V ogledalu uzrem tvoj lepi obraz
in topel nasmeh, ki prežene mi mraz.
O, dotikaš se vseh mojih hrepenenj …
Ne! V njem so le zime, praznina in jaz.
Iz tvojih oči vzletajo ptice.
Ljubke, a skrivnostne roparice,
ki gnezdijo v tišini pogleda.
Tam, v globini boleče resnice.
Iščeš presledke, v romanu brez besed
in v labirintu hotenj, prav vsako sled,
tistih, davno izgubljenih poti.
A spomin v temi molka je bled.
Ugasnejo vse odrske luči,
da zamre privid, angela v temi.
Težka zavesa zagrne mladost
in ptice odletijo iz oči.
Ko vse prekrije hladna sivina
in izgine zavetja bližina,
ostane v osteklenelih očeh,
v negibnost ujeta – bolečina.
ZGODBA
To je zgodba o lepi a nesrečni Blanche Monnier (1849 – 1913), katero sta njena mati in brat, da bi preprečila njeno poroko, zaprla v majhno podstrešno sobo brez oken. Tu je živela v pomanjkanju, na pol gola in v nevzdržnih higienskih razmerah. Šele po 25. letih jo je odkrila policija, a bila je le še živ okostnjak in psihično popolnoma strta. Preostanek življenja je preživela v umobolnici.
Uporabljene so prosto dosegljive fotografije, ki sem jih grafično obdelal.
