontinental, eden najprestižnejših hotelov v zdajšnji Ljubljani,« je vljudno prikimaval Gorazd. Tema se je namreč lahko kaj hitro dotaknila njegovega študija. Uroš se je medtem pridno zalagal s kruhki. Na vsakem je bil spodaj najprej namaz domače zaseke, nato pa na kruh položen sir s klobaso in kumaricami. Zraven je srkal vroči sadni čaj. Tako nekako si je predstavljal nebesa. Vsepovsod hrana in pijača. Ni ga lepšega.
Čez dobrih petnajst minut je Evgen zbobnal vse pohodnike na kup in rekel, da morajo naprej, vse do Tišlarja v Matjaševcih, kjer jih čaka še ena postojanka. Mladina se je postavljala v vrsto, starejši so krenili naprej. Zdaj so hodili malce bolj mešano, nekoliko bolj sproščeno. V vrsto z Metodom in Matejo se je postavil učitelj Drago.
»Nocoj je zelo lepo biti v procesiji. Pričakovanje čudežev se nam sicer v teh brezverskih kapitalističnih časih ne izplača, je pa vseeno lepo gledati mladino, kako drži skupaj. Kot ena velika družina,« je pripomnil učitelj Drago.
»To pa imate prav. Povezanost ljudi v skupino v njih samih prebuja pozitivna čustva. Vse dneve tičimo po službah, pa domači opravki, družina. Na koncu ugotoviš, da je življenje minilo, ti pa si nisi imel vzeti časa zase. Še huje pa je, če te naenkrat, sredi najlepših let, zasači bolezen,« je malce pomodroval Metod.
»Nekdaj so bili moji učenci, nekaterim od njih sem bil tudi razrednik. Ko vidiš, da so že skoraj odrasli, šele uvidiš, da se začneš starati,« se je nasmehnil učitelj Drago.
»Mladi so in razposajeni,« je dodala Metodova punca Mateja.
Uroš in Gorazd sta se pogovarjala o možnosti, da bi si skupaj z Gorazdovo punco Nušo šli v kino pogledat čisto novi film Čudo/ Wonder, v katerem je igrala dobitnica oskarja in priznana holivudska igralka Julia Roberts. Zgodba je govorila o dečku s prirojeno hudo deformacijo obraza in kako ta po neštetih operacijah obraza začne obiskovati peti razred običajne osnovne šole. Nušo je zanimalo, ali Julia Roberts še vedno igra tako prepričljivo. Gorazda je pritegnila sama vsebina filma, Uroš pa je razmišljal, zakaj je film tako dobro sprejet pri filmskih kritikih. Knjiga, ki jo je prebral pred kratkim, ga je pritegnila, zato je upal, da ga film ne bo pustil ravnodušnega.
Pohodniki so pravkar pešačili mimo table Matjaševci. Starejši so dajali pobudo mlajšim s petjem cerkvenih pesmi o Jezusovem vstajenju. Prešernega vzdušja se je kmalu nalezla tudi mladina iz kluba. Tudi Jakob je bil poleg Lee in Doris noro dobre volje.
»Vesta, včasih, za časa naših dedkov in babic pa ni bilo tako razkošnih daril kot danes. Božično drevo se je okrasilo z bomboni, kroglicami, zvezde so naredili iz papirja in jih obesili na vrh. Pod drevesom so postavili jaslice, ki so jih tako kot figurice izdelali doma iz lesa. Za to, da si sploh dobil darilo, si si moral očistiti čevlje. Če si bil priden, si dobil sladkarije ali denar. Če pa si bil poreden, si za božično darilo dobil šibo,« je pripovedoval Jakob.
»Nekateri so živeli še revnejše kot tvoji predniki,« je pripomnila Doris. Njena babica ji je namreč pripovedovala, da je imela v primerjavi z drugimi otročaji nesrečno otroštvo. Bila je namreč hči revnega bajtarja, ki je imel v lasti eno samo samcato njivo, psa in kravo. Vse življenje je sanjal o konju, ki je takrat pomenil toliko kot danes sodoben traktor, a ga ni učakal, ker ga je prej pobrala srčna kap. Za njega pa je bila najhujša ta novica, da poleg štirih hčera ni imel nobenega sina, kar je pomenilo, da bo družinski priimek zamenjan.
