Vsak dan umira naš spomin,
a kar je duša prve dni sprejela,
več ne zgubi iz tajnih svojih globočin.
Dom in svet, 1909
Iz Radvanja do mesta pot ni dolga za Ivo, ki rada hodi peš v šolo. A mraz je nastopil letos že zgodaj, Ivini zimski čevlji pa so še pri čevljarju. Pelje se z avtobusom, nabito polnem ljudi, Ivi je slabo, komaj čaka, da bo na Glavnem trgu izstopila. Skozi gnečo se prerine do vrat, stopi med prvimi z avtobusa in zadene ob človeka, ki stoji na postaji. Bežno ga pogleda, s pogledom se srečata, a v zadregi niti »oprostite« ne reče in odhiti čez cesto. Pogleda na veliko uro, ki stoji na trgu, do začetka pouka ima še dovolj časa.
Pomisli na ateja, ki prav tako vsak dan pogleda na to uro, ko hodi na delo v Livarno. Zgodaj vstaja, čaka ga težko delo. Iva mu vsak dan izdira s prstov na roki majčkene železne koščke, ata jim pravi »špice«, ki se mu zasadijo v prste pri delu. Zdaj nimajo ure v hiši in ata pride vedno prezgodaj v mesto. Njihovo staro budilko drugič popravlja sosedov »mojster«, za katerega mama reče:
»Škoda, da ure nisem nesla rajši k mestnemu urarju, dražji so, res, a tudi več znajo.«
Iva hodi v mestno šolo, piše se leto 1950., enajst let bo dopolnila kmalu. Jesen je bila še topla, v šolo je hodila peš, le na mostu ima težave, boji se višine, boji se vode, kar strese jo ob pomisli, če bi padla z mosta dol v vodo, celo sanjala je o tem. Zato se vedno drži skrajnega roba pločnika, večkrat stopi na cesto, kjer se vozijo kolesarji, včasih kdo zakliče "Kje pa hodiš!" ali še grše "Zgini s ceste!" Zjutraj ji je dala mama denar za avtobus in rekla:
"Glej, da greš še danes po svoje čevlje!"
Popoldne stoji Iva pred visokim pultom pri čevljarju, ogleduje si police, na katerih ležijo čevlji, a svojih ne vidi. Čevljar lista po debelem zvezku, a tudi na podplate zapiše ceno.
rrA, ti si Potočnikova, ja?"
"Ja, ja,« reče še pomenljivo,
Iva povesi pogled, njena tesnoba se poveča, ko mu pove, da nima denarja in »Mama vas lepo prosi, če bi lahko zapisali.«
S toplimi čevlji bi Iva najraje šla peš v šolo, a čez noč je zapadlo več snega. Spet je v avtobusu, spet prihaja tista slabost, ki jo sili k bruhanju. Ko stopi iz avtobusa, zasliši blizu sebe glas:
»Počakaj malo!"
Na hitro se ozre in zagleda tistega moškega, v katerega se je včeraj skoraj zaletela. Iva se ne ustavi, ampak steče čez cesto in z druge strani ceste vidi, da ji ta človek pomaha.
"Mogoče me je s kom zamenjal,« si misli, »ne poznam ga."
Ko pride iz šole domov, takoj poroča mami o tem človeku. A mama ne kaže začudenja, ampak reče:
"Aha, sem si mislila, da bo tako, da te bo hotel videti."
"Kdo je to, mama? "
"To je tvoj oče. Ko si bila še mlajša, sem ti pripovedovala o njem, ker si me večkrat vprašala "kje pa imam jaz ateja? Saj veš, da sva bili dolgo sami in nama ni bilo lahko, zdaj je hvalabogu drugače. Ko sem pred kratkim urejala papirje za tvoj otroški dodatek, so mi na uradu povedali, da dela tvoj oče v mariborskem skladišču. Najbrž je moral tudi on dati kako izjavo, očetovstvo je priznal že prej. Tako, zdaj veš, Počakaj ga in se mu javi, da ga boš spoznala."
Iva čez nekaj časa reče:
"Ampak ata mu ne bom rekla."
"Ti tudi ni treba, a prijazna le bodi."
Naslednji dan Iva niti slabosti ne občuti v avtobusu, vznemirjena je, ta vznemirjenost je nekaj drugega kot tista na mostu.
Zagleda ga že iz avtobusa, on jo prvi pozdravi, seže ji v roko. Iva se malo obotavlja nato mu ponudi svojo roko.
"Rad bi te danes povabil na kosilo," ji reče.
"Kosilo me čaka doma."
"Vem, a danes bi te jaz rad povabil," njegov pogled je prijazen. »Plave oči ima kot jaz,« si misli Iva.
"Do katere ure imaš pouk?"
"Do pol dvanajste."
"Čakal te bom na postaji, boš prišla?”
"Ja, prišla bom."
Sedita v Mestni restavraciji na Koroški cesti. Iva še ni bila v kakem lokalu, vse se ji zdi nekam imenitno, mnogo ljudi obeduje tu, glasni so.
Zasliši vprašanje:
"Se rada učiš? "
"Ja, rada."
Natakarica prinese krožnik z golažem, prijetno zadiši, krožnik postavi najprej pred Ivo in reče:
"Lepo hčerkico imate, je pridna?”
"Ja, ja, pridna je," reče in se natakarici nasmehne, Ivi pa reče:
"Lahko mi rečeš ti."
"Moji najljubši teti rečem tudi vi."
"Če je tako, je tudi prav."
"Vam ne morem reči ata, ker imam že drugega ateja."
"Ga imaš rada? "
"Ja, mamo pa še rajši."
Iva ne ve, kaj bi še rekla, ko pomisli na mamo, vedno sta bili skupaj, kolikokrat sta se selile v sedmih letih, šele ko se je mama poročila, sta našli pravi obstanek in Iva je dobila očeta. Kako lepa je bila mama pri poroki, ko so se slikali, imela je temno obleko z belim ovratnikom in velik šopek škrniceljev je imela v naročju, ata je stal srečen ob njej.
Kakor da bi uganil njene misli, kajti oba sta bila nekaj časa tiho, naenkrat reče:
"Veš, Iva, marsikaj v življenju ni prav, je narobe, a tako pač pride, ničesar se ne da obrniti nazaj ..., a jaz, jaz moram zdaj v službo, moj prosti čas je minil. Veselilo me bo, če se mi boš kdaj oglasila, zdaj veš, kje delam." Iz žepa potegne malo rdečo denarnico in reče:
"Vzemi jo, prosim, saj ni veliko v njej."
Iva se zahvali. Do postaje imata še skupno pot, Iva ga potem spremlja s pogledom, dokler se ne izgubi za vrati skladišča.
Naslednje dneve Iva vsak dan pogleda proti skladišču. Včasih zapazi svojega očeta, kako na sključenem hrbtu nosi težko vrečo, ki jo naklada na tovornjak. Od daleč ga gleda nekaj časa, nekaj neznanega začuti, da vztrepeče, ko gre dalje.
