Ob odprtju Glazerjeve knjižnice v
Univerzitetni knjižnici Maribor
5. februarja 2019
Lepota pesniške besede traja.
Elizij nje akorde vse ujame.
Prepeval meni spev je moje mame.
O ljubi glas, že kdaj, že vse od kraja.
Zasanjanost v mladostne dni še traja.
A hkrati kličejo življenja drame.
Huronsko vpitje ne trpí osame.
Vrtinči vse se, hvala kakor graja.
Ah, star sem, trudoma odganjam spanec.
Lepó biló je pokramljati v živo.
Je hoja me zasopla v strmi klanec.
Enako bo težkó spet v zemljo sivo.
Ne trati dni. Zgubí zlat lesk kovanec …
In to občutje naj ostane živo.
MAMA
Alenka, greva na Gráčanovo.
Krožnika sta se kar sama pomíla,
spláknila, odložíla.
Čevlji so se sami razvrstili,
da si jih natakneva na nôge.
Potem pa dol po cesti
do križa, pa proti viaduktu,
pa naprej do Viktorjevih.
Tam za hišo vkreber.
Dolgi, potegnjeni koraki.
Mama, ti si himalajka.
Plavaš po zraku.
Noga v plesnem koraku
stopi zanesljivo, trdno
s kamna na kamen
in že je iz globéli
na planem in kar dalje.
Nič ne postojiš.
Saj me ne boš pustila same nekje zadaj?
Poženem se naprej.
Jo dohitim.
In skorajda ujamem.
Zasoplo se zamajem na gladkem kamnu.
Njene roke so pripravljene.
Za menoj je
prepadna strmina.
Kdaj sva jo premagali?
Preplezali?
Kaj je krog mene?
Barvasti krogi?
Mama je razigrana.
Jezna sem nanjo.
Izmučena.
Mama. Mama!
Ne morem dalje!
Ne moreš? Kdo ti brani?
Poglej, kaka debela jagoda!
Utrgaj jo!
Hitro v usta!
Stisni jo z jezikom k nebu.
Okusiš sok?
Pa čutiš hladen potočič
proti trebuščku?
Ho-ho!
Sva že iz kolobarja.
Sončni žarki ščemijo. –
Mama zaploska.
Meni silijo solze v oči.
Tako sem utrujena.
Strah me je.
Peklenščki me lovijo.
Mama!!
Kaj je?
A čuješ?
Z vrta naju kličejo.
V vrčku na kredenci
naju čaka malinovec.
Najboljši na svetu. –
Sladkoba se pocedi po bradi.
Glava je kinknila
v mamino naročje.
Trije glasovi
govorijo
čedalje tišje.
Me bo mama
nazaj nesla
štupa ramo?
? …
Ma … ma.
Štupa ramo …
