Tanja Tomazin Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu, Kulturni center Maribor, 2019
»Ena od manifestacij globokih sprememb v slovenskem romanopisju, ki jo izpostavi Virk, je izid Blatnikovega romana Plamenice in solze, ker ta z imitacijo klasične strukture slovenskega tradicionalnega romana in njegovega hrepenenjskega junaka oba parodira v postmodernističnem smislu, torej tako, da jima spodnaša pomenski temelj.« ( str. 263)
»O srbskem romanu v devetdesetih letih sem že pisala v kontekstu njegovih osrednjih paradigem po T. Brajoviću, ki naj jih na tem mestu na kratko ponovim in dopolnim. Vse bolj prisoten (tako Brajović) postmodernističen roman se deli na tri paradigme (‘pavićevsko ali maniristično’, ‘albaharijevsko ali homologistično’ in ‘basarjansko ali karnevalistično’).« (** str. 267)
Navedka sta tako nazorna, da se ju lahko primerja s postopkom, zagnanim z ukazom »preslikaj-prilepi«, ko se celotni sklopi pomenskega tkiva prenesejo v vsaj dvorazsežnostno strukturo. V takšnih primerih je seveda spodmaknjena pravica do avtorstva, a glede na ne kar zlahka določljivost frekventnosti, ki meri osnovo za vrednotenje navajanja, se vedno določi obseg raziskave.
Tanja Tomazin v svojem razširjenem doktorskem besedilu zapopade vse skrajnosti, s katerimi se mora spoprijemati vsaka in vsak, ki poskuša v diskurzivno polje vključiti ustvarjanje, katero se kar prehitro in s preobiljem dogaja na različnih koncih tako prostora kot časa.
Preplet znanstvenega pristopa in osebnega okusa je zgledno urejen, saj znanstvenica dosledno sledi preverjenim izhodiščem, kar pa ni ravno najlažje. Kompariranje paradigem oziroma še ne uveljavljenih miselnih vzorcev s pedagoškim občutkom vnaša v nizanje tematiki, ki je del le polpretekle zgodovine. Odlika študije je oslomba na srbske romane, prevedene v slovenščino, kar naredi dostopnost preverjanja njenih dognanj olajšano.
Komaj začeta zbirka s poimenovanjem Znanstvena monografija ima torej vse možnosti, da z nadaljevanjem svojega poslanstva ne izgubi »postmodernističnega« temelja.