Pohodniki so medtem prišli do Totovega križa.
»Kdo je dal postaviti ta križ?« je zanimalo Gorazda, ki se je prav zaradi tega vprašanja prerinil v ospredje k Metodu.
»Križ je bil postavljen po prvi svetovni vojni, ni natančneje dokumentirano, kdaj naj bi to bilo. Žena se je zaobljubila, da postavi križ v zahvalo, če se mož živ vrne domov. Razpelo za ta križ naj bi peš prinesla iz Razkrižja,« mu je razložil Metod, ki je v razlaganju lokalne zgodovine mlajšim rodovom prav užival. Radovedno je pogledal ostale varovance, saj ga je zanimalo, na kakšen učinek bodo naletele njegove besede. Videlo se je, da lokalna zgodovina zanima predvsem starejše fante, zlasti krog okoli Gorazda in Uroša. Mlajši, predvsem dekleta, so se medtem nemoteno pogovarjale naprej o svojih temah. Sčasoma so se izoblikovale tri skupine, v prvi je hodila srednja generacija z vodjem pohoda na čelu, v drugi najstarejši udeleženci pohoda in pevke, v zadnji pa Metod in njegovi varovanci iz mladinskega kluba, se pravi mladina. Vmes se je našla tudi kakšna izjema, a kot vemo vsi, izjema potrjuje pravilo. Tak primer je bil učitelj Drago, ki je štartal na čelu skupine z Evgenom, po postojanki pri Lušunovih v Trdkovi pa začel pogovor s profesorjem Metodom. Vseh pohodnikov je bilo letos, kot je spotoma prešteval Evgen čez trideset. Vsekakor več kot prejšnje leto.
Svetkova brata sta že točila čaj in vino na veliki mizi, prineseni iz doma Tišlerjevih. Družina se je sicer pisala drugače, a tu po vaseh je bolj v navadi, da se jih kliče po starih, utrjenih hišnih imenih, ne, da bi se pri tem še vedelo, zakaj je temu tako. Tako so enemu od delov v Kuzmi rekli kar Samidraš. Uroševim doma so rekli Župonovi in še do danes Uroš ni vedel, zakaj je temu tako. Pravili so domači nekaj o tem, da naj bi bil nekdo iz njihove rodbine v preteklosti župan ali nekaj podobnega, a na to legendo Uroš ni dal kaj veliko. Je pa res – tako pravijo, da tam, kjer je ogenj, je tudi dim. Nekaj že mora biti na tem.
»Dragi prijatelji, tukaj smo se ustavili z namenom, da se malce pokrepčamo. Nato bi vas vse prijazno naprosil, da stopite v dve vrsti zbor, da naredimo skupno fotografijo. Bo za stenski koledar športnega društva Trdkova prihodnje leto,« je Evgen znova prevzel pobudo.
»Dobra zamisel. Bo fotografija dobra tudi za občinsko glasilo,« je zamisel pozdravil Metod, ki je bil v svojem prostem času zadolžen tudi za pisanje prispevkov za tukajšnje občinsko glasilo.
Po krajšem predahu, ki so ga pohodniki izkoristili za pijačo in jedačo, pa tudi za medsebojni pogovor in prižiganje bakel, ki so v tem času ugasnile, so se postavili v dve vrsti zbor in opravili prijetno formalnost. Evgen je poprosil Metodovo punco Matejo, da jih je fotografirala.
»Lepi ste na fotografijah. Kar tri sem naredila, lahko potem izberete najboljšo za vaš koledar,« je Mateja po opravljeni dolžnosti ocenila nastale fotografije.
»Najlepši se ve, kdo je,« je hudomušno pripomnil Metod.
»Stari ata z brkami iz časov izpred druge svetovne vojne že ne more bolj izstopati,« si Doris ni mogla kaj, da ne bi vsaj rahlo zbodla profesorja. A Metod je samo zamahnil z roko, saj je bil na zbadanje svoje mladine, ki ji je v času, ko je bil res dobre volje, dajal pridevnike po aktualnih predsednikih slovenske države, že navajen.
Spet so bili na poti. Vas Matjaševci so pustili za sabo in stopali naravnost po glavni prometni cesti mimo Doliča proti Kuzmi. Vasi levo od njih se je reklo Dolič. Uroš je spotoma pogledal na uro in videl, da je odbila deveto.
»Še dobre pol ure imamo,« je šepnil Denisu in Gorazdu.
»To je še dovolj časa. Sploh pa, pred mašo bo božičnica, ki jo vsako leto pripravijo mladi. Moja sošolka bo zaigrala v njej,« mu je rekla Nuša in se še bolj privila h Gorazdu, kot da bi ji bilo zaradi njega še bolj toplo. Morda pri srcu, kajti mraz je pritiskal, čeprav snega ni bilo od nikoder.
»Ne vem, če se še spomnite časov, gospod Metod, ko je bila po vsem Pomurju pozimi še debela snežna odeja. V osnovno šolo smo hodili peš, jaz sem imel dobrih pet kilometrov do svoje. Obutev takrat še ni bila prilagojena meri posameznika tako kot danes, pa tudi denarja ni bilo, da bi si nabavil škornje. Na sebi sem imel le tisto, kar sem dobil od starejših bratov,« je obujal spomine učitelj Drago, ki je zdaj korakal v vrsti z Metodom in Matejo.
»Jaz sem sicer precej mlajši od vas, a se še dobro spominjam, kako je vsako leto zapadlo vsaj petnajst centimetrov snega. Smo si mladi uredili skakalnico in tekmovali, kdo bo skočil dlje,« se je nasmehnil Metod in dodal, da je odraščal v prijetni družbi v Černelavcih blizu Murske Sobote. Mateja ju je z zanimanjem poslušala.
Pohodniki so svoj cilj izpolnili tik pred uradnim začetkom božičnice.
»Ravno prav smo prišli. Rad bi se zahvalil vsem udeležencem današnjega pohoda, ki ste se odločili, da teh nekaj ur preživite na poti semkaj kot nekdaj pastirji, ko so dočakali prihod Odrešenika. Lahko greste z nami, v cerkev sv. Kozme in Damijana bomo vstopili z baklami, šli okoli oltarja, se za trenutek zadržali pri jaslicah in se odpravili ven. Potlej lahko bakle pustite zapičene v zemljo tukaj pred cerkvijo, ne bo vam jih nihče odnesel, brez skrbi,« se je Evgen danes oglasil še zadnjič.
»Lepo bodite, želim vam mirne božične praznike in srečno novo leto,« se je od njih poslovil učitelj Drago in zavil v smeri proti osnovni šoli. Tako hitro jim je izginil izpred oči, da se niso utegnili niti posloviti. Pohodniki so se odpravili po stopnicah, ki so vodila do cerkve svetega Kozme in Damijana in začeli peti Sveto noč. Radovedneži, ki so se začeli zbirati pri polnočnici, so jih opazovali z zanimanjem.
»Zavetnika Kozma in Damijan sta bila zdravnika. Po legendi naj bi bil nekje tukaj, poleg tedanje kapele, izvir zdravilne vode. Tu naj bi čudežno spregledala grofova hčerka. Po kraju in drugod so tedaj razsajale tedaj še neozdravljive bolezni in tukajšnji ljudje so se priporočali svojima patronoma, Kozmi in Damijanu, po katerih je kraj dobil tudi svoje ime. Pravili so mu Kuzdoblanje, pozneje pa Kuzma. Tedanja kapelica je stala sredi pokopališča, kjer so se pokopavali verniki treh vasi – Kuzme, Doliča in Trdkove,« je mladini prišepnil Metod.
Mladinski klub je v cerkev stopil kot zadnji. Uroš je na sebi uzrl poglede sedečih in ponosno dvignil baklo, s katero je zakorakal v cerkev. Tudi pohodniki so, na svoj način, prispevali k božičnemu vzdušju. To so bili trenutki, o katerih bo Uroš in mladina iz kluba razmišljala še vse leto. Polnočnica se je lahko pričela.
